Prvi maj je tisti praznik, ko vsaj enkrat na leto vsaj malo več govorimo o položaju in pravicah delavcev oz. zaposlenih. O tem, kako in zakaj so nekatere pravice delavcev in zaposlenih nasploh danes že kronično kršene. O tem, kako lahko v naši državi kapital oz. delodajalci delajo z delavci oz. zaposlenimi tako rekoč vse — tudi tisto, kar je z zakoni eksplicitno prepovedano – in se jim zaradi tega ne zgodi nič. O tem, kako v naši navdušujoče uspešni, razviti in najboljši državi vedno več delavcev in zaposlenih, ki oddelajo vse svoje mesečne ure dela in še več, ne more preživeti s plačami, za katere delodajalci trdijo, da so previsoke in da ogrožajo podjetja. O tem, kakšna revščina je med zaposlenimi. Za katero mi je Anita Ogulin pred meseci povedala, da tako slabo še ni bilo. Visoka inflacija situacijo dnevno samo še poslabšuje.
Pravice in privilegiji kapitala
In še o čem govorimo 1. maja. Vse, kar govorijo sindikati in drugi zastopniki pravic delavcev in zaposlenih, praviloma že vemo. In to drži. Tudi zahteve sindikatov in drugih zastopnikov zaposlenih so praviloma utemeljene in točne.
Problem pa je to, da se do naslednjega 1. maja praktično nič ne spremeni. Da naslednjega 1. maja spet govorimo in poslušamo isto. Pomembni premiki se od prejšnjega 1. maja niso zgodili. In tako iz leta v leto.
Pa ne, da sindikati in drugi delavski zastopniki čez leto ne delajo nič. Saj delajo. A to ne pomaga veliko. Vzroki za reprodukcijo stanja so drugje.
Na Zahodu že desetletja, od zatona evrokomunizma naprej nimamo močnega in legitimnega levega političnega subjekta, ki bi imel dovolj politične moči, da bi kapital prisilil v novo družbeno pogodbo. In prisiliti kapital v novo družbeno pogodbo je danes nujno kot še nikoli.
Prvič, pravice in privilegiji kapitala so tako zabetonirani, da jih z nobenimi lokalnimi mikroakcijami ni mogoče bistveno omejiti ali zmanjšati. Pri tem ne gre samo za pravice in privilegije, ki jih kapitalu garantira država, ampak v resnici za to, da so te pravice in privilegiji mednarodno zabetonirani in jih varujejo mednarodne institucije tipa Svetovna banka, Evropska centralna banka, EU itd.
Interesi kapitala
Vedno znova — tudi ob 1. maju — se je treba zavedati, da je bila EU ustanovljena za realizacijo interesov kapitala. Ne za realizacijo interesov delavcev in zaposlenih. Kadar interesi teh pridejo v nasprotje z interesi kapitala, se nujno zgodi, da EU sprejme ukrepe v interesu kapitala. Zato akcije, ki želijo omejiti moč in interese kapitala, naletijo na betonsko oviro, ob kateri se razletijo. Ne samo, ko gre za mikroakcije v Sloveniji. Enako je v Franciji. Nemčiji. In drugje.
Drugi problem je, da na Zahodu že desetletja, pravzaprav od zatona evrokomunizma naprej nimamo močnega in legitimnega levega političnega subjekta, ki bi imel dovolj politične moči, da bi kapital lahko prisilil v novo družbeno pogodbo. In prisiliti kapital v novo družbeno pogodbo je danes nujno kot še nikoli. Ne samo zaradi delavcev in zaposlenih. Ampak zaradi usode celotnega planeta.
In tretjič, tudi tisti politični subjekti, ki se na Zahodu deklarirajo kot levi politični subjekti, niso zmožni napisati sodobnega in aktivistično uspešnega političnega programa, ki bi zaposlene — rečeno po Marxu — spremenil iz razreda po sebi v razred zase.
Prekariat in umetna inteligenca
Če torej sklenemo: ne gre za to, da bi delavcem in zaposlenim danes šlo tako dobro, da gibanja za delavske pravice in pravice zaposlenih ne bi več potrebovali. Res je prav nasprotno: danes se vedno bolj uveljavljajo oblike zaposlovanja, ki omogočajo izkoriščanje, kakršnega si v preteklosti nismo mogli niti predstavljati. Že izborjene pravice delavcev so se nam zdele dosežene in zagotovljene za vedno.
Danes pa živimo v času, ko se izkoriščanje zaposlenih povečuje in zaostruje. In to ne samo med delavci, ampak med skupinami zaposlenih, za katere si še pred desetletji nismo mogli predstavljati, da bi se jim položaj lahko tako drastično poslabšal.
Primer prekarnega dela visoko izobraženih zaposlenih to lepo ilustrira. Velik del tistih, ki diplomirajo, magistrirajo in doktorirajo, danes pristane med prekarci. Kot kažejo prognoze, povezane z uveljavljanjem umetne inteligence, bodo številna njihova dela oz. delovna mesta — recimo poklic raziskovalca — celo izginila.
Prva prioriteta
Drugi primer so vrhunsko izobraženi Slovenci in Slovenke, ki imajo doktorate znanosti in najvišje raziskovalne nazive, ki delajo kot raziskovalci in životarijo od projekta do projekta. V strahu, da projekta ne bo, denarja za plače pa tudi ne. Tudi za njih slovenska država ne zna najti dostojne oblike redne zaposlitve z vsemi pravicami, ki delavcem iz takšne zaposlitve pripadajo.
Izkoriščanje se zaostruje. Ne samo med delavci, ampak tudi med tistimi, za katere si nismo mogli predstavljati, da bi se jim položaj lahko tako poslabšal. Velik del visoko izobraženih so danes prekarci. Številna njihova dela bodo z prihodom umetne inteligence celo izginila.
Če k temu dodamo še tiste z nizjo izobrazbo, za katere je danes že običajno, da životarijo z minimalno plačo in kakšnim nezakonitim dodatkom pod mizo — za katere vemo vsi, le ustrezna inšpekcija ne —, postane jasno, da je socialna slika na dan 1. maja 2023 naslednja: ogromno, če ne celo velika večina delavcev in zaposlenih v Sloveniji že opravlja takšno ali drugačno delo, ki jim ne zagotavlja več normalnega rednega delovnega razmerja. Niti pravic, ki iz tega sledijo.
In pri vsem tem ni političnega akterja, ki bi znal te zaposlene družbeno povezati. Kot jih povezuje dejstvo, da so jim z oblikami dela, v katerih so se znašli, kršene temeljne pravice do dela in iz dela. Ni političnega akterja, ki bi znal te zaposlene povezati v pravičen boj za pravico do redne zaposlitve. Prišli smo namreč že tako daleč, da je treba med pravice, ki jih v delavskem boju omenjamo za 1. maj, uvrstiti tudi pravico do dela. Do redne zaposlitve.
In to pravico je treba uvrstiti na prvo mesto prioritet, za katero se mora delavsko gibanje boriti.