Ko lastnik knjigarne Natsuki, kultiviran in strasten star mož, nenadoma umre, knjigarno podeduje njegov vnuk Rintaro, sramežljiv in vase zaprt mladostnik. Rintaro se mora naučiti preboleti bolečino in se postaviti zase. Postavljen je pred dejstvo, da je podedoval knjigarno — za katero ne zna skrbeti —, naučiti pa se mora živeti tudi brez dedkove skrbnosti in modrosti. Toda nekega dne ga obišče govoreči maček in mu dá prav posebno nalogo. Rintarov svet se obrne na glavo. Mu bo uspelo rešiti knjige in ugotoviti, kdo v resnici sploh je? Se je osamljeni hikikomori sposoben zaljubiti?

Sosuke Natsukawa je sicer zdravnik v Naganu. Njegova prva knjiga Božja medicinska kartoteka je bila prodana v več kot milijon in pol izvodih, po knjigi pa so posneli tudi film. Slovenski prevod je izšel pri Založbi Vida.

Prolog: Kako se je vse začelo

Toliko za začetek: dedka ni več.

Precej grob uvod v zgodbo, a vendar je to dejstvo neizpodbitno resnično. Tako resnično je kot sonce, ki zjutraj vzhaja, in kot želodec, ki pred kosilom kruli. Poskušal je zapreti oči, si zatisniti ušesa, se pretvarjati, da ničesar ne ve – ampak dedka ne bo nazaj.

Rintaro Natsuki stoji molče in nepremično, soočen s to kruto resničnostjo. Na zunaj Rintaro deluje kot miren in zbran mladenič. Pravzaprav se nekaterim ljudem na pogrebu zdi srhljiv.

Preveč zbran je za dijaka, ki je nenadoma izgubil najbližjega družinskega člana. Stoji v kotu mrliške vežice, njegove oči pa so prilepljene na dedkovo sliko.

V resnici Rintaro ni miren ali zbran. Že sama ideja smrti mu je nedomača – nikakor ne more povezati pojma smrti z dedkom, spokojnim starcem, ki je vse svoje življenje obstajal v nekakšnem drugačnem svetu. Nikoli si ni mislil, da bo smrt tako hitro prišla po dedka, ki je užival v svojih preprostih, skorajda monotonih dnevnih rutinah, v katerih ni poznal dolgčasa ali utrujenosti. Rintaro ga gleda, kako leži pred njim, kako mu je v prsih naenkrat zastal dih, in se počuti odmaknjenega, kot bi gledal slabo odigrano predstavo.

Dedek ni v svoji beli krsti pravzaprav videti nič drugače kot običajno – kot bi se nič ne zgodilo. Kot bi lahko vsak trenutek vstal, zamomljal »No, tako«, prižgal parafinski grelnik in si na njem z vajenimi gestami pripravil čaj. To se Rintaru ne bi zdelo nič nenavadnega, pa vendar starec ne vstane iz krste, ne odpre oči in se ne zdrami iz spokojnega počitka.

V prostoru odmeva petje suter. Mimo sami ali v paru hodijo žalujoči, Rintaru le vsake toliko kdo nameni besede sožalja.

Toliko za začetek: dedka ni več.

Resničnost zlagoma začenja poganjati korenine v dečkovem srcu.

»Kakšna zmešnjava, dedek …« mu uspe izdaviti s cmokom v grlu, a na svoje besede ne dobi nobenega odziva.

*

Rintaro Natsuki je bil običajen srednješolec. Bil je nekoliko nižje postave in blede polti, nosil je precej debela očala in redko je kaj rekel. V šoli ni pretirano blestel, tudi s športom se ni ukvarjal. Bil je povsem povprečen fant. Njegova starša sta se ločila, ko je bil še malček. Mama je nato umrla in nekje na začetku osnovne šole se je preselil k dedku. Odtlej sta bila za vse sama. Tovrstna ureditev je bila malce neobičajna za tipičnega srednješolca, a Rintaru se je zdela čisto navaden del njegovega pustega vsakodnevnega življenja.

A sedaj, ko je umrl tudi dedek, je zadeva postala bolj zapletena. Še zlasti, ker je bila njegova smrt nenadna in nepričakovana. Dedek je rad zgodaj vstajal, a tistega ledenega zimskega jutra ga ni našel v kuhinji kot običajno. Rintaro, ki se mu je to zdelo čudno, je pokukal v zatemnjeno dedkovo sobo, urejeno v tradicionalnem stilu. Na futonu je zagledal pokritega starca, ki ni več dihal. Ni bilo videti, da bi ga kaj bolelo – Rintaru se je zdel bolj kot kip spečega človeka. Po mnenju lokalnega zdravnika je verjetno doživel srčni napad, nato pa umrl hitro in brez bolečin:

»Preminil je mirno.«

Rintaru se je zdelo čudno, da sta v izrazu »preminiti« združeni pismenki za »živeti« in »umreti«. Na neki način ga je v celi zadevi najbolj pretreslo ravno to. Zdravnik je hitro razumel, kako težka je bila Rintarova družinska situacija, in zelo kmalu se je iz oddaljenega mesta prikazala neka teta.

Gospa je bila prijazna in učinkovita; poskrbela je za vse – od papirjev, povezanih z mrliškim listom, do organiziranja pogreba in drugih formalnosti. Ko jo je opazoval, Rintaro ni pozabil, da bi moral biti žalosten, čeprav se še ni popolnoma zavedal okoliščin. Ne glede na to, koliko je o tem razmišljal, pa pred dedkovo pogrebno sliko ni mogel zajokati. Zdelo se mu je nesmiselno in zlagano. Prav predstavljal si je, kako bi se dedek v krsti namrdnil in mu rekel, naj se ne pretvarja. Na koncu se je Rintaro od dedka poslovil v popolni tišini.

Poleg zaskrbljene tete mu je sedaj ostala samo še trgovinica. Knjigarna Natsuki je bila majhna prodajalna rabljenih knjig, ki je stala na robu mesta. Ni bila sicer v dolgovih, vendar tudi veliko denarja ni prinašala. Kar se dediščine tiče, ni bila kaj prida.

»Hej, Natsuki, tukaj imaš nekaj odličnih knjig,« je izza Rintarovega hrbta zazvenel moški glas. Rintaro se ni obrnil. S pogledom, uperjenim v knjižne police pred sabo, je odvrnil le:

»Res?«

Pred njim so se na policah od stropa do tal raztezale občudovanja vredne vrste knjig. Med njimi so bili Shakespeare in Wordsworth, Dumas in Stendhal, Faulkner in Hemingway, Golding … preveč imen, da bi našteli vse. V Rintara so strmele veličastne bukve, največje mojstrovine, kar jih je svet videl. Vse knjige so bile starejše in rabljene, a nobena ni bila preveč utrujena ali zdelana, za kar so skrbele ljubeče roke njegovega dedka.

Stara parafinska pečka ob Rintarovih nogah se je svetila oranžno, vendar je bila trgovinica kljub njenim najboljšim naporom še vedno prepišna. Rintaro pa se je zavedal, da ga mraz ne spreletava le zaradi nizke temperature.

»Okej, koliko sta ti dve?«

Rintaro je okrenil glavo in poškilil proti knjigam, ki mu jih je molil kupec.

»3.200 jenov,« je rekel tiho.

»Še vedno imaš neverjeten spomin!« se je nasmehnil kupec, leto starejši fant iz iste srednje šole, ki mu je bilo ime Akiba Ryota. Bil je visok in slok, vedno dobro razpoložen, dajal pa je pomirjujoč in samozavesten vtis, zaradi česar je bil ljudem všeč.

Krasila ga ni le močna postava, ki si jo je pridelal z leti treniranja košarke, ampak tudi eni najboljših možganov v letniku. Povrh vsega je imel kot sin lokalnega zdravnika mnogo drugih krožkov. V vseh pogledih je bil Rintarovo popolno nasprotje.

»Zelo poceni so,« je dodal Akiba in na pult ob blagajni zložil še pet ali šest drugih knjig. Mladi senpai je bil presenetljivo zagret bralec in redna stranka Knjigarne Natsuki. »Tole je res odlična prodajalna, veš.«

»Hvala. Prosim, v miru se razglej. Razprodajam, ker bom knjigarno zaprl.« Iz njegovega tona je bilo težko razbrati, ali se šali.

Akiba je za trenutek utihnil. »Grozno je moralo biti,« je začel previdno, »da si tako izgubil dedka.« Naglo se je obrnil k najbližji polici in se delal, da preletava naslove knjig. »Zdi se mi, kot da je še včeraj sedel tu in bral,« je nadaljeval v navidezno lahkotnem tonu. »Tako nenadno se je zgodilo.«

»Ja, tudi jaz imam tak občutek.« Rintarov glas je sicer zvenel vljudno, vendar brez kančka prijaznosti ali čustvene vpletenosti. Akibe to ni preveč motilo. Obrnil se je in pogledal mlajšega fanta, ki je še vedno strmel v police.

»Ko je umrl, si nehal hoditi v šolo. To ni prav. Vse skrbi zate.«

»Kdo so to 'vsi'? Prav nikogar se ne spomnim, ki bi ga skrbelo zame.«

»Aha, točno, ti nimaš prijateljev. No, si pa svobodnejši. Ampak, resno, tvojega dedka mora strašno skrbeti zate. Verjetno si ga tako naživciral, da njegov duh še vedno blodi okrog. Kako neki naj počiva v miru? Ne moreš ga tako jeziti pri njegovih letih.«

Akibove besede so bile ostre, a v načinu, kako jih je povedal, je bilo nekaj nežnega. Ker sta bila oba povezana s Knjigarno Natsuki, so se ga težave mlajšega dečka dotaknile. Celo v šoli je Rintara občasno ustavil in z njim na kratko poklepetal. Sedaj je bilo očitno, da se je Akiba v knjigarnici ustavil samo zato, da bi preveril, kaj se dogaja z malim hikikomorijem.

Nekaj časa je opazoval Rintara, ko pa ta ni pokazal namena, da bi prekinil tišino, je rekel: »Potem se boš verjetno preselil.«

»Najbrž,« je odvrnil Rintaro in oči še vedno upiral v knjige. »K teti bom šel živet.«
»Kje pa živi?«

»Ne vem. Do dedkove smrti je nisem še nikoli videl.« Ton njegovega glasu se ni niti malo spremenil, tako da je bilo nemogoče vedeti, kaj si misli.

Akiba je narahlo skomignil in spustil pogled h knjigam, ki jih je položil na pult. »Ali imaš zato popolno razprodajo?«

»Ja.«

»Škoda. Zbirka te knjigarne je edinstvena. Dandanes težko naletiš na celotno kolekcijo Prousta v trdi vezavi. In končno sem našel tudi tiste dele serije Začarane duše Romaina Rollanda, ki sem jih iskal.«

»Dedek bi bil vesel, če bi to slišal.«

»Ko bi bil vsaj tukaj, da bi slišal – vem, kako bi ga razveselilo! Veš, ker sem tvoj prijatelj, mi je pomagal pridobiti veliko odličnih knjig. Ti pa mi zdaj praviš, da se boš preselil.«

Akibove iskrene in neposredne besede so bile še en znak zaskrbljenosti. Rintaro ni vedel, kako bi se pravilno odzval, zato je le strmel proti zidu, ob katerem je stal velik kup knjig. Celo za prodajalno z rabljenimi knjigami je bilo presenetljivo, da je lahko preživela toliko časa, saj je prodajala predvsem knjige, ki so bile daleč od sodobnih trendov, mnoge se že dolgo niso več ponatiskovale. Akiba knjigarne ni hvalil zato, da bi bil prijazen do Rintara – v njegovih besedah je bilo veliko resnice.

»Kdaj se seliš?«

»Verjetno čez kak teden.«

»Najbrž, verjetno … si pa res natančen.«

»Saj ni pomembno. Tako ali tako nimam izbire.«

»To je verjetno res,« je Akiba ponovno skomignil in pogledal proti koledarju, ki je visel za pultom.

»Naslednji teden je božič. To bo pa res naporno zate.«

»Prazniki mi ne pomenijo veliko. V nasprotju s tabo nimam kakšnih posebnih načrtov.«

»Hvala, da si me spomnil. Ja, res imam številne opravke. Čisto poln urnik imam. A veš, da bi eno leto rad ostal pokonci in pričakal Božička?« je Akiba bruhnil v smeh, a z Rintarove strani je prišel le tihi: »A res?«

Akiba se je razočarano namrščil in zavzdihnil: »Če se boš preselil, potem verjetno res nima smisla, da še naprej hodiš tu v šolo. Pa se ti ne zdi, da bi se moral posloviti na malo lepši način? V razredu imaš ljudi, ki jih skrbi zate …«

Ošinil je kup izpiskov in zvezkov na pultu. Tja jih ni prinesel on. Malce prej se je v knjigarni oglasila predsednica Rintarovega razreda. Ime ji je bilo Sayo Yuzuki in je živela v bližini. Rintara je poznala že od osnovne šole. Bila je močno in pragmatično dekle, ki si s tihim in samotarskim hikikomorijem Rintarom ni bila nikoli zelo blizu. Ko se je prikazala v knjigarni in ga zagledala, kako topo strmi v police, je izustila obupan vzdih.

»Videti je, da nimaš prav nobene skrbi na svetu. Očitno ti samotarsko življenje odgovarja, kaj? A si v redu?«

Rintaro je skomignil. Sayo se je namrščila, nato pa se je raje obrnila proti Akibu.

»Se ti zdi pametno, da visiš tukaj? Pri košarki te pogrešajo,« je rekla, se obrnila in odšla iz knjigarne. Niti malo je ni bilo strah tako neposredno nagovoriti starejšega dečka. To je bila tipična Sayo Yuzuki. Na ta način je pokazala, da ji je mar. Rintaro jo je zaradi tega občudoval.

»Odločna kot vedno, ta tvoja predsednica,« je pripomnil Akiba. »Počuti se odgovorno zate. Pa tudi domače naloge ji ne bi bilo treba prinesti osebno …«

Sayo je sicer res živela blizu, a v vremenu, v katerem je človeku v zraku zamrznila sapa, je moral biti tudi zanjo to precej zoprn ovinek. Rintaro je to cenil.

»Vse te knjige imaš lahko za 6.000 jenov,« je rekel in končno vstal. Akiba je dvignil obrv: »Kar zasoljena cena za razprodajo.«

»Deset odstotkov popusta. To je največ, kar ti lahko ponudim. Saj vendar kupuješ literarne mojstrovine.«

»Tipično zate,« se je zasmejal Akiba. Iz denarnice je potegnil par bankovcev, potem pa s pulta pobral šal in rokavice. Ko si je čez ramo namestil torbo, je dodal: »Pridi jutri v šolo« — in z značilnim nasmeškom odkorakal iz prodajalnice.

Knjigarna Natsuki se je potopila v tišino. Onkraj vrat je sončni zahod oddajal rdečkast sij. V kotu je grelcu pričenjalo zmanjkovati parafina in se je začel pritoževati. Skoraj je bil čas, da se Rintaro povzpne v stanovanje v zgornjem nadstropju in pripravi večerjo. To je bila njegova naloga tudi, ko je bil dedek še živ, zato se mu ni zdelo nič posebnega.

Vendar je samo negibno obstal in se zastrmel v vrata knjigarne. Sonce je potonilo globlje, grelec se je vdal in v trgovino je pričel vdirati hladen zrak. Rintaro pa se še vedno ni premaknil.