Vrsta dogodkov, ki si sledijo od afere Black Cube, že nekaj časa odpira vprašanje, ki je za sedanjost in prihodnost Slovenije ključno: ali imamo v Sloveniji pravno državo? Ali ne? Ali danes Slovenci živimo v pravni državi? Ali ne?

To vprašanje odpira tudi vrsta dogodkov iz minulih tednov. Odpira ga trenutna pobuda opozicije — ki se očitno počasi prebuja iz zimskega spanja — za razrešitev Stevanovića s položaja predsednika Državnega zbora. Še bolj pa ga odpira izigravanje ustave v zvezi z ustanovitvijo dveh preiskovalnih komisij, ki jih je zahtevala opozicija. Pa seveda tudi afera Mijič. Oziroma natančneje: afera Mijić–Stevanović–Snežič. Ki je pokazala, kako parlamentarci, politiki in z njimi povezani posamezniki vsem na očeh ne samo izigravajo slovenski pravni red in načela pravne države, ampak se iz obojega delajo norca. In delujejo po logiki: če izvajaš prakse, ki niso eksplicitno prepovedane, ti nihče nič ne more. Pa četudi je vsem jasno, da kršiš ustavo. Zakone. Pravni red. Da kršiš pravila pravne in politične kulture, ki niso zapisana, pa sploh ni problematično.

Perfidni načini

Sedanja vlada vse to neprikrito počne. Na zelo perfidne načine. Glavni akter je Janez Janša, vendar pri tem početju sploh ni viden. Umazane igre igrajo drugi. Stevanović. Mijič. Snežič. Zunanji minister. Ministrica za kulturo. Minister za šolstvo. Itd. Janša je tokrat sestavil vlado, v kateri si z umazanimi posli mažejo roke drugi. On sam samo vleče vrvice. Marionete pa ga ubogajo.

Če marionete tokratnega Janševega režima nimajo zadržkov do praks, ki jih od njih zahteva, pa imajo zadržke do teh praks številni Slovenci. Slovenci gojijo sicer znan negativni odnos do politike. In politikov. Rek “Politika je kurba!” to jasno izraža. Tako kot rek, da so politiki “barabe”. Da skrbijo samo zase. Na škodo običajnih ljudi.

Družbeno pogojena produkcija nezaupanja do politike in politikov je pri Slovencih torej stalno na delu. Če se sreča s praksami tipa Black Cube, neustanavljanjem preiskovalnih komisij, povezanih s kršitvijo ustave, izigravanjem zakonov in ustave s strani predsednika Državnega zbora, in s praksami, ki jih glavni akterji afere Mijič–Stevanović–Snežič prakticirajo vsem na očeh, pa zgodovinsko nezaupanje do politikov, politike in posledično države dobi še nov zagon. Nove pospeške.

Nad pravom in ustavo

To je problem že sam po sebi. Postane pa seveda še večji, če vemo, da je nezaupanje do zakonov in pravnega reda — in ideja, da ni nič narobe, če kršimo zakone — del slovenske zgodovinsko vzpostavljene socialne in kulturne tirnice.

V okviru te tirnice je odnos do zakonov in pravnega reda jasen: zakone in pravni red upoštevamo samo, če koristijo preživetju. Če so v nasprotju s preživetjem, pa jih kršimo. V tem primeru kršitev ni problem. Lastno preživetje in koristi lastnega preživetja so nad zakonom. Nad pravnim redom. Nad pravom. Tudi nad ustavo. Zato to ni razumljeno kot problem. Ampak kot moralno delovanje. Kot pravilno in zaželeno delovanje.

Refevdalizacija Slovenije

Na točno tak način delujejo JJ, Stevanović, Mijič, Snežič in ostali akterji sedanje vlade in njeni sopotniki. Točno s te pozicije govorijo. In delujejo. In točno s te pozicije se cinično posmehujejo vsem, ki mislimo, da je pravni red, zakone in ustavo treba spoštovati.

Večkrat sem že zapisala, da je to, čemur smo priča v družbenih procesih slovenskega postsocializma, retradicionalizacija slovenske družbe. Ne gre za retradicionalizacijo v smislu vračanja v socializem. Ampak za retradicionalizacijo, ki je v resnici refevdalizacija slovenske družbe.

Slovenska zgodovinsko vzpostavljena socialna in kulturna tirnica se je v obliki, kot jo poznamo danes, izoblikovala v fevdalizmu, ki predstavlja najdaljše zgodovinsko obdobje, v katerem je živela slovenska etnična skupnost. V tem obdobju se je izoblikovala prej omenjena logika, da je preživetje nad zakonom. Oziroma nad pravom. Da se zakoni upoštevajo samo, če posamezniku to preživetveno koristi. Če pa mu kršenje zakonov preživetveno koristi, potem zakone krši. To je po tej logiki pravilno. In moralno. To je to, kar počnejo JJ, Stevanović, Mijič in ostali.

O slovenskem odnosu do zakonov in zakonitosti je pisal že Vilfan v Pravni zgodovini Slovencev. Dobesedno: “Osebno prejeti privilegij ali kakorkoli pridobljena pravica je najmočnejše pravo. […] Splošni pravni sistemi, ki so veljali za celotno nemško cesarstvo, so se torej uporabljali le kot pomožni pravni vir.” (Pravna zgodovina Slovencev, 1961, str. 89)

Dno, kot ga še ni bilo

Povsem skladno z za fevdalizem ugotovljenim pravnim redom se danes vedejo JJ, Stevanović, Mijić, Snežić in ostali akterji. Za predsednika vlade, predsednika parlamenta, zunanjega ministra, ministrico za kulturo, ministra za izobraževanje itd. je osebni privilegij najmočnejše pravo. Splošni pravni sistem uporabljajo samo kot pomožni pravni vir. In to samo takrat, ko jim koristi. To prakticirajo tudi vsi, ki so prepričani, da pod sedanjo vlado uživajo zaščito. Kot Mijič. Snežič. In ostali.

Zato bi nas ne smelo čuditi, da vlada in z njo povezani akterji ne spoštujejo pravnega reda in zakonov. Ti v resnici niso bili nikoli spoštovani. Ne kot najvišja norma ali obligacija. Vse slovenske oblasti so delovale po zgoraj opisani logiki. Razlika je zgolj v stopnji in javni vidnosti tovrstnega delovanja.

Toda takega ignoriranja pravnega reda in zakonov, kot ga gledamo danes, v preteklosti nismo videli nikoli. Danes doživljamo dno, kot ga v preteklosti še ni bilo. Socializem je bil v primerjavi z današnjim stanjem silno urejen in delujoč pravni red.

Ali živimo v pravni državi? Ne.

Naj se vrnem k začetnemu vprašanju: ali danes živimo v pravni državi?

Odgovor je jasen: ne. Za pravno državo namreč niso dovolj zakoni in ustava. Formalni pravni red. Sodišča. Sodniki. Ki bolj ali manj sledijo pravu. Ki so bolj ali manj neodvisni od oblasti. Politike. In politikov. Za pravno državo je ključno, da so zakoni, ustava, pravni red nad neformalnimi dogovori. Da tako delujejo v praksi. In da so kršitve zakonitosti sankcionirane bolj radikalno in po možnosti hitreje kot kršitve neformalnih dogovorov.

Matej Avbelj je glede neupoštevanja pravnega reda v zvezi z neustanovitvijo preiskovalnih komisij izpostavil, da se za delovanje slovenskega pravnega reda predpostavlja določena pravna oziroma politična kultura — če te ni, potem se znajdemo v arbitrarnem stanju. To je točno. S tem se lahko povsem strinjamo.

Napačna predpostavka

Težava pa ni samo v tem, da oblastniki in akterji tipa Mijič, Snežič in podobni te predpostavljene pravne in politične kulture nimajo. Napaka je v sami predpostavki, da ta pravna in politična kultura v Sloveniji obstaja. Čeprav v resnici ne obstaja.

Napako so zagrešili že očetje pravnega sistema samostojne Slovenije s Francetom Bučarjem na čelu. Napaka je bila v tem, da so predpostavljali, da med Slovenci obstajata pravna in politična kultura, kot ju najdemo v zahodnih družbah. Očetje slovenskega pravnega reda sploh niso razumeli, kdo so Slovenci. Kakšen je njihov zgodovinsko vzpostavljen odnos do zakonov. Prava. Ustave. In seveda niso brali Vilfana. Oni so samo naredili copy-paste zahodnega pravnega sistema. In verjeli, da to zadošča. Da je to rešitev za Slovenijo.

Danes vemo in vidimo, da to ni bila rešitev. Ampak vir vrste problemov. Ki jih Stevanović, Mijić, Snežič in ostali javno demonstrirajo.

Dolžnost opozicije

Zato je nujno, da opozicija vlaga ugovore, obtožbe, referendume, predloge za odstavitev Stevanovića in drugih z njihovih položajev. Tudi če ni možnosti, da bi ti predlogi v parlamentu dobili večinsko podporo. Kajti zmagovati v parlamentu ni tisto, kar mora zdaj početi opozicija. Opozicija mora pisati pravno zgodovino slovenske sedanjosti. In delovanja sedanje vlade. Opozarjati na to, da so za vlado osebni privilegiji nad zakoni. Nad ustavo. Nad pravnim redom. Da državljanom jasno kaže, kako deluje aktualna vlada. Da dokumentira pravno zgodovino slovenske sedanjosti. To je dolžnost opozicije. Njena obveza.