Mineva že nekaj dni, odkar je Marjanu Šarcu z majhno, a odločilno pomočjo medijev uspelo normalizirati politično vmešavanje v državna podjetja. Imel je dobro priložnost, da svoji ministrici za infrastrukturo pristreže peruti, vendar tega ni storil. Še več, priklonil se je njenemu neposrednemu posegu v SODO in s svojim molkom požegnal še nova vmešavanja.
Mediji niso niti poskušali izraziti pričakovanja, da premier ministrico najmanj pokara, če že ne odpokliče. Ne bi bilo prvič, če bi tudi tokrat tako storil. Po tej vehemenci je slovel že ob minornih političnih prekrških in zahteval kazen.
Zadrega, da bi se zaradi morebitnega ukrepanja utegnila zamajati vladajoča koalicija ali celo pasti vlada, je očitno bolj skrbela medije, ne politike.

Politični dramolet

Naj omenim samo dva dosedanja primera: znameniti »ukradeni« sendvič, ki je poslanca stal službe in politične kariere, nedavno pa še posredovanje pri izbiri novega direktorja Uradnega lista.
Šarčeva reakcija — v obeh primerih razrešitev brez oklevanja in pomislekov — značilno opisuje njegovo navidezno avtoritativnost, ki se zdi ljudstvu ljubka in vsaj tako atraktivna kot njegove ljudske metafore in sklicevanje na zdravo kmečko pamet.
Edino zahtevo po odstopu Alenke Bratušek (izjava Alternativne akademije) so mediji gladko in najbrž ne naključno vrgli v koš (RTV Slovenija, STA, Dnevnik, Primorske novice itd.).
Razlogov za obrat je več in medijski moment tu ni nepomemben — čeprav bi morala ministrica, celo podpredsednica vlade, po vmešavanju v SODO odleteti takoj. Ali vsaj po tistem, ko je na Planet TV izpeljala nekaj političnega teatra in v kombinaciji s pohlevnimi odgovornimi uredniki z dramatičnim protinapadom na »fante«, ki obvladujejo energetiko, relativizirala svoje nedopustno kadrovanje.
Alenka Bratušek se je neposredno vmešala v menjavo direktorja, med samim razpisom spremenila akt o ustanovitvi in ga — ob odsotnosti predsednika vlade, kot podpredsednica — uspešno potrdila na vladi, nato pa neposlušnega nadzornika zamenjala s svojim direktorjem direktorata za energijo. Vse to z očitnim namenom, da ustavi eno kandidaturo in favorizira svojo.
Na vprašanje, kako je lahko sredi poletja uprizorila dopisno sejo, je nonšalantno odgovorila, da je njihov problem, če drugi ministri ne berejo gradiv!
Kako je že povedal dr. Bogomir Kovač? Da gre za Nušićevo komedijo Gospa ministrica in za tipičen primer slovenskega političnega povzpetništva? In to zaenkrat ob asistenci predsednika Šarca in prijaznih medijev.

Kako ji je uspelo?

Potem ko so ministrico ujeli s prsti v marmeladi, je šla v protinapad — ki je najboljša obramba — in napovedala, da bo »grizla in sekala lovke« neimenovanih »fantov iz energetike«.
Da bi ta manever odvračanja pozornosti od svojega vmešavanja v državna podjetja prikrila in obenem konkretizirala, je morala najaviti pregon in s prstom na nekoga pokazati. Tokrat je bil to direktor Elesa. Na Pop TV je rekla, da ga je že prijavila KPK. Da, KPK. Ne policiji.
No, novinar POP TV Anže Božič je minuli petek zvečer preveril in ugotovil: »Njene prijave do zaključka uradnih ur (na KPK) v petek zvečer še niso prejeli.«
Kar zadeva novinarje, sicer ni vse tako črno. Na petkovo tiskovko sta prišli dobro pripravljeni Suzana Perman (Pop TV) in Barbara Pance (Planet TV). Prav Planetu zdaj na veliko očitajo, da je s pomočjo interesnih lobijev — beri: fantov iz peskovnika — zanetil vojno proti ministrici. Tudi ta informacija je sicer vredna raziskave, vendar v ničemer ne izključuje obsodbe dejanja političnega vmešavanja v državna podjetja.

Metaforična inovativnost

Na vprašanje na tiskovni, zakaj je nadzornika v družbi SODO zamenjala, je Bratuškova povedala: »Ker ni bil pripravljen slediti dobrim praksam korporativnega upravljanja in dati možnost čim večjemu številu kandidatov, da se prijavijo na razpis.«
Na vsak očitek o vmešavanju politike v podjetja je odgovarjala z dobro premišljeno retoriko, s katero je imitirala Šarčevo metaforično inovativnost. Za poudarek v tem stilu so se odločili že na spletni strani njenega ministrstva z izbiro naslova Dokler sem jaz ministrica, energetika ne bo peskovnik. Vtis odločne in neupogljive heroine, ki se žrtvuje za državljanske interese in se kot levinja bori proti umazanim fantom, je očitno za marsikoga prepričljiv.

»Zdaj sva malo napredovale«

A vendar je bila ministrica tisti dan zelo živčna. Novinarki Planet TV je ob spoznanju, da s svojim posegom ni kršila zakona, zadovoljno in pokroviteljsko zabrusila: »Zdaj sva malo napredovale, nisva več pri kršenju zakona, ampak pri kršenju pravil. To je en korak naprej.«
Vprašanja, zakaj je spremenila akt o ustanovitvi sredi razpisa in pošiljala zahteve po po nastavitvi novih nadzornikov in upoštevanju novih pravil igre, je zaustavljala s sklicevanjem na podporo vlade, čeprav gradiva k točki po čistem naključju na korespondenčni seji ni bilo: »Predsednik Šarec in vsi ministri so bili seznanjeni s postopkom. Če ne spremljajo, kaj se na vladah dogaja, je to njihov …« [problem].
Na vprašanje, zakaj tega ni storila na redni seji, je bila podobno osorna: ker so bile počitnice — in to dolge: »Šest tednov ni bilo redne seje.« In še: »Kadar so počitnice, ni odborov vlad.« Ob tem je dodala še podatek o pozitivnem mnenju zakonodajnopravne službe.
Aroganco je stopnjevala s pojasnilom o posegu v postopke: »Zato, ker sem se tako odločila in ker je moja pravica.« Ob tem se je ves čas sklicevala na ustrezno regulirano »korporativno upravljanje« v primeru ljubljanskega UKC, ki tudi opravlja javno službo in ga v celoti nadzira politika. »A se tam [o tem] sprašujete?« je ponavljala svoje fingirano začudenje, zakaj mora ravno odgovarjati na ta vprašanja.

Kronski argument: proti potičkam

V ozadju ministričine obrambe smo lahko slišali le eno utemeljitev: politika mora prevzeti odgovornost in ona je ta pokončna oseba, ki ne bo dovolila, da fantje iz energetike kradejo.
Toda koliko je v resnici vredno sklicevanje na politično odgovornost, s katero maha ministrica? Kdaj in kako politiki v takih primerih res prevzemajo krivdo nase? Ne vem za tak primer. Vedno se vse začne in konča pri kazanju s prstom na nadzornike. Politiki so doslej vedno kot prvi poskrbeli za to, da bili sami razbremenjeni odgovornosti. Ministričin retorični trik je s tem dopolnjen. Vsaj dokler ne sprejmemo predpisov, da takšna odgovornost obstaja — po možnosti jamčena z lastnim premoženjem.

Izgubil je nedolžnost

Marjan Šarec je redkobesedno pritrdil ravnanju Bratuškove in mediji so mu ustregli. Fantje s sendviči in uradnimi listi v rokah očitno niso bili zanj tak izziv. Ob ministrici je izgubil nedolžnost, če se izrazim metaforično, kot se sama rada izražata.
Ker je Alenka Bratušek nova dejanja že napovedala, lahko čakamo še več primerov vmešavanja v razpise, nastavljanja nadzornikov in nove istanovitvene akte v podjetja, kjer politika še namerava gristi in sekati lovke in preganjati fante v peskovniku, ne da bi jih prej ovadila organom pregona.
V praksi to pomeni, da je politizacija podjetij postala nekaj normalnega, pa tudi odgovornost je zdaj že enakomerno porazdeljena med premiera in ministrico.
Kako je že rad teoretsko štosiral mladi Žižek? Ne moreš pri punci spati, ne da bi se to poznalo.