Ta teden se po parih mescih vračam iz Primorske v Ljubljano. Ker je stanovanje prenovljeno in ker pač družinske sage. Ampak sej bosta “mami pa oči” vse v novi knjigi prebrala. V prejšnji sem jima ful pogledala skoz prste. Zdej pa še razmišljam kaj bom. Sam pustmo to.

V Ljubljano se vračam totalen invalid. Razčefukana rebra in luknja v glavi. Pa še tako točo smo mel, da nam je vrglo dol pol strehe. Ampak dejmo ostat pri luknji. Uni na glavi, ne ta spodnji. Ker je bil kle orng vročinski val, sem skoz vedla, da ni okej. V brajdi mam za cel park dreves, za stopit na sonce do štacune je bla pa že kriza.

In jaz en dan budala kakije od toče po tleh grabim in pride ena ženska na obisk. Če lahk počaka soseda penziča pr men. Itak, da lahk. In grem v hišo, da ji pokažem, kaj sem kupla proti komarjem. Ona je sedela pod stoletno lipo, kjer je okrog debla kamnita ne vem kaj, za sedet pač spodi v vročini. In jaz hodim proti njej s to jebo za komarje. Sam še to sem uspela rečt: “Men se zdi, da bom dol padla.”

Urgenca

In fuk z glavo v kamen, k bi vsazga ta druzga ubil. In se sesedem, pa ona men: “Ej, rešilca bom klicala.”

“Zakaj že?”

“Ker se ti vid v lobanjo.”

“Ne, ne, sej vse okej.”

Šele pol sem dojela, da sem cela krvava. Noge roke, glava, vse. Kdo bi si mislil da iz glave lahk priteče tok krvi. Se grem pogledat v ogledalo in dejansko zagledam svojo lobanjo.

“Ajde, vozi na urgenco.”

Me da fuk v avto in sva ble takoj na šempetrski urgenci. Notr sem prišla k iz grozljivke. Še una za šalterjem je rekla, ojoj, kaj je pa to. In me vzamejo čez celo vrsto.

Ma ne jaz

In pride en ornk simpatičen dohtar, mojih let. Specialist kirurg. Zdej, vsak ta drug bi bil od šoka tih. Ma ne jaz. Bolj ko se me spraševali, če sem padla v nezavest, bolj sem jim razlagala, da kako bi pa ena tko gobčna lahk bla mal prej v nezavesti? Prijavljala sem svašta: “In kako vam je ratal kle v šempetrski bolnici ubit enga z smejalnim plinom?” Kaj je dohtar odgovoril, ne povem, ampak povedal je pošteno. Vmes sem reklamrala svojo knjigo, logično. Težila, da kdaj bo konc, ker da zdej pa že rabim pivo. Ga spraševala, če je poročen. Pa svašta.

In ko sem ležala tam pokrita čez bučo in je on šival, mi je še telefon zvonil, ker vmes sem še fotkala za FB. Pa mi sestra zateži, nej ne dvigujem. Jaz pa dohtarju rečem: “A vi ne bi eni eni deset let mlajši dvignili telefona?” In med šivanjem še pogovori z jebačem. In ker nč ni bolelo, sem mu še to prijavila: “To pa trava dela.” Model je umiral od smeha cel čas.

Na konc je še rekel: “Vas pa res morm odgooglat.” In dobim izvide, da zenici enaki, orientirana, vse okej. Rana pa 6 centi, 12 šivov. Pizda, bom mela seksi čelo.

Dio porco

Čez dva dni so vzeli drenažo ven, spet en faca dohtar. Jih morm pohvalit. Vse je šlo ful hitr, kle v Ljubljani bi čakala po mojem 12 ur. Šive so mi vzeli pa pol kle v Mirnu ven. Spet ena top dohtarca s smislom za humor.

Sam mam kr še zaflajštran, ker ne upam pogledat, kakšna sem s brazgotino. Ker še njej tej dohtarci sem nabijala: “Upam da je un dobr zašil. Sej veste, mladi tipi pa to.”

Ko sem prišla do reke Vipave vsa v modricah in povita, so vsi rekli WTF. Logičen odgovor je bil sam ta: “Sej sem vam rekla na začetku, da sem prišla po material za novo knjigo.”

Ali kot je rekel sosed penzič: “Ma, dio porco. Ma boš imela vsaj spomin na Miren.”

Ja, tko za forever, sred čela.