Ob nastopu nove vlade smo seveda vedeli, da bo eno od ključnih področij njenih “reform” tudi pravosodje. Ali pravzaprav “krivosodje”, kot sodstvo rada imenuje slovenska desnica. Se razume, da takrat, kadar sodbe niso po njenem okusu. In po njenih željah. V katero smer bodo šle vladne reforme, je pokazalo že imenovanje novega ministra za notranje zadeve, ki se je v zavest javnosti zapisal kot “Janšev cinični odvetnik, ki mu je pomagal izigravati pravosodje”. (To mnenje je citat iz baze.) Skratka, bilo je pričakovano, da bo nova vlada poskušala minimalizirati ali že kar ukiniti neodvisnost sodstva, kolikor in kakor se je ta v Sloveniji uveljavlila od osamosvojitve naprej.

Zdaj pa na desno

Mnenja o tem, kolikšna in kakšna je ta neodvisnost, imajo politični in socialni akterji zelo različna mnenja. Toda danes, ko vlada Janša, je seveda ključno, kaj si o tej neodvisnosti misli on sam. In kaj si misli vladajoča koalicija. To vemo. Beseda “krivosodje” zelo jasno opisuje njihovo videnje slovenskega neodvisnega sodstva. Na kratko, to je po mnenju trenutne vlade preveč levo politično orientirano. In da je treba to spremeniti. Sodstvo mora postati odvisno od desne vlade.

Temu je med drugim namenjen tudi zakon o tako imenovani politični policiji. O katerem bomo odločali na referendumu. Kot je bilo že velikokrat ugotovljeno, bi bilo treba zakon zavrniti. Če želimo ohraniti pravno državo. In neodvisno sodstvo. Oziroma tisto, kar v Sloveniji od enega in drugega še imamo.

Načelno in osebno

Vprašanje neodvisnega sodstva ni samo načelno. Za vlado in vladajoče sploh ne. Ampak je osebno. Zakaj je tako, jasno dokazuje afera Tonin. Ki kaže, da so politiki sedanje vlade že v preteklosti, ko še niso vladali, izvajali zakonsko sporna delovanja. Nezakonito prisluškovanje, ki poleg Tonina bremeni še nekatere druge akterje današnje vladne koalicije, je Toninu očitno šla tako na živce, da je od Evropskega parlamenta poskušal pridobiti politično imuniteto. Ta bi ga obvarovala pred tem, da ga slovensko tožilstvo obtoži kaznivega delovanja in da se zoper njega na sodišču začne sodni proces.

Zdaj, ko je ostal brez imunitete, Tonin sicer zatrjuje, da si je ves čas zelo želel, da bi se zadeva končala na sodišču, kjer bi dokazal, da je nedolžen. In podobno. A jasno je, da če bi bilo to res, bi željo že zdavnaj zlahka uresničil. Namreč: če bi res želel, da ga obtožijo nezakonitega delovanja zato, da bi na sodišču dokazal svojo nedolžnost, sploh ne bi iskal poslanske imunitete. In sredi Evropskega parlamenta ne bi razglašal, da gre za montiran politični proces zoper njega. 

A stvar očitno ni tako preprosta.

Obrnjena plošča

Kot tudi ni preprosta afera Smodej. Obtožnica, ki Smodeja bremeni več kaznivih dejanj, je z vsemi tistimi dokazi in pričevanji, ki govorijo o dogajanju v Fotopubu, namreč zelo jasna. In grozljiva. Nekakšna slovenska Epstein druščina. Jasno, v pomanjšanem, slovenčkastem obsegu. Droge in seks. Mladoletnice. Posilstva. Sadomazo. Izživljanje nad dekleti. Mučenje. Uporaba droge za seks. Grožnje s smrtjo. Fotografiranje. Zbiranje dokaznega gradiva o udeležencih tovrstnih zabav. Kritje hrbta s tem gradivom. In oblikovanje nekakšne družbene elite. Biti zraven pomeni biti del elite. In podobne neslanosti.

Ko je afera izbruhnila, je Smodej sprva zanikal kakršnokoli kaznivo ravnanje. Zanikal je tudi povezave s politično elito. Konkretno z levo politično elito. Zanikal je povezave z Luko Mescem.

Zdaj, ko je končno na zatožni klopi, pa je obrnil ploščo. Kakršnokoli kaznivo ravnanje seveda še vedno zanika. Govori pa o tem, da se čuti moralno odgovornega, saj da je vedel za določene reči, ki bi jih moral povedati prej. Trdi, da sta z Luko Mesca prijateljevala in da ga je videl uporabljati kokain. Kar je pričakovano sprožilo manjši politični vihar.

Leva in desna zaslomba

Tak vihar je bil najverjetneje cilj Smodejevih izjav. In to najmanj zaradi dvojega. Prvič zato, da preusmeri pozornost javnosti s svojega delovanja na delovanje Luke Mesca. To je enaka strategija kot Toninova. Smodej je obtožen kaznivih dejanj, ki jih — enako kot Tonin — ne more kar tako zanikati, zato preusmerja pozornost javnosti. Misleč, da se bo javnost začela ukvarjati z drugimi osebami. In da bo pozabila na njega, ki je obtoženec. Kaznivih dejanj. Pri Toninu so to tisti, ki ga politično preganjajo. Pri Smodeju pa je to Mesec.

Toninu se ta računica očitno ni izšla. Kako bo s Smodejem, pa še ne vemo. Ne samo zato, ker so očitki Luki Mescu neugodni. Ampak tudi zato, ker je ozadje afere Smodej — ki je zdaj tudi afera Mesec — politično pomembno. Za Smodeja in za desnico. Smodej si je že v preteklosti poskušal zaščititi hrbet s političnimi povezavami. V preteklosti se je poskušal zavarovati s pomočjo levih politikov, ki so sodelovali v njegovem krogu. Zato zdaj omenja Mesca. Danes, ko leva politika ni več na oblasti, pa išče zaslombo desnice.

Zdi se, da gre za še eno kravjo kupčijo tipa Stevanović: Smodej računa, da mu bo desnica zagotovila sodni proces, ki se bo zanj dobro končal, če ji bo pomagal obračunati z Mescem. In navsezadnje: če bodo sprejete ideje vlade, bo notranji minister, Janšev tesni sodelavec, tisti, ki bo določil, kdo bo v tem primeru tožilec. Od odločitve je odvisno marsikaj. Smodejeva prihodnost vsekakor.

In tako smo spet pri referendumu zopet tako imenovano politično policijo. Krog je sklenjen.

Ljudske modrosti

Še na eno stvar je treba opozoriti: v slovenski zgodovinsko vzpostavljeni socialni in politični tirnici je odnos do sodstva in sodišč negativen. Sodstvo in sodišča veljajo za institucije, ki jim ne moremo zaupati. Ker na sodiščih ni mogoče doseči pravice. Ta ideja je celo del slovenskih ljudskih modrosti. Kot tudi ideja, da sodišča niso nikoli neodvisna.

Vse to ima zgodovinsko podlago. Ker je v fevdalizmu sodne spore reševal fevdalni gospod, proti njemu nihče nikoli ni mogel dobiti sodnega spora, saj bi moral fevdalni gospod obsoditi samega sebe. Neodvisnih sodišč, na katerih bi lahko tlačan dobil spor zoper fevdalca, ni bilo. Da neodvisnih sodišč ni, je zato večstoletna izkušnja. Sodišča Slovenci pojmujejo kot institucije, ki vedno ščitijo močne. Vladajoče. Če nisi med njimi, ne išči pravice na sodišču. Za silo neodvisna sodišča je s svojimi reformami uvedla šele Marija Terezija z uvedbo kresij. Na kresijah sodniki niso več bili fevdalci sami. A tudi v praksi so ta sodišča raje sodila v prid privilegiranim.

Elita z Janšo na čelu

Ta večstoletna zgodovinska izkušnja se je ohranila vse do danes. Skozi več reči. Naj omenim samo dve. Prva je nezaupanje do sodišč. Na to igra sedanja desna vlada. Ni treba, da ima vsak Slovenec negativno osebno izkušnjo s sodišči. In drugič, tudi ni treba, da ima vsak Slovenec negativno osebno izkušnjo, da sodišča niso neodvisna. Eno in drugo je Slovencu preprosto jasno. Oboje je namreč del zgodovinsko vzpostavljene socialne in kulturne tirnice.

Sedanja desna vlada poskuša aktivirati obe stališči. Spodbuja jezo in nezadovoljstvo ali vsaj strinjanje z njima. Na to računa tudi v zvezi z referendumom o tako imenovani politični policiji. Pri tem gre za spodbujanje želje ljudi, da se maščujejo sodiščem, ki delajo v prid privilegiranim. Ki jih desnica prikazuje kot zgolj levo politično in socialno elito. Sodstvu se je treba maščevati, ker ni neodvisno od oblasti. Ki jo desnica prikazuje kot zgolj levo oblast.

Vlada pa pri tem računa, da Slovenci ne bodo dojeli, da med privilegirane in vladajoče že od osamosvojitve dalje sodi tudi desnica. Z Janšo na čelu.