
Mineva že nekaj dni, odkar je Marjanu Šarcu z majhno, a odločilno pomočjo medijev uspelo normalizirati politično vmešavanje v državna podjetja. Imel je dobro priložnost, da svoji ministrici za infrastrukturo pristreže peruti, vendar tega ni storil. Še več, priklonil se je njenemu neposrednemu posegu v SODO in s svojim molkom požegnal še nova vmešavanja.
Mediji niso niti poskušali izraziti pričakovanja, da premier ministrico najmanj pokara, če že ne odpokliče. Ne bi bilo prvič, če bi tudi tokrat tako storil. Po tej vehemenci je slovel že ob minornih političnih prekrških in zahteval kazen.
Zadrega, da bi se zaradi morebitnega ukrepanja utegnila zamajati vladajoča koalicija ali celo pasti vlada, je očitno bolj skrbela medije, ne politike.