Ne bi mi moglo biti manj mar za ljudi, ki stresajo take neumnosti, da se v Sloveniji »res težko zgodi, da bi otroci stradali zaradi revščine«. Moj bog, zaradi česa pa potem?! Ker so izbirčni? Ali morda zaradi anoreksije? Kako brezčuten in brez socialne inteligence moraš biti, da to rečeš?
Izjava evropske poslanke Romane Tomc o lakoti v narekovajih, ki da »diši po politični zlorabi«, je zgovorna v več pogledih. Kaj jo je pravzaprav zmotilo, da si je drznila? Saj ni šlo za nič takega, kar bi lahko njo samo in njeno politično opcijo užalilo.
Prostovoljka Neža
Neka prostovoljka Neža, ki se v okviru dobrodelnega projekta Botrstvo ukvarja z otroki iz ogroženih družin, je za Val 202 povedala, da »letos prvič« opaža, »da otroci ob prihodu [v šolo] v očeh nimajo upanja. In zelo so lačni, prenajedajo se s kruhom in v torbe spravljajo namaze za svojo družino«.
Gre za izjavo človeka, ki je poln socialne empatije. Trditi, da v otroških očeh ne vidiš upanja, zveni ganljivo in za marsikoga — recimo za tiste, ki ne verjamejo v lakoto ali v razloge zanjo — tudi tendenciozno.
Toda zakaj bi sploh posebej opozarjali na hiperbolične retorične figure učinkovite dobrodelnosti, če pa gre za dober namen? Kdo bi sploh posebej opozarjal na hiperbolične retorične figure učinkovite dobrodelnosti? Koga lahko zmoti literarno, torej magari pretirano izražanje prostovoljcev?
Desničarji niso samo frustrirani zaradi namišljene politične in socialne deprivilegiranosti, temveč tudi brez takta. Vse je treba opaziti, intepretirati, povedati. V imenu in v službi domnevne resnice. Če je laž nesmrtna duša komunizma, kot kar naprej ponavljajo, jim lahko vrnemo s tezo, da je njihova domnevna resnica nesmrtna duša desničarstva in populizma.
»Vedno je za vse kriv Janša«
Take pripombe niso problem, če si desničar ali po možnosti tudi včlanjen v SDS. Pomaga morda tudi, da imaš solidno in kao odgovorno službo in da ti domnevno zaslužena plača omogoča življenje brez skrbi — kaj šele skrbi za druge.
Neverjetno je to desničarsko prepričanje, da vsaka še tako dobronamerna izjava leti nanje. Prostovoljka ni rekla drugega, kot da »letos prvič« opaža to odsotnost upanja v otroških očeh. Bog ne daj, da bi omenila vlado. To niti ne bi bilo pametno, ker saj vendar tudi desničarji kdaj donirajo denar v dobrodelne namene.
Ampak gospa Tomc se je v svoji bruseljski loži takoj čutila dolžno porožljati z nakitom in opozoriti na to, da je dotična prostovoljka hotela povedati, da je lakota med slovenskimi otroci izbruhnila 13. marca 2020 zvečer, ko je v Državnem zboru zaprisegla aktualna vlada. Kar da je po Romaninem evangeliju tipičen levičarski vzorec: vedno je za vse kriv Janša. Za včerajšnjo nevihto — in za to, da so otroci lačni.
Del problema s to izjavo in blamago blagorodne poslanke je tudi način, kako dandanes beremo in dojemamo informacije. Tomčeva se je spotaknila ob podnaslov. Preostanka teksta sploh ni prebrala. Če bi ga, bi verjetno pogruntala, da je Neža govorila o socialno zaostreni situaciji med pandemijo, ne pa o kakršnikoli krivdi aktualne vlade za to, da so otroci lačni.
Drugorazredni in frustrirani
Ampak ne. Desničarji so tako obupno užaljeni zaradi svojega neenakopravnega, samodeklariranega drugorazrednega družbenega statusa, da vsako njim nevšečno izjavo dojemajo kot napad, kot neutemeljen in krivičen očitek, kot orkestrirano akcijo levičarskih medijev, stricev iz ozadja in opranoglavih, jugonostalgičnih in kriptokomunističnih državljanov, če ne celo kot zaroto.
Neverjetno je to desničarsko prepričanje, da vsaka še tako dobronamerna izjava leti nanje. Prostovoljka ni rekla drugega, kot da »letos prvič« opaža to odsotnost upanja v otroških očeh. Bog ne daj, da bi omenila vlado. To niti ne bi bilo pametno, ker saj vendar tudi desničarji kdaj donirajo denar v dobrodelne namene.
Opomba:
Kolumna je bila prvotno objavljena v tiskani izdaji Večera v nedeljo in na spletni strani Večera v nedeljo, 13. septembra 2020, pod naslovom Romana Tomc rožljala z nakitom v bruseljski loži. Verzija na Fokuspokusu je editirana.