Stranka Socialni demokrati je razveljavitev obsodbe Leona Rupnika iz leta 1946 po odločitvi Vrhovnega sodišča in vrnitev v ponovno sojenje na Okrožno sodišče v Ljubljani sprejela z nejevero.
V izjavi pod naslovom Za izdajo slovenskega naroda in kolaboracijo ni opravičila so 9. januarja v SD spomnili na svojo dosedanjo zgodovinsko spravno držo v stranki in dodali:

»Naši dobri nameni so bili velikokrat zlorabljeni z vse bolj agresivnimi poizkusi revizionizma, revanšizma in potvarjanja zgodovinskih dejstev, tako da smo tudi danes namesto z resnico in spravo vse prevečkrat soočeni z lažnivo interpretacijo slovenske zgodovine z rehabilitacijo kolaboracije in fašizma.«

Zanimalo me je, kako formulirajo odnos do sodbe Vrhovnega sodišča in kaj so pri tem pripravljeni storiti, ker jo očitno štejejo za (posredni) poskus potvarjanja zgodovinskih dejstev.
V ta namen sem njihovo to izjavo primerjal s stališčem Ministrstva za pravosodje (objavljenim 24. januarja), ki ga obvladuje stranka SD in vodi podpredsednica stranke Andreja Katič.

Ne bodo pristali

Najbolj indikativno za presojo stališča Židanove stranke najdemo v stavku, ki svojo kritičnost formulira skozi zagotovilo »nepristajanja«:

»Socialni demokrati ne bomo nikoli pristali na to, da bodo tisti, ki so sodelovanje z okupatorjem postavili pred narodno preživetje, zaradi procesnih razlogov oproščeni.«

K čemu se obvezuje tisti, ki pravi, da na nekaj ne bo pristal? Kaj praktično sledi iz takšne trditve?
»Nepristajanje« lahko razumemo bodisi kot prazno retorično bravuro — ali pa kot napoved pravnih ali sodno relevantnih dejanj, skozi katere bi razveljavitev obsodbe Rupnika relativizirali.
Ker v zvezi z drugo možnostjo ne najdemo nobene obljube ali napovedi s strani stranke, ostane samo prva.
Že na tej točki se v SD še dodatno zapletejo. »Nepristajanje« na oprostitev so že v isti izjavi združili s prazno in pričakovano frazo o spoštovanju odločitev sodišča:

»Četudi nas ta odločitev preseneča, jo kot vsako odločitev sodišča kot neodvisne veje oblasti spoštujemo.«

Najbrž je zadrega realna in ni vezana samo na ta kontekst: marsikdaj se ne strinjamo s sodišči, vendar nimamo druge izbire, kot da sprejmemo njihovo odločitev. V kakšni meri je torej »nepristajanje« na odločitev sodišča samo izraz praznega nezadovoljstva?

Podpredsednica proti predsedniku

Če določimo referenco »nepristajanja«, potem izjava meri na to, da sodba za njih ni nekaj, kar bi smelo spremeniti zgodovinska dejstva glede Rupnikovih dejanj. V izjavi jih tudi navajajo: general je bil vodja slovenskega domobranstva, boter prisege slovenskih domobrancev Hitlerju ter celo med zadnjimi bralnilci nacizma in do konca zvest zavezništvu z okupatorjem.
SD ob tem omenjajo tudi izdajo lastnega naroda in kolaboracijo, za kateri ni opravičila. Sodbi sodišča se torej zoperstavljajo z navajanjem zgodovinskih dejstev. Vendar njihovo stališče obljublja nekaj več: ne pristati na to, da so okupatorjevi sodelavci oproščeni iz procesnih razlogov.
Nekaj dni nazaj pa je Ministrstvo za pravosodje, ki ga vodi podpredsednica stranke SD Andreja Katič, poseglo v javno razpravo in se postavilo v bran Vrhovnemu sodišču. Po njihovem »sodba ne zanika zavrženosti [sic!] konkretnih primerov, še manj jih rehabilitira«. Na Ministrstvu so se namreč odzvali na »več pozivov k preprečitvi razvrednotenja zgodovine«.
Že res, da resoja ne moremo povsem enačiti z ministrom, toda MP je dejansko nehote komentiralo (tudi) mnenje ministričine stranke. Trdim, da je stališče predsednika Dejana Židana glede Rupnika drugačno od stališča podpredsednice iste stranke — kar predstavlja shizofreno situacijo, v kateri je začetna pozicija zanikana.

Dve vrsti dejstev

Čeprav na MP presenetljivo priznavajo, da odločitve sodišč ne zadevajo samo pravnih vprašanj in razvoja sodne prakse, ampak »imajo tudi določen simbolen pomen za zgodovinsko-politično obravnavanje dogodkov med in po 2. svetovni vojni« — kar lahko samo pomeni, da enega in drugega ne moremo ločiti —, po drugi strani pledirajo k »razmejitvi« pravnih vprašanj spoštovanja pravil kazenskega postopka na eni strani in »siceršnjemu zgodovinskemu pogledu na dejanja posameznikov v tistem obdobju«. Sklep je skratka tak:
    »Kolaboracija je namreč zgodovinsko dokumentirano in izkazano dejstvo, reševanje zahtev za varstvo zakonitosti, ne glede na vsebino končne odločitve v konkretnih primerih, pa ne zanika njene zavržnosti [sic!], še manj pa jo rehabilitira,« so poudarili.
Preprosto in z malo poenostavljanja povedano: na Ministrstvu ostro ločujejo med sodnimi ali pravnimi dejstvi (ali postopki) na eni strani in zgodovinskimi na drugi.

Od nepristajanja do pristanka

Stališče pravosodnega resorja je torej v obeh ključnih trditvah pomembno ali celo diametralno drugačno od resorja stranke. Medtem ko so za Dejana Židana in SD zgodovinska dejstva nekaj, kar govori proti odločitvi Vrhovnega sodišča, pa Ministrstvo težave v tem ne vidi. Sodniki namreč morajo ravnati mimo relevance zgodovinskih faktov, saj jih zanimajo samo pravne okoliščine.
In če je pristajanje na Rupnikovo oprostitev iz procesnih razlogov za Židanovo stranko nedopustno, iz istega razloga Ministrstvo spet ne vidi težave, saj sodbo sodišča obravnava izolirano od zunanjih zgodovinskih okoliščin in je ne dojema kot rehabilitacijo generala. Eni so vehementno proti pristajanju na oprostitev zaradi procesnih razlogov, drugi so energično za drugačno, izolirano razumevanje teh razlogov.
Od tod naprej lahko špekuliramo o dveh vprašanjih: kako bi zvenelo stališče SD, če bi ga napisala ministrica Katič in kakšno bi bilo stališče Ministrstva za pravosodje, če bi ga vodil Židan?
Zdi se, da imajo Socialni demokrati zelo resen problem. Pogovoriti bi se morali med sabo, če se nočejo smešiti. Se pa bojim, da je težava še bistveno večja in da zadeva bistvo delovanja slovenskega pravosodja.