Rekord drži skupina Pop Design — verjetno celo v svetovnem merilu —, ki je imela že kakih deset poslovilcev. Aki Rahimovski, pevec Parnega Valjka, je moral dobesedno umreti, da se je to nehalo. Njim sem še posebej zameril. Poslovilna turneja, v okviru katere so nastopili tudi v Hali Tivoli, je bila zelo čustvena. Bila sva z ženo, Aki je nabijal s stavki à la “Ajmo, Ljubljana, za nikad više”, solze so tekle v potokih. Po treh letih pavze leta pa … — “evo nas opet”. Ma, jebi se. Za koji kurac sem solze točil??

Maturantski ples

In zdaj k naši legendarni punk zasedbi Pankrti. Leta 1987 sem bil na njihovem — kakopak — “poslovilnem” koncertu v Hali Tivoli. Zadnji pogo v Ljubljani. Tudi takrat so tekle solze. Saj je bilo fajn. Ampak tudi oni niso držali besede. Leta 2007 spet Hala Tivoli (30-letnica). Zadeva se je potem ponovila še leta 2017 (40-letnica) in prejšnji petek (45-letnica).

Toliko o tem poslavljanju.

Kljub temu pa Pankrtom še najmanj zamerim. Poslavljajo se samo vsakih pet do deset let. Koncert iz leta 2007 mi je še posebej ostal v spominu. Delal sem na Radiu Europa 05 kot tonski mojster in prek nekega sponzorja dobil štiri brezplačne karte. Šla sva oba z ženo in družinska prijatelja (tudi zakonski par). Zrihtali smo se, kot da gremo na maturantski ples. Ženski v minicah, najlonkah in v čevljih z 12 cm peto, midva pa tudi kot dva maturanta.

Pod vplivom substanc

In gremo. Koncert je bil nadvse soliden — kot smo od Pankrtov vajeni —, potem pa smo šli še v par kafan, kjer je alkohol tekel v potokih. V enem od pubov je pristopil mlajši moški in rekel, če bi skadili kak džoint. Bi, smo rekli, pozni pubertetniki, oblečeni kot pubertetniki — seveda pri štiridesetih. Pa smo ga. Pod vplivom substanc je debata zavila v neko čudno smer, govorili smo o menjavi žena. Kar ni presenetljivo, saj je bila meni všeč prijateljeva žena, njemu pa moja.
V alkoholno-marihuanski omami se je v moji glavi dogajalo marsikaj — pa ne bom obnavljal detajlov, ker bi bilo primerno kvečjemu za RedTube ali kaj podobnega —, ampak dejstvo je, da sem se zjutraj zbudil doma. Ob svoji ženi. Obstaja torej zelo velika možnost, da se ni zgodilo nič.

Pa vendar ta večer ostaja v moji glavi kot nek čudežni dogodek, zaradi česar sem se petkovega koncerta Pankrtov izogibal kot hudič križa, čeprav so me vabili z vseh koncev. Pridi, no, gremo, ful bo žur … Ne, hvala. Nočem si pokvariti domišljijskega vtisa, ki me poganja že petnajst let.

Glede farewell turnej pa sem še vedno zelo zadržan. Naslednje leto bom vseeno šel na Brucea Springsteena, ki je tudi že v letih in nikoli ne veš. Pa na Depeche Mode, ki tudi cepajo kot muhe. Samo dva sta še ostala …