Precedenčna sodba Vrhovnega sodišča v primeru sovražnega govora proti Romom, ki je danes po pravici in pohvalno okupirala domače medije, dejansko prinaša nov veter, v resnici kar vihar v dosedanje razumevanje tega, kaj šteje za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti, da bi ga lahko kvalificirali za kaznivo dejanje.
V zadnjih letih eskalacije sovraštva in nestrpnosti — predvsem v zvezi z begunci —, ko smo zaman pričakovali ukrepanje in pregon, so se kopja lomila ob razumevanju 297. člena Kazenskega zakonika.
Doslej je veljalo, da je inkriminirano dejanje moralo vsebovati realno grožnjo javnemu redu in miru. Zdaj pa je Vrhovno sodišče odločilo, da je inkriminacija možna tudi v primerih groženj in žalitev.

Od Erlaha do Romov

Naj citiram prvi odstavek tega zelo različno razlaganega člena:
»Kdor javno spodbuja ali razpihuje sovraštvo, nasilje ali nestrpnost, ki temelji na narodnostni, rasni, verski ali etnični pripadnosti, spolu, barvi kože, poreklu, premoženjskem stanju, izobrazbi, družbenem položaju, političnem ali drugem prepričanju, invalidnosti, spolni usmerjenosti ali katerikoli drugi osebni okoliščini, in je dejanje storjeno na način, ki lahko ogrozi ali moti javni red in mir, ali z uporabo grožnje, zmerjanja ali žalitev, se kaznuje z zaporom do dveh let.«
Pozdravljam nepričakovano odločitev Vrhovnega sodišča (predsednica senata Barbara Zobec, člani in članice Branko Masleša, Kristina Ožbolt, Mitja Kozamernik, Vesna Žalik), ki je sicer rezultat zahteve za varstvo zakonitosti — a je obenem očitno, da gre za kolosalno zaušnico vrhovnim tožilcem.
V vrsti prispevkov od primera Erlah leta 2015 sem kritiziral rigidno interpretacijo, po katerem je pregon sovražnega govora možen samo v primeru konkretnega ogrožanja ali motenja javnega reda in miru.
Ta pogoj po mojem za to kaznivo dejanje ne bi smel biti ključen — vendar je bil doslej tako interpretiran.

Človekovo dostojanstvo

Sodba Vrhovnega sodišča izrecno navaja, da je stališče, ki vztraja pri izpolnjenem pogoju ogrožanja javnega reda in miru, »zgrešeno« in s tem neposredno nasprotuje dosedanji dogmatični tožilski interpretaciji dikcije člena. V sodbi namreč piše, da »ni potrebno«, da bi grožnje spletnega uporabnika dejansko predstavljale realno nevarnost. Sodišče pri tem navaja »človekovo dostojanstvo« kot temeljna pravno dobrino.
Takšna razlaga je v popolnem nasprotju z interpretacijo v odmevnem primeru Sebastjana Erlaha, ko se je tožilstvo postavilo na stališče, da bi zapisane besede veljale za kaznivo dejanje spodbujanja sovraštva, nasilja ali nestrpnosti šele, če bi obstajala dejanska nevarnost, da se omenjeni z nabito puško odpravi proti meji z namenom, da jo uporabi, in če bi njegovemu zgledu sledili še drugi. Šele to bi bil izpolnjen pogoj ogrožanja javnega reda. Zato je bila ovadba zavržena.
Dejanje nestrpneža, ki bi proti Romom uporabil eksploziv, sodba razlaga kot grožnjo — čeprav beseda »grožnja« v spletnem komentarju sploh ni uporabljena, kot dodaja sodišče. S tem se sklicuje na tisti del člena, ki govori o spodbujanju sovraštva tudi »s pomočjo groženj, zmerjanja in žalitev«. Sodišče celo ugotavlja, da je napotitev na uporabo eksploziva že sama po sebi grožnja.

Dva pogoja, dvojni obseg

Pomembno je vedeti, da je senat komentiral oba pogoja iz 297. člena KZ: nestrpnež ni dejansko (realno) ogrožal javnega reda in miru, ker to ni potrebno za inkriminacijo, in hkrati tudi, da je uporabil grožnjo. (Še bolj zanimivo bi bilo videti primere, v katerih bi šlo samo za zmerjanje ali žalitev.) Dovolj bi bilo že, če bi Vrhovno sodišče vztrajalo pri enem pogoju, vendar je potrdilo kar oba. To bo zagotovo spodbudilo vehementne pravn(išk)e razlage, saj bo odslej možno — če karikiram — aktivneje preganjati javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti na podlagi drugačnega branja kar dveh različnih pogojev v 297. členu.
Glede prvega vrhovni sodniki opozarjajo, da je besedno zvezo, ki se nanaša na način storitve, s katerim se lahko ogrozi ali moti javni red in mir, »treba razlagati tako, da ni nujno, da bi zaradi storilčevega ravnanja do neposredne ogrozitve javnega reda in miru dejansko tudi prišlo, ampak je dovolj, da je dejanje sposobno povzročiti konkretno nevarnost, ki se kaže v ogrozitvi varovane dobrine.«
V praksi to pomeni, da ni potrebno čakati na indice, da se je nekdo z eksplozivom res namenil nad Rome. Obenem pa je sodišče aktiviralo pogoj »groženj, zmerjanja in žalitev«, ki je doslej veljal za neuporaben privesek, za katerega nihče ni vedel, kaj z njim početi.

Najbrž burne reakcije

Sodba bo očitno predrugačila pogled na sovražni govor v domačem pravosodju. Z njeno pomočjo bomo na tisoče podobnih izjav na spletnih forumih in družbenih omrežjih lažje prepoznali kot sovražni govor.
Pričakovati je tudi, da bo glede na spremembe Zakona o medijih in napoved sankcioniranja na podlagi dosedanjega 8. člena sodba močno vplivala tudi na presojo, kaj šteje za medijsko razširjanje sovraštva in nestrpnosti.
Tudi ni dvoma, da bo sprožila burne reakcije zlasti v desno usmerjenih političnih krogih in delu pravniške stroke, ki goji podobna ideološka in svetovnonazorska prepričanja.
Nov pogled prihaja v trenutku, ko smo v razmerah vse hujšega razraščanja nestrpnosti, ksenofobije in sovraštva že skoraj obupali nad resnim pregonom, zlasti pa po napovedih pravosodne ministrice, da sprememb v tej smeri ne bo.
Zato ni presenečenje, da odločitev Vrhovnega sodišča pozdravlja tudi Ministrstvo za pravosodje. Andreja Katičje sodbo verjetno sprejela z olajšanjem, saj jo bo razbremenila dosedanje anemičnosti.