V preteklih letih so medijske organizacije in zlasti novičarski mediji spoznali, da je omogočanje komentiranja novic ena od pomembnih uredniških aktivnosti. Za te odločitve, ki so tudi stroškovno znatne in močno vplivajo na vsebino, obstaja več razlogov.
Prvi razlog je bila verjetno želja, da uredništvo pokaže, da je blizu občinstvu in da uporabnikom omogoči, da izrazijo svoja stališča, pa tudi odobravanje in jezo v zvezi z novinarskimi prispevki. Drug razlog pa je občutenje pulza občinstva na določeno temo.
Žal pa so zgodbe, ki niso intenzivno komentirane, postale nezanimive za novinarsko obdelavo. Tako so nastale uporabniško ustvarjene vsebine — tako imenovani “user generated content” —, ki so bile in so še pomemben element prehoda v digitalno družbo.
Na žalost pa gre tu predvsem za uporabniško ustvarjen srd.
Invazija trolov
O resnih vsebinah v komentarjih ne moremo govoriti. Bolj gre za invazijo trolov, ki objavljajo žaljive komentarje in sprožajo boje na družbenih omrežjih. Mnoge medijske organizacije se na to odzivajo z brisanjem žaljivih komentarjev. Vendar je to za njih tudi strošek, saj zahteva dodatno delo administratorja. Ta mora biti ves čas na preži, žal pa ni dovolj učinkovit.
Omogočanju kakovostne razprave bi vsaka medijska organizacija morala zagotoviti veliko podporo. Vendar je jasno, da komentiranje popolnoma preusmeri novinarsko zgodbo in celo razvrednoti sicer kredibilen in verodostojen novinarski prispevek. S spodbujanjem komentiranja novinarske zgodbe izgubljajo veljavo. Dejstva, navedena v prispevku, postajajo nepomembna. Pomembna so čustva, ki jih je treba izraziti.
Še več! Če je čustveno nabitih komentarjev, ki se dotikajo drugih tem, res veliko, se hitro zgodi, da nastane nov članek — ta pa spet omogoča širok poligon za nadaljnje komentarje. Tako se zgodba vali naprej in se razpreda. Novinarski prispevki so samo še iztočnica za komentiranje in izgrajevanje digitalne skupnosti.
Zaščita pred škodljivimi vplivi
Ne nasprotujem omogočanju izražanja mnenj, ki bi sledila analitičnim vsebinam. Vendar pa anonimna mnenja v komentarjih nimajo smisla. V starih časih so mediji objavljali pisma bralcev. No, tudi danes jih še. Pisma bralcev so bila in so še ekspresiven pogled bralcev, ki imajo drugačno stališče od zapisanega v mediju. Toda pri tem je (bilo) pomembno, da te osebe niso (bile) anonimne. Gre za bralce z imenom in priimkom in krajem bivanja. Za ljudi, ki se ne skrivajo za psevdonimi.
Pisma bralcev niso prispevala k smetenju medijskega sveta. S pojavom spletnega komentiranja pa so se prav vsi začutili poklicane izraziti svoje frustracije. Medijske organizacije, ki so se odločile, da to “onesnaževanje” ukinejo, so redke, ker s tem tvegajo tudi nižjo branost. Seveda pa na tak način zaščitijo novinarstvo in novinarske zgodbe pred škodljivimi vplivi iz okolice.