Zanimivo in poučno je opazovati ministra Danijela Bešiča Loredana kot prvovrstnega manipulatorja, kako uživa v svojem delovanju. Prejšnji teden recimo v zadevi Zalar. Že prej pa je dejstvo, da so na eni sami ustanovi zaradi pomanjkanja medicinskih sester odpovedali okrog sto operacij, sam komentiral kot situacijo, v kateri na žalost ni mogoče narediti nič.

Pri čemer prikladno pozabi, da je sedanja vlada na oblasti že več kot leto dni in da torej ne gre za trenutno situacijo, ampak za stanje, v zvezi s katerim vlada v letu dni ni naredila nič.

Kar odpira vprašanje, zakaj bi državljani sploh verjeli, da bo vladi v zvezi z ureditvijo razmer v slovenskem zdravstvu uspelo nekaj urediti vsaj v naslednjem letu ali celo do konca njenega mandata.

Potem pa je pred kamerami komentiral zadevo Zalar. Zadevo domnevnih primerov nasilja na Univerzitetni psihiatrični kliniki, katere generalni direktor je Zalar.

Sproducirana afera

Bešič Loredan je iz dogodka naredil afero, ob kateri smo dobili slab občutek, da so jo sproducirali zato, da bi bes in gnev državljanov zaradi zdravstvenega sistema preusmerili mimo njega kot ministra in vlade drugam. Značilna manipulacija s ciljem preusmerjanja pozornosti.

Nastal je vtis, da so tisti na oblasti proizvedli še eno od neskončnih ponovitvev afere Dreyfus. Nastal je vtis, da so posameznika namerno osebno diskreditirali, da bi prikrili dejansko stanje. Kar na dolgi rok — kot vemo iz afere Dreyfus — nikoli ne koristi niti tistim na oblasti, niti tistim, ki afero proizvedejo.

Zato ni jasno, kako je slovenski vladi in Bešiču Loredanu prišlo na misel, da bi jim zadeva Zalar lahko koristila. Že danes je mogoče napovedati, da ji bo — ravno obratno — škodila. In to na več nivojih.

Kriv ali ne

Najprej naj v izogib možnim nesporazumom pojasnim nekaj dejstev.

Sama ne vem o dogajanjih na Psihiatrični kliniki nič več kot vsi drugi Slovenci. Ne vem, ali je Zalar kriv ali ne. Zato ga niti ne zagovarjam niti napadam. Ne vem, ali so za zidovi dotične institucije bili primeri nasilja ali ne. To nasilje je bilo v medijskih informacijah omenjeno tudi kot spolno zlorabljanje. Zato niti ne vem, ali je bila omenjena klinika res kraj spolnih zlorab nad bolniki.

Naj bo povsem jasno: stojim na stališču, da so kakršnekoli oblike nasilja, kaj šele spolnih zlorab, v katerikoli instituciji nad bolniki oz. varovanci nedopustne. Menim, da je treba vse takšne oblike zlorab in nasilja kaznovati. Brezkompromisno.

Vem pa, da so bile psihiatrične institucije v zahodni zgodovini dokazano kraji nasilja in zlorab nad bolniki oz. varovanci. Vem, da je Zahod tudi po zaslugi katoliške cerkve že stoletja lokacija, kjer se zlobam in spolnemu nasilju ne naredi konca. Tudi tam, kjer bi se lahko.

Danes je lahko karkoli zloraba

Različne oblike spolnih zlorab so bile že stoletja del slovenske zgodovinsko vzpostavljene socialne in kulturne tirnice. A dejstvo je, da se je razumevanje tega, kaj je spolna zloraba, skozi stoletja spreminjalo. Da tega, kar danes razumemo kot spolno zlorabo, v preteklosti nismo tako razumeli.

V preteklosti so recimo poročali mladoletna dekleta s starejšimi moškimi. Ta praksa je bila še posebej razširjena med aristokracijo in fevdalci.

Danes živimo v času, ko je tako rekoč karkoli lahko spolna zloraba. Prav tako živimo v času, ko je že samo sum, da je nekdo zakrivil spolno zlorabo, dovolj, da osumljeni doživi javni linč.

Danes lahko ženska obdolži moškega spolnega nadlegovanja, če mu želi škoditi. In ta moški bo že avtomatično kriv. Neglede na to, kar se je dejansko zgodilo. In kaj ne.

Vemo tudi, da nekatere osebe taka obtoževanja izkoriščajo za doseganje različnih ciljev. Kariernih. Finančnih. Maščevalnih. In še katerih. Sama sem to videla na lastne oči. Ne enkrat. Pri čemer ženske, ki take obdolžitve javno obelodanijo, morda sploh niso bile žrtve spolnega nadlegovanja.

Po drugi strani pa ženske, ki so res bile žrtve spolnega nadlegovanja ali celo nasilja, doživetih zlorab nočejo prijaviti ravno zato, ker gre za javno afero. Ker nočejo javnega onaniranja na lastni nesreči. Ker ne verjamejo, da je v današnjih razmerah sploh mogoče resno, odgovorno in utemeljeno govoriti o lastni spolni zlorabi.

Javne afere, javni spektakli

Skratka, želim povedati, da smo ustvarili razmere, v katerih je primere spolnih nadlegovanj in spolnih zlorab nemogoče ustrezno obravnavati. Analizirati. Dokazati. In kaznovati. V danih razmerah je lahko spolnega nadlegovanja obtožen kdorkoli za tako rekoč karkoli. Bila sem že priča tovrstnim primerom. Za spolno nadlegovanje ali celo zlorabo je lahko kaznovana oseba, ki tega ni naredila. Oseba, ki je bila spolno nadlegovana in zlorabljena, pa ne more biti deležna dostojanstvene, objektivne in učinkovite obravnave. Kot je zapisal že Lasch: v kulturi narcisizma je vse javni spektakel. Tudi najbolj boleče malenkosti naših privatnih življenj so samo javne afere. Javni spektakli.

Kar je problem. Pa ne samo zato, ker lahko politični povzpetniki svoje neodgovorno in neučinkovito delovanje prikrivajo s proizvajanjem afer o domnevnih spolnih nadlegovanjih. Ampak tudi zato, ker na limanice proizvajanja javnih spektaklov padajo tudi tisti, ki bi morali skrbeti za domnevne žrtve. Recimo civilna družba.

“Del sistema”

V tej luči je nerazumljivo, da se je moral Zalar za izjavo, ki opisuje premike v zahodnem razumevanju spolnih zlorab, javno opravičiti. Zalar je namreč dejal: “Dvajset let nazaj je bilo prijavljenih deset spolnih zlorab in jih je bilo devet res. Danes pa od desetih ne vem, ali je ena res. Zato, ker je to del nečesa. Del sistema.”

Ne vem, ali so Zalarjeve številke o tem, v koliko primerih prijavljenih spolnih zlorab je dejansko šlo za zlorabe, točne. Vem pa, da je res, da z obtožbami o spolnem nadlegovanju in spolnih zlorabah današnja družba ustvarja tisto, kar je Zygmunt Bauman že pred desetletji definiral kot družbeno nišo. In da ta družbena niša služi kot kulturno proizvedena matrica kulturno legitimizirane simptomatike, v katerega je družbeno in kulturno legitimno projicirati najrazličnejše oblike nelagodja v kulturi. To je značilnost družbenih niš.

Aktivizem je boljši kot odsotnost aktivizma

To dejstvo je izjemno zanimivo, zato ga je treba socialno in kulturno antropološko analizirati. Kar me čudi, je to, da nekateri profesionalni antropologi tega ne vidijo. Se za tovrstno profesionalno obravnavo ne zavzemajo. Je ne izvajajo. In to neglede na to, koliko družbene moči imajo. 

Ja, točno: danes je vse samo spektakel. Politični spektakel.    

Naj končam: aktivizem civilne družbe je vsekakor boljši kot odsotnosti tega aktivizma. A res koristen je samo aktivizem, ki temelji na poznavanju stvari. Na znanju. Ne pa na širjenju spornih ideologij. S takšno aktivnostjo civilna družba dela škodo sama sebi. Vsej slovenski družbi. In vsem tistih posameznikom in posameznicam, ki so kot osebe žrtve nedopustnih praks, ki jih močnejši izvajajo nad njimi. Praks izkoriščanja. Praks zlorabe.