Novembra 2016, nekaj dni po prvi zmagi Donalda Trumpa na ameriških predsedniških volitvah, sem s posredovanjem znanke dobil prošnjo novinarja Wall Street Journala, ali bi bil pripravljen za njihove bralce opisati ponos, ki me je preveval ob prihodu rojakinje v Belo hišo. Vabilo sem z veseljem sprejel in novinarju poslal sporočilo. Wall Street Journal ga nikoli ni objavil. Ne vem, zakaj. Takole sem napisal:

“Razumem, da imajo Američani radi dobre zgodbe o vzponu iz cunj v bogastvo, ne razumem pa, zakaj je toliko Slovencev tako navdušenih in ponosnih, da v tej zgodbi igrajo vlogo razcapancev. Zaradi njih smo videti kot amorfna, primitivna druščina vzhodnoevropskih šalabajzerjev, ki ni sposobna, pripravljena ali zainteresirana, zavzeti etičnega — ali sploh kakšnega — stališča do dogajanja, ki oblikuje svet okoli nas, samo zato, ker si tako obupano želimo pozornosti in upamo, da nam bo naključna povezanost z zatonom liberalne demokracije in elementarne človeške spodobnosti v najmočnejši državi na svetu prinesla kakšen fičnik ali dva. Slovenija se je za svojo neodvisnost borila v imenu vrednot, ki so v marsičem diametralno nasprotne tistim, ki so Melanijinega moža pripeljale v Belo hišo. Nič nimam proti ubogi ženski, toda na svetu ni dovolj Tic Tac bonbončkov, da bi bil pripravljen navijati za človeka, s katerim se v temeljih ne strinjam, samo zato, ker sem se rodil v isti državi kot njegova žena.”

Bonbončke — za tiste, ki ste morda pozabili — sem omenil zaradi Trumpove izjave, da si pred nadlegovanjem žensk vedno osveži zadah. Ker četudi je spolni nasilnež, je vendarle kavalir. 

Na nikoli objavljen odgovor sem se spomnil po osmih letih ob spremljanju medijskih in političnih reakcij na vrnitev slovenskega zeta v Belo hišo. Ta medijski in politični cirkus bi lahko bil celo zabaven. Redko doživiš, da bi predsednik vlade tekmoval z Brankom Grimsom v tem, kdo ima raje Donalda Trumpa. Ali Elona Muska.

Ampak to ni smešno. Zadeve so resne in zaskrbljujoče.

Pametna diplomacija in samoponiževanje

Seveda je vsakomur jasno, da se mora politika prilagoditi novi situaciji in najti način, da v spremenjenih in nepredvidljivih okoliščinah zavaruje nacionalne interese. Trump bo naslednja štiri leta ameriški predsednik — in tega ne moremo odmisliti samo zato, ker se z njim ne strinjamo in ker se nam fržmaga. Potrebujemo pametno diplomacijo, ki nam bo pomagala s čim manj škode prebroditi obdobje, ki je pred nami.

Ampak to, kar delamo od razglasitve rezultatov novembrskih volitev, ni niti pametno niti diplomatsko. Priča smo spektaklu oportunistične servilnosti in prilizovanja. Čutiti je zmedo, nelagodje in nemoč. Ne samo pri nas, ampak vsekakor tudi pri nas. Precej razširjena ideja, da bi v Trumpovem krasnem novem svetu na podlagi vezi z njegovo tretjo ženo iskali priložnosti za posel in promocijo države — ali morda celo upanje, da bo zaradi Melanije do nas za malenkost manj pesjanski, kot je do drugih držav —, je ponižujoča. O Trumpovi obzirnosti do Melanije obstajajo pravnomočne sodbe. Upanje, da bo zaradi nje obzirnejši do nas, je butasto.

Prilizovanje je napačna strategija, kadar imamo opravka s psihološkimi profili, kot je Trumpov. Možakar uživa, ko vidi ljudi klečeplaziti pred njim, vendar prezira klečeplazce. V tem je vsa fora. V naslajanju nad samoponiževanjem. 

Če bomo našli hrbtenico ...

Prilizovanje je tudi nepotrebno. Gre za paničen odziv na umetno ustvarjen mit o nepremagljivosti in neizogibnosti Trumpovega političnega valjarja v ZDA in v svetu. Gre za mit, ki ga po eni strani ustvarja Trump sam s hiperprodukcijo vse bolj norih, škandaloznih in nevarnih potez, od prepovedi plastičnih slamic do nepremičninskih planov v Gazi.

A ta mit pomagamo ustvarjati sami. Predvsem to počnejo mediji, ki iz strahu, oportunizma, klikfehtarskega lova za dobičkom, deficita novinarske etike ali navadne gluposti avtomatično in nekritično povzemajo diskurz, ki ga diktirajo v Beli hiši. Trump v 24 urah zlomil predsednika Kolumbije. Trump na kolena spravil Mehiko in Kanado. To sta samo dva od tipičnih naslovov, ki jih v slovenskih medijih — poleg poglobljenih analiz subtilnih sporočil iz Melanijinega klobuka — beremo od izvolitve.

Obstajajo trije primeri, ki kažejo, da pri Trumpu dosežeš bistveno več, če pokažeš hrbtenico in se mu postaviš po robu. V nasprotju s sliko, ki bi si jo lahko ustvarili ob spremljanju večine medijev, je v sporu z vsemi tremi državami prvi trznil Trump. Deportirani ilegalni priseljenci iz Kolumbije se v domovino vračajo tako, kot so se vračali v času Bidna. Z napovedanimi leti in brez okovja na rokah in nogah. Kaznovalne carine na mehiške in kanadske izdelke so bile preložene v zameno za hojladri koncesije, katerih glavni namen je reševanje Trumpovega ega.

Vse to seveda ne pomeni, da se trgovinska vojna v prihodnje ne more zaostriti ali razširiti. Pomeni samo, da bomo skozi to norijo zvozili bistveno bolje, če bomo pokazali hrbtenico.  

Od Grenlandije do Gaze

Še hujše in nevarnejše so lahko posledice nekritičnega pumpanja Trumpovega mita, kolikor slovenski zet ne žuga samo s carinami, ampak z napovedmi o osvajanju tujih ozemelj od Kanade do Grenlandije mimo Paname in na koncu še do Gaze, iz katere bi pregnal Palestince in zgradil obmorska letovišča za “svetovne ljudi”.

Na tej točki si morajo razumni ljudje — kolikor jih je še ostalo v politiki — postaviti vprašanje, kam vodi oportunistično normaliziranje in racionaliziranje takšnih diskurzov, ki jim jutri lahko sledijo dejanja. Tisti, ki so tako na glas pozdravljali njegovo vlogo pri reševanju krize na Bližnjem vzhodu, se morajo pogledati v ogledalo in se vprašati, ali so pripravljeni sprejeti moralno soodgovornost za Trumpovo lomastenje, v katerem se požvižga tako na Palestince kot nenazadnje tudi na Izraelce, s katerim hrani svoj ego in lik svetovnega gazde. S strahom lahko pričakujemo, kakšne bodo njegove genialne ideje za končanje vojne v Ukrajini, o kateri se je po svojih besedah nedavno pogovarjal s Putinom, ki si baje želi, “da bi ljudje nehali umirati”. Kot da ne bi imel nobene vloge pri tem, da se je to njihovo umiranje sploh začelo. 

Odgovor ameriškega novinarja Ezre Kleina na Trumpa je preprost: ne verjemite mu. Trump je znotraj votel, okrog ga pa nič ni. Nehajmo ga omogočati in mu držati štango. Če mu ne bomo verjeli, mu bo prej ali slej zmanjkalo sape.