Rubrike
#branje #odlomek #nove knjige
Sreča pod prisilo: Renata Salecl o neoliberalni ideologiji uspeha [odlomek]
Logo 23.04.2023 / 06.05

Čas grobosti: Analiza mehanizmov v svetu individualizma in glorifikacije bogastva, pozitivnega razmišljanja in dobrega počutja.

"Ameriški republikanski politik Paul Ryan je izjavil, da si morajo revni dobiti life-coacha, da se rešijo iz revščine."

Knjiga Čas grobosti dr. Renate Salecl je analiza neoliberalne mantre o srečnem, zdravem in predanem delavcu, ki ne dela za denar, ampak ga žene želja po samouresničitvi. Posameznik je pod prisilo, da se trži kot bodoča zvezda, vendar dobiva opozorila, da se mu lahko zgodi, da bo propadel, da iz njega ne bo nič, da bo ostal brez dela in podobno. Zato mora delati čim več, se dokazovati, prehitevati druge. Če začutimo negotovost, jo moramo čim prej premagati. Do takrat pa moramo nositi masko uspeha in delovati po načelu “fake it until you make it”. 

Dr. Renata Salecl, filozofinja in sociologinja, je redna profesorica in znanstvena svetnica, članica Slovenske akademije znanosti in umetnosti, zaposlena na Inštitutu za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani. Kot gostujoča profesorica predava v New Yorku in Londonu. Njene knjige so prevedene v petnajst različnih jezikov, med njimi O tesnobi (2007), Izbira (2010), (Per)verzije ljubezni in sovraštva (2011), Tek na mestu (2017), Strast do nevednosti (2020), Človek človeku virus (2021).

Patologije neoliberalizma

V preteklosti je bila večina mezdnega dela dojeta kot nekaj nujnega za preživetje, kot oblika prisile in kot nekaj, kar delavcu ne zagotavlja užitka. Delavci so se borili, da bi se jim mezde povečale, da bi imeli več pravic, več prostega časa, da bi lahko bolj odločali o razmerah za delo in delitvi dobička. Danes, ko se cena dela znižuje, ko je vse manj možnosti, da bi se delavci lahko organizirali in borili za svoje pravice, pa so vse bolj pod prisilo, da morajo na delo gledati kot na nekaj, kar jim daje užitek, prek česar se lahko izražajo in kar jim sproža občutke, da so nadvse kreativni. 

Peter Fleming je v analizi avstralskega telefonskega centra pokazal, kako ideologija mnogih današnjih podjetij temelji na ideji sreče. Delavce v tem podjetju so nenehno spodbujali, naj izražajo svojo posebnost, naj bodo preprosto to, kar so. Toda ob tem, ko so jih prepričevali, da se jim ni treba uklanjati idealom, kakšni naj bi bili, in da se jim tudi ni treba bati, da bi bili kaznovani zaradi svoje posebnosti, so si delavci napačno predstavljali, da bodo v tem domnevno sproščenem ozračju imeli tudi več svobode.

Zgodilo se je ravno nasprotno: ideologija spodbujanja različnosti je namreč začela ustvarjati nove oblike nadzora. Fleming to imenuje neonormativi nadzor. Podjetja, ki zaposlene spodbujajo, naj se na delovnem mestu obnašajo čim bolj sproščeno, mnogokrat od njih zahtevajo, naj razkrijejo čim več o svojem življenju, recimo tako, da so zelo aktivni na Facebooku in Twitterju in da se čim pogosteje udeležujejo neformalnih skupinskih aktivnosti. Podjetje tako zbira informacije o njih in bi jih lahko kdaj uporabilo tudi v njihovo škodo.

Zappos

Ameriško podjetje Zappos, ki je uspelo z internetno prodajo čevljev, svoje delavce nagovarja kot člane družine. Na spletni strani opisujejo, kako zabavno je biti član družine Zappos in kako ta zelo spoštuje, da je vsak družinski član drugačen. Ker ima družina vselej tudi kakšnega posebneža, Zappos spodbuja zaposlene, naj se nikar ne bojijo pokazati svoje posebnosti. Nasprotno, biti zabaven in malo odštekan je njihov imperativ. Od delavca pričakujejo tudi, da bo pozitiven, strasten in pustolovski. S tem, da ustvarjajo zelo sproščeno delovno ozračje, se pri Zapposu hvalijo tudi na posebnih turah, ki jih organizirajo za obiskovalce. Ljudje, ki si želijo ogledati, kako podjetje posluje, se srečajo z ideologijo različnosti že s tem, da je vsaka tura drugačna in da je na njej vselej tudi kakšno presenečenje. Če ne drugega, jih lahko preseneti to, da je stroj za kavo oblečen v robota.

V preteklosti je v podjetjih veljalo, da se morajo delavci podrediti skupnim normam. Sodobni zaposlovalci pa so vzeli resno psihološke raziskave, ki kažejo, da je ljudem veliko do tega, da imajo na delovnem mestu svobodo in avtonomijo ter da imajo občutek, da so avtentični. Če k temu dodamo še idejo, da je treba v delu uživati, dobimo novo ideologijo, ki močno temelji na fantazmi sreče, ki jo propagira sodobni neoliberalni kapitalizem. Britanski teoretik Mark Fisher je v analizi te ideologije poudaril, da tragedija sodobne družbe ni, da ljudem ne uspe v tem, da bi bili avtentični in da bi uživali v življenju. Prava tragedija je, da so danes pod prisilo, da nenehno iščejo srečo in užitek. In pri mnogih ta prisila sproža občutek tesnobe, krivde in samoobtoževanja za neuspeh.

Narcizem

Danes veliko govorimo o tem, da so ljudje vse bolj narcistični. Problem pa ni to, da so naenkrat postali narcistični, ampak da so pod nekakšno prisilo, da se kažejo kot narcistični. Ljudje morajo nenehno dokazovati, da so nekaj posebnega, da so ambiciozni, da imajo visoke cilje in da bodo iz svojega življenja naredili nekaj izjemnega. Medtem ko je posameznik pod prisilo, da se kar naprej trži kot bodoča zvezda, pa nenehno dobiva opozorila, da se mu lahko zgodi, da bo propadel, da iz njega ne bo nič, da bo ostal večno brez dela in podobno. Da se temu izogne, mora seveda delati čim več, se dokazovati, prehitevati druge in podobno. 

Vselej z grozo poslušam športne komentarje. Dosežek, ki ni kolajna, sploh ni opažen. Tisti, ki ni na stopničkah, je kaj hitro dojet kot čista zguba. Spominjam se, ko je ena od slovenskih smučark dosegla zmago na velikem smučarskem tekmovanju, medtem ko je druga pristala na triindvajsetem mestu. Eden od športnih komentatorjev je takrat v časopisu zapisal, kako je ta smučarka zaostala za kar debeli dve sekundi. Kako drugačno sporočilo bi bilo, če bi komentator zapisal: »Slovenci smo lahko ponosni, da se je med prvo trideseterico uvrstila še ena tekmovalka, ki je za zmagovalko zaostala le za kratki dve sekundi.« 

No, če bi bila slabše uvrščena smučarka na treningu pri kakšnem od sodobnih poslovnih gurujev, bi ji ta najbrž svetoval, naj kljub temu, da mediji njenega nastopa niso opisali kot preveč uspešnega, začne sebe in druge prepričevati, da je v bistvu šlo za izjemen nastop — neglede na sekunde in uvrstitev. Tudi če nam v nečem ne uspe, moramo namreč narediti vse, da je na zunaj videti nasprotno. Motivacijski guru Norman Vincent Peale, ki je s knjigo Moč pozitivnega mišljenja močno vplival na Donalda Trumpa, poudarja: če hočemo, da nam uspe, moramo vselej slikati uspeh — neglede na to, kako slabo stojijo stvari. Pretiravanje tu in tam je namreč nujno, da oblikujemo svojo podobo nekoga, ki je uspešen. Trump naj bi bil nasvete tega motivacijskega svetovalca že pred desetletji vzel zelo resno, zato vselej govori v presežnikih, močno pretirava, ko opisuje svoje bogastvo, deževni dan preimenuje v sončnega, majhno skupino gledalcev na svoji predsedniški inavguraciji, je označil za ogromno množico in podobno.

Sindrom dobrega počutja

Carl Cederström in André Spice v knjigi The Wellness Syndrome (Sindrom dobrega počutja) analizirata različne nove oblike narcisizma, ki jih opazimo v neoliberalni družbi. S prisilo, biti čim bolj produktiven na delovnem mestu in čim bolj aktiven v oblikovanju samega sebe v lik zdravega, klenega delavca, ki v bistvu ne loči več med delovnim in zasebnim časom, avtorja povezujeta novi fenomen wellness narcisizma, ko ljudje gradijo svojo podobo okoli ideje zdravega življenja. Tak narcis recimo kar naprej pošilja naokrog fotografije zdrave hrane, ki jo je skuhal, fotografira se v fitnesu, zjutraj se v službi prikaže v tekaški opremi, kupuje brezglutenske izdelke in tako imenovano super hrano, vsake toliko časa se gre kuro očiščevanja telesa, uporablja celo vrsto aplikacij za merjenje srčnega utripa, korakov, ki jih prehodi, minut meditacije … Svojega debelega sodelavca dojema kot lenega. In ko opazuje depresivne brezposelne, ki se preživljajo s socialno podporo, fantazira, da bi bil sam v takšni situaciji veliko bolj uspešen, ker bi se še bolj posvetil svojemu fitnesu, si kuhal zdravo, a poceni lečo, gojil svojo zelenjavo in si ob tem prizadeval, da začne novo fantastično poslovno pot.

Psihologi, ki so v 70. letih pisali o tako imenovanem človeškem potencialu, so močno vplivali na ideologijo sreče. Kmalu potem so jo prevzeli razni motivacijski govorci, nato pa je zajadrala še v poslovni svet. Zdaj se je oblikovala tudi ideologija, da je za svojo nesrečo in za izgubo delovnega mesta vsak odgovoren sam. Ideja, da smo si sami krivi za neuspeh in da lahko vsakemu uspe, če le hoče, je tako močno zakoreninjena v sodobni neoliberalni ideologiji, da ni presenetljivo, da je ameriški republikanski politik Paul Ryan pred časom izjavil, da si morajo revni ljudje dobiti življenjskega trenerja (life-coacha), da se rešijo iz revščine. Oprah Winfrey pa je v enem od svojih šovov izjavila: “Ko te odpustijo, moraš reči hvala!” Šele izguba delovnega mesta ti bo namreč odprla neizmerne možnosti novega začetka.

Brezposelne kar naprej bombardirajo z idejami, da se morajo znati prodajati, da morajo razvijati neodkrite potenciale in podobno. In ko jim ne uspe najti zaposlitve, je krivda seveda na njih samih. Film Jaz, Daniel Blake izjemno doživeto pokaže vso absurdnost te ideologije in birokracije, ki se iz nje napaja, ter človeško ceno, ki jo plačujejo brezposelni. Ujeti so v kruto mašinerijo služb, ki učijo brezposelne, kako napisati čim boljši življenjepis, kako se ponujati naokoli za službo in kako ob tem ohraniti optimizem, da se bo vse dobro izšlo. Ob tem pa revne radi opozarjajo, da sreča ni povezana z denarjem, da morajo najti užitke, ki nič ne stanejo, iskati zadovoljstvo v majhnih stvareh. Eleanor Roosevelt je nekoč dejala: “Kdor izgubi denar, izgubi veliko; kdor izgubi prijatelja, izgubi veliko več; kdor izgubi vero, izgubi vse.”

Danes so mnogi izgubili vero v boga, vere v neoliberalne ideale uspeha in sreče pa ne. Podjetja, ki slikajo dolge ure dela za nizko plačilo kot ideal sreče, bodo naredila vse, da čim več ljudi prepričajo o tej novi veri. Tony Hsieh, ustanovitelj Zapposa, v knjigi Delivering Happiness (Kako do sreče) v jeziku novega misijonarstva večkrat poudarja, da Zappos pravzaprav sploh ni podjetje, ampak poslanstvo.

NAROČI SE
#branje #odlomek #nove knjige
Berite nas že za 1,99€. Podprite Fokuspokus z dnevno, mesečno ali letno naročnino NAROČI SE
Share on
Za boljšo izkušnjo na spletni strani uporabljamo piškotke