Sovražni govor je zlorabljena kategorija in bo to tudi ostal, dokler ne bomo razumeli, kaj pravzaprav pomeni. Dokler ne bomo razumeli, kaj je v komunikaciji sprejemljivo in kaj ne. Dokler nam ne bo jasno, da sovražni govor kot rdeča luč na semaforju pomeni, da se moramo ustaviti, zelena pa, da lahko gremo čez cesto. Pri sovražnem govoru ni vmesnih faz. Ni oranžne luči, ob kateri se odločami, ali lahko gremo naprej ali se naj ustavimo.

Mnogim to ustreza

Skratka, s sovražnim govorom imamo težave — toda mnogim to ustreza. Žaljivo retoriko lahko potem pripišemo “vihravemu značaju” ali “zagrenjenosti zaradi napadov”. Ali pokrajinskim posebnostim govorcev in naslovnikov ali nasploh sovražnemu okolju.

Prepoznavanje sovražnosti v odnosih in v komunikaciji se začne z vzgojo posameznika. Najprej doma, potem v vrtcu, nadaljuje pa se v vseh izobraževalnih ustanovah. Sovražni govor ni omejen na etnične skupine, ni omejen na spolno usmerjenost, ni omejen na fizične značilnosti posameznika. Sovražni govor je povezan z omiko in oliko. Omike in olike pa se ne moremo začeti učiti — niti je začeti poučevati — v parlamentu, ko “običajni državljan” postane poslanec.

Učenje brez vzgoje

Razpravljati o sovražnosti v komunikaciji pomeni razpravljati o vzgoji na vseh ravneh. Pomembna težava je v razumevanju vloge šole, ki se je uveljavilo pred desetletjem ali več. Že dolgo namreč poslušamo, da je šola institucija za izobraževanje in ne za vzgojo.

Toda ali je sploh mogoče izobraževati, ne da bi obenem vzgajali? Šolski sistem zapoveduje način delovanja, v katerem velja samo znanje in kjer štejejo samo učni cilji, ki niso povezani z vzgojo. V družbi se nam zdi pomembno, da vsi dosegajo ustrezne učne cilje na področju tehnike, družboslovja, naravoslovja … Pozabljamo pa, da tehniki, naravoslovci, družboslovci živimo v isti skupnosti. Temelj delovanja v skupnosti pa je sodelovanje, dialog, spoštljiv odnos in kultivirano izražanje. Teh veščin in spretnosti se lahko naučimo in se jih moramo naučiti v družini in vseh institucijah, ki nas gradijo. 

Niti za šankom

Toda naenkrat smo se o njih začeli pogovarjati v predvolilnih debatah. Res je, da imajo z nekultiviranim izražanjem precej težav politiki. Toda težava je, da družba omogoča, da v politiko prihajajo osebe, ki teh vrlin nimajo in z njimi ne živijo. 

Učinkovito sankcioniranje sovražnega govora bo mogoče šele pod pogojem, da v družbi določimo mejo dopustnega in da na vseh ravneh komunikacije izločimo nestrpnost in sovražnost. Sovražnega govora ne moremo izkoreniniti s pomočjo komisij in zapovedanih dekretov. Izločiti ga moramo iz vseh okolij, ki izgrajujejo posameznika. S takšnim razumevanjem bodo družbena omrežja prenehala biti kanal za izlivanje žolča in razprav, ki jih ne slišimo niti za šankom.