Rubrike
#branje #Sally Rooney #knjige #odlomek
So milenijci normalni? [odlomek iz romana]
Logo 28.05.2023 / 06.00

“Marianne živi v beli vili s privozom, Connellova mama je čistilka. Nihče pa ne pozna posebne zveze med tema dvema dejstvoma.”

Ko pozvoni, mu pride odpret Marianne. Še vedno je v šolski uniformi, ampak brez puloverja, v bluzi in krilu, in bosa, v samih najlonkah. O, živjo, reče Connell.

Mlada irska pisateljica Sally Rooney (1991) — tako imenovani “glas milenijske generacije” — je svojevrsten fenomen. Že s prvencem Pogovori s prijatelji (2008) je pritegnila pozornost bralcev in literarnih kritikov po vsem svetu. Z naslednjim romanom Normalni ljudje (2018) pa se je proslavila kot ena najuspešnejših sodobnih pisateljic, osvojila prvo mesto prodajnih lestvic in pobrala večino pomembnejših književnih nagrad (glavna britanska književna nagrada, irski roman leta, knjiga leta po izboru knjigarn Waterstones, nominacija za Bookerjevo nagrado).

Normalni ljudje — po katerih je nastala tudi nadaljevanka, ki jo lahko ob sobotah zvečer trenutno spremljate na 1. programu TVS — so intimna pripoved o Marianne in Connellu, ki krmarita med družbenimi pritiski, osebnimi krizami in individualnimi pričakovanji, je obenem univerzalna zgodba o razmerjih moči v sodobnem partnerskem odnosu, v kateri se prepozna vsakdo od nas. Revija Guardian jo je uvrstila na seznam 100 najboljših knjig 21. stoletja. Roman je izšel leta 2019 v slovenskem prevodu pri Mladinski knjigi in je bil že večkrat ponatisnjen.

Normalni ljudje | Januar 2011

Ko pozvoni, mu pride odpret Marianne. Še vedno je v šolski uniformi, ampak brez puloverja, v bluzi in krilu, in bosa, v samih najlonkah.

O, živjo, reče Connell.

Stopi noter.

Marianne se obrne in se odpravi po hodniku. Connell zapre vrata za sabo in gre za njo, par stopnic navzdol v kuhinjo, kjer si njegova mama Lorraine ravno snema gumijaste rokavice. Marianne se zavihti na pult in seže po odprtem kozarcu čokoladnega namaza, v katerem je pustila žlico.

Marianne pravi, da ste danes dobili nazaj rezultate preverjanja, reče Lorraine.

Angleščino smo dobili, reče on. Ločeno jih dobimo. A greva?

Lorraine lično zloži rokavice in jih vrne pod korito. Potem si začne odpenjati sponke v laseh. Connell pomisli, da bi to lahko mirno opravila tudi v avtu.

In menda si se izkazal, pristavi Lorraine.

Najboljši v razredu je bil, se oglasi Marianne.

No ja, reče Connell. Tudi Marianne je kar v redu zvozila. A lahko greva?

Lorraine si neha odvezovati predpasnik.

Nisem vedela, da se mudi, reče.

Connell vtakne roke v žep in premaga naveličan vzdih, ampak premaga ga tako, da slišno zajame sapo, tako da vseeno izzveni kot vzdih.

Samo minutko, da skočim gor in vzamem žehto iz pralnega stroja, reče Lorraine, potem pa greva. Prav?

Ko odide, Connell nič ne reče, samo v tla gleda.

Bi malo? reče Marianne.

Ponuja mu kozarec čokoladnega namaza. Connell potisne roke še malo globlje v žepe, kakor da bi se hotel ves, z vsem telesom naenkrat, spraviti v žepe.

Ne, hvala, reče.

Si danes dobil nazaj test iz francoščine?

Včeraj.

Nasloni se s hrbtom ob hladilnik in jo gleda, kako liže žlico. V šoli se z Marianne sprenevedata, da se ne poznata. Vsi vejo, da Marianne živi v beli vili s privozom in da je Connellova mama čistilka, nihče pa ne pozna posebne zveze med tema dejstvoma.

A1 sem dobil, reče. Koliko pa si ti dobila pri nemščini?

A1, mu odvrne. A se bahaš?

Šeststo jih boš zbrala, kaj?

Marianne skomigne. Ti jih najbrž boš, reče.

No, ti si pa bolj brihtna od mene.

Ne sekiraj se. Jaz sem bolj brihtna od vseh.

Muza se mu. V šoli se do ljudi vede z odkritim prezirom. Nobenih prijateljev nima in med malico na samem bere romane. Marsikdo jo prav sovraži. Oče ji je umrl, ko je bila stara trinajst let. Connell je slišal, da je zdaj baje umsko bolna ali kaj. Res pa je najbolj brihtna od vseh v šoli. Groza ga je ostati takole sam z njo, ampak obenem tudi fantazira, kaj bi ji rekel, da bi naredil vtis nanjo.

V angleščini nisi najboljša v razredu, jo opozori.

Ona si brezbrižno oblizne zobe.

Mogoče bi me moral zasebno inštruirati, Connell, reče.

Connell začuti, da mu gorijo ušesa. Najbrž samo jezika in nič ne namiguje, če pa že, ga s tem hoče posredno ponižati, ker sama velja za predmet gnusa. Grde čevlje z debelimi podplati nosi, pa ne liči se. Baje si niti nog ne brije, tako pravijo. Slišal je, da je nekoč, ko se je v šolski jedilnici popackala s čokoladnim sladoledom, šla v dekliško stranišče, si slekla bluzo in jo v umivalniku oprala. To zgodbo si na šoli radi pripovedujejo, vsi jo poznajo. Če bi hotela, bi lahko Connella v šoli pozdravila tako, da bi naredila cel halo. Vpričo vseh bi lahko rekla: se vidiva popoldne. S tem bi ga prav gotovo spravila v neroden položaj, kar sicer rada počne z ljudmi. Ampak tega nikoli ni naredila.

O čem si se danes pogovarjal z Nearyjevo? vpraša Marianne.

Aja. Nič, ne vem. O izpitih.

Marianne zavrti žlico v kozarcu.

A si ji všeč ali kaj? reče.

Connell jo gleda, kako vrti žlico. Ušesa mu še zmeraj gorijo.

Zakaj to praviš? reče.

O bog, menda nimaš česa z njo?

Jasno, da ne. A se ti to zdi smešen štos ali kaj?

Oprosti, reče Marianne.

Napet izraz ima, kot da mu skozi oči gleda naravnost v možgane.

Prav imaš, ni smešno, doda. Oprosti.

On pokima, se malo razgleda naokoli po kuhinji, s konico čevlja podrsa po fugi med ploščicami.

Včasih se mi zdi, da se res obnaša malo čudno do mene, reče. Ampak ljudem tega ne bi šel pravit.

Zdi se mi, da celo med poukom flirta s tabo.

Se ti zdi?

Marianne pokima. Connell se podrgne po vratu. Nearyjeva poučuje ekonomijo. O njegovih domnevnih čustvih do nje v šoli na veliko razpravljajo. Nekateri celo govorijo, da jo je hotel dodati na facebooku, kar ni res, ni je in je nikoli ne bi. Sploh ničesar ne počne v zvezi z njo, nič ji ne reče, samo mirno sedi v klopi, ko ona počne svoje in ga ogovarja. Včasih ga po pouku zadrži, da se pogovorita o njegovi življenjski usmeritvi; nekoč se je celo dotaknila vozla na njegovi šolski kravati. Drugim tega ne more povedati, ker bi mislili, da se baha. Med poukom mu je tako nerodno in zoprno, da ne more zbrano slediti, samo sedi in strmi v učbenik, dokler se mu grafikoni ne začnejo megliti pred očmi.

Ljudje mi kar naprej težijo s tem, da mi je všeč in tako naprej, reče. Pa sploh ni res. Menda ne misliš, da jo spodbujam, kadar se tako vede do mene?

Kolikor sem lahko opazila, ne.

Connell si raztreseno obriše dlani ob šolsko srajco. Vsi so tako prepričani, da mu je Nearyjeva všeč, da včasih še sam podvomi o svojih občutkih glede nje. Kaj pa, če si na neki ravni, ki je ne uvidi, ker je previsoko ali prenizko, Nearyjeve res želi? Saj niti ne ve, kakšen občutek naj bi bil, ko si nekoga želiš. V resničnem življenju je pri seksu vsakič doživljal tak stres, da je bilo vse skupaj v glavnem neprijetno in je nazadnje posumil, da je nekaj narobe z njim, da ni zmožen intimnosti z žensko, da je nekako razvojno zaostal. Po seksu obleži in premišljuje: tole je bilo pa tako grozno, da mi je kar slabo. Je pač take sorte? Je slabost v želodcu, ki ga obide, kadar se Nearyjeva nagne nad njegovo klop, pač njegovo občutenje spolnega vznemirjenja? Kako naj bi to vedel?

Če hočeš, grem lahko namesto tebe k Lyonsu, reče Marianne. Ne bom povedala, da si mi ti kaj rekel. Rekla bom, da sem sama opazila.

Joj, ne, nikar. Nikomur nič ne reci, prav?

Ja, prav.

Pogleda jo, kakor da preverja, ali misli resno, in potem pokima.

Saj nisi ti kriv, če se tako obnaša do tebe, reče Marianne. Nič ne delaš narobe.

Zakaj pa potem vsi mislijo, da mi je všeč? potihem odvrne Connell.

Mogoče zato, ker zelo zardevaš, kadar govori s tabo. Je pa res, da ti zardevaš za vsako figo, tako kožo imaš, da se ti vse pozna.

Connell se na kratko, nezadovoljno posmeje. Hvala.

Če je pa res.

Ja, saj se zavedam.

Še zdajle zardevaš, reče Marianne.

Connell zapre oči, z jezikom pritisne ob nebo. Sliši jo, kako se smeje.

Zakaj moraš biti tako ostra do ljudi? reče.

Saj nisem ostra. Briga me, če zardevaš, nikomur ne bom povedala.

Če ne boš povedala drugim, to še ne pomeni, da lahko kar zineš karkoli.

V redu, reče Marianne. Oprosti.

Connell se obrne in skozi okno pogleda na vrt. Prej je ‘posestvo’, ne vrt. Teniško igrišče imajo, pa velik kamnit kip ženske. Gleda ‘posestvo’ in se z obrazom približa k hladnemu dihu šipe. Ljudje si pripovedujejo tisto zgodbo, kako je Marianne prala bluzo v stranišču, kakor da je samo smešna štorija, nič drugega, ampak sam misli, da je pravi namen te zgodbe nekaj drugega. Marianne še nikoli ni bila z nobenim od sošolcev, nihče je še ni videl slečene, niti tega ne vejo, ali ima raje fante ali punce, nikomur noče povedati. To ji zamerijo, zato pa najbrž pripovedujejo tisto zgodbo, si misli – da si napasejo oči na nečem, kar jim ni dovoljeno videti.

Nočem se kregati s tabo, reče Marianne.

Saj se ne kregava.

Vem, da me najbrž sovražiš, ampak edini si, ki sploh govori z mano.

Kdaj pa sem rekel, da te sovražim?

To pritegne njeno pozornost, pogleda ga. Ne vrne ji pogleda, še naprej zmedeno gleda stran, ampak s kotičkom očesa še vidi, da ga gleda. Kadar se pogovarja z Marianne, ima občutek popolne zaupnosti. Ve, da bi ji lahko o sebi povedal karkoli, tudi čudne stvari, pa jih nikoli ne bi povedala naprej. Kadar ostane sam z njo, ima tak občutek, kot da je odprl neka vzporedna vrata, zraven tistih, za katerimi je normalno življenje, in jih potem zaprl za sabo. Ne boji se je, precej skulirana je, ampak boji se biti z njo, ker se ob njej obnaša tako čudno, drugače, in govori stvari, ki jih sicer nikoli ne bi rekel.

Pred nekaj tedni je v veži čakal Lorraine, ko je po stopnicah prišla Marianne v kopalni halji – čisto navadni beli kopalni halji, normalno privezani. Mokre lase je imela, koža pa se ji je svetila, kakor da se je ravnokar namazala s kremo. Ko ga je zagledala, ji je zastal korak in je rekla: Oprosti, nisem vedela, da si tukaj. Mogoče je bila malo v zadregi, ampak ne preveč. Potem je šla nazaj gor, v svojo sobo. Ostal je v veži in čakal. Vedel je, da se v sobi najbrž oblači in da bo na izbiro tistega, kar bo imela na sebi, ko se bo vrnila dol, vplivalo to, da je v veži srečala njega. No, preden se je spet prikazala, je že prišla Lorraine, pripravljena za odhod, tako da nikoli ni videl, kaj si je oblekla. Pa saj mu ni bilo ne vem koliko do tega, da bi to izvedel. Prav gotovo ni nikomur v šoli povedal o tem – da jo je videl v kopalni halji; ali da je bila videti malo v zadregi. Kaj jih briga.

No, jaz te imam pa prav rada, reče Marianne.

Connell nekaj sekund nič ne reče, ostro zazna občutek zaupnosti med njima, zelo izrazit je, s skoraj fizično močjo pritiska nanj, na njegov obraz in telo. Ampak Lorraine se že vrača, okoli vratu si privezuje ruto. Čeprav so vrata odprta, narahlo potrka.

Sva? reče.

Ja, zamomlja Connell.

Hvala za vse, Lorraine, reče Marianne. Se vidiva prihodnji teden.

Connell že odhaja skozi kuhinjska vrata, ko mama reče: Lahko bi se poslovil, ne? Zato se obrne in pogleda čez ramo, ampak ugotovi, da Marianne nekako ne more pogledati v oči, pa nagovori tla. No, adijo, reče. Ne počaka na njen odgovor.

V avtu si mama pripne varnostni pas in zmaje z glavo. Lahko bi bil malo bolj prijazen do nje, reče. V šoli ji ni ravno najlažje.

Connell vtakne ključ v stikalo za vžig, vžge motor, pogleda v vzvratno ogledalo. Saj sem prijazen do nje, reče.

V resnici je zelo občutljiva, reče Lorraine.

A se lahko pogovarjava o čem drugem?

Lorraine se nakremži. On strmi skozi šipo in se pretvarja, da tega ni videl.

NAROČI SE
#branje #Sally Rooney #knjige #odlomek
Berite nas že za 1,99€. Podprite Fokuspokus z dnevno, mesečno ali letno naročnino NAROČI SE
Share on
Za boljšo izkušnjo na spletni strani uporabljamo piškotke