Srbski pisatelj Vladimir Arsenijević v svojem zadnjem romanu Duhovi — četrtem in sklepnem delu tetralogije Cloaca Maxima — raziskuje osebne in družbene travme sodobne Srbije. Šestdesetletni pripovedovalec, pripadnik “izgubljene generacije”, se po materini smrti znajde v vrtincu spominov na sorodnike, prijatelje in znance, ki so na različne načine odšli iz njegovega življenja in so zdaj samo še “duhovi”. V vrsti retrospektivnih pogledov nanje razmišlja o nedavni preteklosti, zadnji vojni, nebrzdanem nacionalizmu, politični represiji, kolektivnem spominu in moralni odgovornosti ter vedno znova tudi o osebni in nacionalni identiteti.

Vladimir Arsenijević je te srbske travme pred nekaj meseci občutil na lastni koži, ko so ga pred napovedano — in zato odpovedano — komemoracijo za žrtve Srebrenice v Beogradu neznanci napadli in pretepli. Policija je prišla na sled vsaj dvema od napadalcev, vendar v njunem dejanju “ni prepoznala elementov kaznivega dejanja”.  

Roman Duhovi je napisan v slogu “novega realizma”, ki razkriva avtorjevo v izkušnji utemeljeno angažirano občutljivost za družbeno resničnost in je vznemirljiv kalejdoskop globoko intimnih zgodb, zgodovinskih fragmentov in drobcev vsakdanjega življenja v postjugoslovanski stvarnosti. 

Vladimir Arsenijević (1965) je pisatelj, prevajalec, urednik in publicist. Za svoj prvi roman V podpalubju je leta 1994 dobil Ninovo nagrado. Temu kultnemu romanu, prevedenemu v več kot dvajset jezikov, so sledili romani Ti in jaz, Anđela, Proti meji in Duhovi, s katerim je leta 2023 sklenil tetralogijo Cloaca Maxima, ter knjiga kratkih zgodb Minuta (Pot okoli sveta v 60 sekundah), dnevniška proza Mehika — vojni dnevnik in knjiga esejev Jugolaboratorij. Arsenijević je tudi kolumnist in komentator političnega in družbenega dogajanja ter soustanovitelj združenja Krokodil, ene osrednjih nevladnih organizacij v Srbiji. Živi v Beogradu.

Vladimir Arsenijević: Duhovi (Cloaca Maxima, 4. knjiga)

Time is the school in which we learn,/Time is the fire in which we burn.

Delmore Schwartz: Calmly We Walk through This April’s Day

… in ko je sredi poletja leta 2020 umrla še moja mati, sem njen odhod razumel — resda morda prej z želodcem kakor z glavo — kot nedvoumno in preprosto sporočilo. Smrt jo je doletela nenadoma, na pragu desetega desetletja življenja, za pisalno mizo v dnevni sobi stanovanja v visokem pritličju trinadstropne stavbe blizu Profesorske kolonije. Čeprav tega stanovanja v primerjavi s prejšnjim na Dedinju ni nikoli povsem sprejela za svoje in ne glede na to, da je ves čas govorila, da se v njem počuti in živi kot tujka in dosmrtna gostja, je v njem ostala še dolgo potem, ko očeta ni bilo več.

V tem stanovanju je dočakala tudi svojo zadnjo uro.

Bilo je v petek, zadnji dan julija. Mati je bila v visoki starosti lahka tarča virusa, ki je od začetka leta razsajal po svetu, čeprav njena smrt s to premalo znano hudo nalezljivo boleznijo ni imela prav nobene zveze; umrla je, kot se je nekoč reklo, naravne smrti. Pa vendar meni, njenemu edinemu sinu, ob tem, da v poročilu mrliškega oglednika piše, da je popolna prekinitev življenjskih funkcij nastopila celih oseminštirideset ur, preden je bila ugotovljena, nikakor ni lahko.

Vzroki za krivdo, ki jo čutim, so različni. Matere v zadnjem času s Heleno nisva obiskovala tako pogosto, kot bi jo morala, tega se zavedam. Res sva se trudila, da bi bila kar največ ob njej, prisežem, zlasti od pomladi, ko so se razmere močno zapletle za vse, še posebno za starejše. Nujno je potrebovala pomoč, o tem ni bilo nobenega dvoma. Toda nenehno sva bila v naglici in ni odveč omeniti, da se je v času pred pandemijo — te teme pozneje sploh nismo več načenjali — vedla popolnoma nerazumno, kadarkoli ji je kateri od naju, da bi si olajšali vsakdanje življenje, predlagal morebitno selitev v dom za nego in nastanitev starejših in onemoglih. Kot je bilo pričakovano, o selitvi v kakršenkoli dom za karkoli ni hotela niti slišati. Vsak poskus, da bi to možnost sploh odprli, se o njej pogovorili, da bi, kot se reče, pretehtali opcije, je odločno zavrnila kljub vsem mojim potrpežljivim prizadevanjem, da bi ji pričaral domnevne prednosti življenja v taki ustanovi, ki je v nasprotju z nama ni imenovala drugače kot “dom za ostarele”. Vseh mojih razumskih in navdihnjeno predstavljenih argumentov ni niti poskusila zanikati. A menila je, da zadevajo zgolj Heleno in mene, da obstajajo zaradi naju in koristijo nama, ne pa njej in njenim resničnim potrebam in željam, ter da je moj namen v tem smislu izredno sebičen. “Nisem tako stara in tudi ne onemogla, dragi moj,” mi je vsakič odgovorila s precej hladnim, morda celo nekoliko sovražnim nasmeškom. Na stara leta je menila, da ima vso pravico do vsaj malo uporništva. “Obema najlepša hvala,” je še dodala, odmahnila z roko in nataknjeno našobila ustnice kakor otrok ter trmasto vztrajala tam, kjer je bila — v tujem stanovanju z večno hladnimi stenami, v katerem je ne glede na to, kaj je govorila o njem in sebi v njem, preživela toliko let in bila očitno odločena ali sprijaznjena, da tam dočaka konec.

Materino nerazumno vedenje me je frustriralo. Kljub temu ji nisem ugovarjal; ne morem reči, da je vseeno nisem razumel. Ni hotela v dom, to je bilo jasno kot beli dan. Dom za nego in nastanitev starejših in onemoglih ali pač “dom za ostarele”, kakor hočete, ni kraj, od koder bi se kdo vrnil v življenje, kakršno je živel prej, ozdravljen, z rožnatimi lici in širokim nasmehom na obrazu. Ta dom s stenami marelične barve, utripajočimi fluorescenčnimi cevmi na luskastih stropih, cenenim pohištvom iz ivernih plošč, umetnim cvetjem na majavih mizah v jedilnici, z žalobnimi ovalnimi gobelini ali nespretno naslikanimi akvareli nekdanjih oskrbovancev in oskrbovank nad porumenelimi podboji, z omlednimi obroki na plastičnih krožnikih in še slabšimi malicami v jedilnici, ki vonja po skisanem mleku in postani juhi, dom, v katerem prirejajo skupinske konce tedna v naravi, s kanasto, dominom, tombolo in poklicnimi animatorji, ki jih najamejo, da bi poživili puste večerne ure, ta dom je — to mi je bilo boleče jasno, ko sem bil prvič in zadnjič tam — še vedno le turobna zadnja postaja pred odhodom v večnost neobstoja, škilasto osvetljeno in zanikrno okrašeno preddverje smrti.

Ker nisem imel boljše rešitve, sem se nazadnje sprijaznil z materino odločitvijo. Čeprav je seveda bila stara in onemogla. In seveda je potrebovala pomoč. Ko je bilo jasno, da ni več sposobna skrbeti zase, niti za vsakodnevne obveznosti in potrebe, sem brez besed najel socialno oskrbovalko. Našel sem jo prek spletnega oglasa. Med številnimi podobnimi ponudbami v okvirčkih sem izbral tisto, ki je ponujala “pomoč starejšim na domu — kopanje in oblačenje, vzdrževanje higiene bivalnega prostora, pripravo lahkih in prehransko uravnoteženih obrokov, odhod v trgovino in lekarno, spremstvo pri obisku zdravnika in podobno”. V sporočilu sem napisal nekaj skopih vrstic o tem, kaj potrebujemo. Odgovor me je presenetil, prišel je le kakih deset minut pozneje, in že naslednji dan sva se z izbrano oskrbovalko sestala v mestu, da bi se pogovorila o podrobnostih pogodbe. In — to je bilo to; posel je bil sklenjen.

Moram reči, da mi je bila oskrbovalka Slađa že od prvega trenutka zelo všeč. Zdelo se mi je, da se tudi Helena strinja z mano. Bila je krepka, odločna ženska nizke rasti, neomajnega pogleda in nedoločljive starosti, s kratkimi ščetinastimi lasmi, ostro zarezano brado, oglato postavo, mišičastimi nogami, močnimi rokami in valjastimi prsti, spodobna, tiha, delavna in urejena — idealna pomoč za najino ostarelo mater in babico. A mati oskrbovalke Slađe dolgo sploh ni upoštevala, ko pa jo je končno blagovolila opaziti, se je do nje vedla izrazito priliznjeno — nagovarjala jo je z nekakšnim ponižujočim, domišljavim vikanjem (ponižati in nato s prijaznostjo obvladati sogovornika je bila od nekdaj njena posebnost) — in dosledno pazila, da je nikoli, niti po naključju, ne bi ogovorila po imenu. O ubogi oskrbovalki Slađi je tudi v njeni navzočnosti govorila zgolj in samo v tretji osebi, kot o kaki oddaljeni prikazni. Imenovala jo je “ženska”, da bi s tem vztrajnim nepriznavanjem kar najbolj zmanjšala kakršnekoli Slađine posebnosti, če že ne popolnoma izničila njeno vlogo, pomoč in resnično nujnost v svojem življenju. Celoten poskus je trajal morda nekaj mesecev, dokler ni “ženska”, oskrbovalka Slađa, globoko frustrirana sama odstopila od sicer povsem spodobno plačane zaposlitve.

Tako se je materi v zadovoljstvo vse vsaj na videz vrnilo v stare tirnice. A leta so neizogibno delala svoje. Ulica, v kateri je živela, je bila kratka, vendar strma. Ko so jo začele izdajati noge in ni več mogla sama dobrih sto metrov navkreber do samopostrežbe na vogalu, kamor je hodila po rednih nakupih, sem brez besed prevzel to dolžnost. Dvakrat ali trikrat na teden sem jo oskrbel s hrano in drugimi potrebščinami. V resnici je to včasih namesto mene opravila Helena, odvisno od razporeda najinih obveznosti. Velika in boleča resnica je, da ne zanjo ne zame to ni bilo lahko, in položaj se je še dodatno zapletel spomladi, ko so starejšim popolnoma prepovedali izhode. Zaradi pandemije. Kajti starost je starost, korona pa korona, in proti temu se večinoma ne da ničesar storiti. Bil sem prezaposlen s svojimi opravki, ki jih ni mogla ustaviti nobena pandemija, Helena — njena dolgoletna zveza s precej starejšim moškim po rodu iz naših krajev, sicer svetovno znanim ilustratorjem s stalnim bivališčem v New Yorku, zveza, ki je večinoma potekala na daljavo in o kateri sem, moram priznati, od samega začetka zelo dvomil, a je ona, ne oziraje se niti malo na mojo “arogantno negativnost”, kot je temu rekla, od nje neznansko veliko pričakovala, torej ta zveza je samo maloprej razpadla na koščke, česar ni pričakovala in je bilo zanjo zelo boleče — pa je bila popolnoma prevzeta od sveže in nenavadno razgibane umetniške kariere, ki ji je vsem oviram navkljub v življenju nenehno odpirala nove in nepričakovane poti. Mojo hčerko, verjamem, nekateri še dandanes poznajo kot Hell’s Bells — pod tem skrbno izbranim nom de guerre je v domačem okolju že kot najstnica postala slavna, čeprav še vedno brezimna street art umetnica, ki je po beograjskih zidovih čez noč puščala za sabo visokostilizirane pikselizirane portrete junakov iz klasičnih grozljivk (Béla Lugosi v vlogi Drakule na stranskem zidu stanovanjske stavbe v Beograjski ulici, resnično zastrašujoča upodobitev Jasonove maske iz filma Petek trinajstega na tisti strani Brankovega mostu, ki vodi proti ustju, in spačena podoba obsedene deklice Regan iz Fried­kinovega Izganjalca hudiča pri Botaničnem vrtu so njena najbolj znana dela, ki so se v takšnem ali drugačnem stanju ohranila iz tistega obdobja) ter pozneje, predvsem med študijem novih medijev na novo­sad­ski Akademiji za likovno umetnost, pogum­no razvila izhodiščne koncepte in jih prignala dlje, kot bi si kdorkoli — vsekakor z mano vred — sploh lahko predstavljal: dado in različna poznejša umetniška uporniška gibanja, referencialnost globalne popkulture, hekersko DIY ideologijo, kritiko institucij, pa tudi poststrukturalistično filozofijo, feminizem, provokacijo, subverzijo … in — smrt!

Smrt se ji je skupaj z vsemi svojimi oblikami in možnostmi v digitalni dobi sčasoma sama od sebe vsilila kot vélika tema. Pravzaprav skoraj obsedenost. To niti ni tako nenavadno, saj je bila ves čas tu nekje, v najini neposredni bližini. Njena vsiljiva in nazadnje zelo nadležna navzočnost je seveda vplivala tudi na najine sprotne težave pri usklajevanju obveznosti glede matere z drugimi zapleti, ki nama jih je ne­usmi­ljeno nalagalo življenje. V času, ko so materi pojemale moči, v bližini že dolgo ni bilo nikogar razen naju, nobenih prijateljev ali sorodnikov, sosedov ali botrov. Vsi so se že zdavnaj razkropili — pomrli so, odšli, izginili, karkoli že. Pokazalo se je, da je bila zgodovina za vse njih nočna mora, iz katere se ni mogoče prebuditi — kot je najbrž nekdo nekoč nekje zapisal, čeprav nisem prepričan, kdo in kdaj, kaj šele kje —, zmaj, ki jih je v enem samem grižljaju požrl za malico, nato pa zadovoljno rigajoč izpljunil koščice, hrustanec, kite in druge neužitne dele. Vsi poskusi, da bi pobegnili pred neizogibnostjo usode, so bili brez vsakršnega pomena.

In prav v tem je jedro tistega preprostega sporo­čila, ki sem ga omenil čisto na začetku in ki me je obdarilo z novico o materini smrti. Zdaj, ko živimo v kroničnem pandemskem strahu in izčrpavajoči ne­spečnosti ali morda slepo blodimo in nas kot ­mesečne nosi skozi najbolj nenavadne nočne more, zdaj, ko matere ni več in obenem ni več nikogar iz neke po­sebne, a širše gledano povsem nepomembne različice preteklosti, ki to najpogosteje sploh ni — namreč pre­teklost —, kot je, mislim, nekoč nekje zapisal nekdo drug, čeprav spet nisem prepričan, ne kdo ne kdaj in še manj kje, zdaj se torej morda le lahko začne nekak­šno življenje.

Tako se je zgodilo, da sem, še sam presenečen, prav v trenutku, ko sem se zavedel materine smrti, na licu začutil nenavadno svežino: rahel vetrič raznovrstnih možnosti. Glej, glej, sem pomislil, življenje se mi spet ponuja, in to brezsramno kot nališpana pocestnica. A sem ga z odločnim zamahom roke odgnal od sebe, tako kot bi odgnal nadležno mušico. Nisem se hotel slepiti. Čeprav se na pragu sedmega desetletja življenja nisem počutil nič zrelejšega niti starejšega kot, recimo, pri tridesetih, me v času, ko sem začel to dolgo­vezno, časovno osupljivo razvlečeno šifonjersko pripoved, niso več prevzemale zamisli o tem, kakšno naj bi bilo tako imenovano življenje. Tako me, če nič drugega, ni moglo več prevarati in mi zaračunati storitve, ki je tako ali tako, to sem še predobro vedel, nikoli ne bom dobil, a hkrati ne bom imel priložnosti, da bi jo zavrnil.