Prvi maj je tisti praznik, ko vsaj enkrat na leto vsaj malo več govorimo o položaju in pravicah delavcev oz. zaposlenih. O tem, kako in zakaj so nekatere pravice delavcev in zaposlenih nasploh danes že kronično kršene. O tem, kako lahko v naši državi kapital oz. delodajalci delajo z delavci oz. zaposlenimi tako rekoč vse — tudi tisto, kar je z zakoni eksplicitno prepovedano – in se jim zaradi tega ne zgodi nič. O tem, kako v naši navdušujoče uspešni, razviti in najboljši državi vedno več delavcev in zaposlenih, ki oddelajo vse svoje mesečne ure dela in še več, ne more preživeti s plačami, za katere delodajalci trdijo, da so previsoke in da ogrožajo podjetja. O tem, kakšna revščina je med zaposlenimi. Za katero mi je Anita Ogulin pred meseci povedala, da tako slabo še ni bilo. Visoka inflacija situacijo dnevno samo še poslabšuje.