Pojav ali dogodek postane aktualen, ko ga izpostavijo in kolikor ga izpostavijo mediji in politiki. Tako je tudi s sovražnim govorom. Odkar obstaja ta težava, se je zamenjalo že več političnih oz. vladnih garnitur. Sovražni govor je del kulture bivanja in delovanja in komuniciranja, odkar pomnimo.
Vprašanje pa je lahko intenzivnost sovražnega govora ali njegova zažrtost v vse pore družbe. Ali tudi percepcija: kaj prepoznavamo kot sovražni govor. Gre za precej izmuzljivo kategorijo, ki je povezana s kulturo družbe. Sovražni govor je zanimiva tema, obenem pa velik problem.
V politiki in v javnem sektorju nasploh velja, da če hočeš ustvariti vtis, da rešuješ problem — čeprav ga v bistvu ne —, ustanoviš komisijo ali svet, ki se bo s tem ukvarjal. To je praviloma način, da nek problem odkljukaš. Neko delovno telo se bo sestajalo in ob primernih trenutkih razpravljalo na neko temo. Toda problem seveda ne bo rešen.
Več kot pravniška opredelitev
Definicija sovražnega govora je več kot pravna, pravniška opredelitev, kaj je sprejemljivo in kaj ne. Ne gre samo za določanje sankcij za kršitelje. Vprašanje sovražnega govora posega na področje filozofije, antropologije, psihologije, prava, jezikoslovja, komunikologije. Gre za dojemanje spodobnosti in sprejemljivosti ter neprijaznosti in agresivnosti. Vse to, kar postavlja komuniciranje v neke okvire. To so družbeni vidiki opredelitve sovražnega govora.
Kje je meja med svobodo izražanja in ugledom institucije, ki jo predstavljaš? In kje je meja med svobodo izražanja in razžalitvijo drugega? Odgovor ni preprost, je pa zdravorazumski. Razume ga lahko že osnovnošolec. Učiti osnovnošolski bonton odrasle pa se ne obnese.
Lahko pa izhajamo tudi iz osnov in se vprašamo samo, kaj se spodobi. Tega smo se morali naučiti v družini že med primarno socializacijo. Sovražni govor je tudi vprašanje bontona. Nekaj, kar smo morali otroke naučiti že pred šolo.
Za bolj jasne, pravniške, filozofske in komunikološke opredelitve pa je potrebno precej več kot nekaj razprav komisij ali strateških svetov.
Opredelitev sovražnega govora zahteva tudi premislek, kako se družbene norme in vrednote spreminjajo in kako se te spremembe odslikavajo v komunikaciji. Tu bomo naleteli na politično korektnost, ki se spreminja iz obdobja v obdobje. Na to, kaj smemo in česa ne smemo izreči. Danes velja drugače kot pred desetletji.
V politiki velja, da če hočeš ustvariti vtis, da rešuješ problem — čeprav ga v bistvu ne —, ustanoviš komisijo ali svet, ki se bo s tem ukvarjal. To je način, da nek problem odkljukaš. Delovno telo se bo sestajalo in razpravljalo na neko temo. Toda problem seveda ne bo rešen.
Nevtralnost in nepristranskost
Ohranjanje navidezne nevtralnosti in nepristranskosti je bolj kot za posameznike pomembno za različne stroke in institucije. A tudi tukaj se stvari spreminjajo. Tako smo bili v zadnjem tednu priča pogromom in pohvalam nekdanjega nogometnega reprezentanta Anglije, zdaj športnega komentatorja BBC Garyja Linekerja, ki si je na družbenih omrežjih drznil izraziti mnenje o britanski vladi.
Dosedanje smernice za izražanje na družbenih omrežjih so bile precej jasne: za videz nepristranskosti morajo BBC-jevci skrbeti tako, da tudi zunaj delovnega časa oz. izven programov ne izražajo mnenj na zasebnih profilih, saj bi s tem lahko škodili ugledu javnega servisa.
Linekerja so najprej umaknili iz oddaje zaradi stališč na zasebnem profilu, po nasprotovanju njegovih kolegov pa so odločitev preklicali. Začutili so, da gre za kratenje svobode izražanja.
Ugled institucije krojijo ljudje, vendar ti niso brez osebnih prepričanj. Kje je torej meja med človekovo svobodo izražanja in ugledom institucije, ki jo predstavlja? Kje je meja med človekovo svobodo izražanja in razžalitvijo posameznika ali skupnosti?
Odgovor ni preprost, je pa zdravorazumski. Takšen, ki ga lahko razume že osnovnošolec. Učiti osnovnošolski bonton odrasle pa se ne obnese.