Javnomnenjske raziskave, ki so merile politični utrip po aferi sodna stavba, so SD pričakovano potisnile na rob političnega prostora. Toda Tanja Fajon je na ponedeljkovi konferenci stranke vendarle začutila, da je socialna demokracija »še kako živa«. V stranki so se — tako predsednica — »temeljito pogovorili«.

Ni odveč dodati, da dialog »med iskrenimi ljudmi« ni vključeval Dominike Švarc Pipan, ki je na predsedstvu in konferenci SD očitno persona non grata, sicer pa je istočasno z nastopom vodstva stranke pred kamerami kar na Facebooku kuvertirala izstop iz stranke.

Tanja Fajon je nato v Odmevih sporočila še, da je bil padli glavni tajnik Klemen Žibert — poleg DŠP drugi osrednji akter domnevno korupcijske zgodbe — nagrajen s prenekaterim aplavzom za opravljeno delo.

Prvi koraki

Prvi koraki sanacije škode po škandalu — ki je bil samo posledica širše, dolgotrajne in nikoli zares (samo)reflektirane krize, vsaj ne v vsebinskem in strukturnem smislu — so prinesli napoved volilnega kongresa in novega začasnega glavnega tajnika, Mariborčana Matevža Frangeža.

Kako naj beremo sporočila SD v funkciji zajezitve enormne škode?

Ostati v Golobovi vladi je za SD edina možnost. Vse drugo bi bil samomor. Iz vlade jih niti nihče ne meče. Stranka ima s tem neposredno izkušnjo, ko jih je leta 1996 iz koalicije predčasno odpeljal Janez Kocijančič.

Z napovedjo, da bo vodstvo aprila preverilo, ali še uživa zaupanje, so si kupili nekaj časa za tehtanje usode Tanje Fajon in ekipe. Da ministrici za zunanje zadeve — trenutno abonirani za potovanja v New York v OZN — ni do tega, da bi zapustila položaj, je jasno.

Ne bo vrste za nasledstvo

Obenem pa tudi ne bo vrste za njeno nasledstvo. Vprašanje je le, ali se bo Tanja Fajon v časih »slabe kondicije« odločila za odprt politični boj za biti ali ne biti, kar bi ob neumiku s predsedniškega položaja najbrž lahko vključevalo nastop na evropskih volitvah na čelu liste SD.

Matjaž Han, nekako že predestiniran za naslednika, si seveda ni predstavljal, da bi na čelo SD prišel kot reševalec. Vse prej kot to. Glavno breme vodenja »sanacijske komisije«, ki se bo soočila s finančnim, organizacijskim in (psihološko)političnim razsulom, bo zato na novem v. d. glavnega tajnika. Matevž Frangež, srednja generacija SD, je izkušen politik, operativec, ki ni neposredno umazan s sodno zgodbo. Zato je racionalna izbira. Zanj, ki je kariero gradil postopoma, tudi z vmesnimi umiki in odmiki, je to tvegana igra. Toda varnih opcij za stranko tako ali tako ni več.

Geneza krize

Glede na kakofonijo ocen o genezi krize, ki jih te dni slišimo iz stranke od sedanjih in nekdanjih članov ali drugih (interesnih) sopotnikov, ne moremo biti prepričani, ali se v SD že zavedajo, kaj se jim je zgodilo. Status rezervnega kolesa koalicij »novih obrazov« in obenem »žrtve« prihoda Levice na sceno bi sicer moral biti dovolj poveden. A očitno ni (bil).

Zato je bistveno, ali bodo znali razrešiti dilemo, ki jo je Frangež pravilno izpostavil v nedeljo zvečer na nacionalki. Da namreč v stranki obstajata dve interpretaciji dogajanja: ena gre v smer, češ, glejte, kaj nam delajo, druga pa je, kaj smo si naredili. Če se bodo realno in transparentno osredotočili na zadnje vprašanje, če bodo pred lastnim pragom pometli z enomandatnimi interesi in plen(jenj)i in če bo v stranki spet veljala dolžnost intelektualnega razmisleka, potem morda zanje še obstaja rešitev.

Srečo v nesreči imajo, da so naslednje redne volitve v DZ »šele« leta 2026. Res pa je, da so evropske pred vrati. Izguba sedeža v Bruslju in Strasbourgu po 20 letih bi bila za načeto stranko pogubno sporočilo.