Potem je bil na vrsti Bojan Emeršič, tudi v Mengšu. On je res poseben patron. Naslov je Erotika po Emeršiču, ampak moram reči, da me ni preveč prepričal. Bolj bi si želela poslušati njegove osebne izkušnje. Vem, da je zamenjal veliko igralk, nazadnje pa pristal ob najlepši, Viktoriji. Saj se je zelo potrudil, celo komuniciral je z mano z odra — ampak mene, erotične pisateljice, ni prepričal. Bolj me zanimajo osebne, popoprane izkušnje. Ampak igralci za to niso preveč navdušeni.

Jazz Party

Sledilo je Mestno gledališče. Na Mali sceni igra Jazz s Sebastianom Cavazzo in Ajdo Smrekar. Onadva sta dejansko par v resničnem življenju. Igro sem si šla ogledat prav zato. Všeč sta mi bila že v prvi sceni, ko ima Ajda tjulnjev kostim in kratke rokice. Simpatična in nenasilna. Cavazza zraven nje izpade kot človek, ki sploh ne ve, kaj bi rad. Osebno mi ta predstava ni predstavljala ne vem kaj. Zanimiv mi je bil samo dostop do Mestnega gledališča in Male scene. Tega sploh nisem vedela. Dostop za invalide je zelo ugoden.

Naslednja predstava je bila v Drami: Party. Najboljše je bilo, da traja samo uro in četrt. To je čas, ki ga še lahko zdržim pokonci. Po 9. uri zvečer sem že morto zaspana.

Psssst!

Predstava mi je bila všeč. Punce na odru živahne, najbolj od vseh Polona Juh. Po predstavi sem jo počakala v rdečem hodniku. Ko je prišla, sem se ji ful zahvalila. Ampak ona tega ne mara. Jaz sem ji samo odkrito povedala, da je bila najbolj prisrčna in živahna od vseh deklet na odru. Tega ni hotela slišat: “Nehaj, nehaj.”

Če bi bile življenjske razmere drugačne, bi se z njo morda več družila. Morda bi si jo celo omislila za svojo ljubimko. Psssst! Polona je prebrala že veliko mojih erotičnih tekstov, med drugim mojo prvo knjigo Čudoviti klon. Bere zelo lepo, normalno, brez glumaštva.