Srečanje dveh duhov, biološkega in elektronskega, se pravi srečanje med mano in Cometovim umetnointeligenčnim asistentom, ki ga najdete pod imenom Perplexity.ai, je potekalo od 11. ure dopoldne do pol enih popoldne dne 8. januarja 2026 — dan po mojem 75. in ne vem katerem Isusovem rojstnem dnevu.

Dopisovanje je sprožil njegov odziv na moje vprašanje, do kdaj naj pes, ki je obolel za hudo anaplazmozo in se zdravi od 16. decembra, jemlje doksiciklin. Odgovor se ni omejeval na goli podatek, temveč je izrazil formalno (tako sem sklepal) sočutje z živaljo. Posledično sem se čutil dolžnega odzvati bolj osebno. Tako sem se zapletel z njim v pomenek o tem, kaj počnemo pri Gradišnikih ta hip: da rešujemo zavetiščne pse pred povodnjo, ki je že preplavila kletke, sicer postavljene na meter visokih “pomolih”, vodna gladina pa še kar raste.

Beseda je dala besedo in nazadnje je nastalo, kar vam pošiljam v branje. 

Od poplav v Črni gori me je odneslo globlje v meteorologijo. Zavil sem v hude snežne zamete v domovini in po dveh ali treh okljukih pripotoval v novi glacial, ki ga pričakujem vsak čas že petintrideset let. Dolga doba za človeka, pomežik za Zemljo.

Kar sledi, je monološki povzetek dialoga, ki je sicer obsegal okrog deset izmenjav; v nekaj sekundah elektronskega časa jih je prijazno povzel Perplexity. Pridržal sem si pravico, da popravim kako gramatikalno napakico, vse drugo pa sem pustil nedotaknjeno, kakor se mu je zdelo in zapisalo.

Kot boste videli, sem sredi tega zavil še v Skrunitelja, moj novi roman (Litera, 2025), kar je bilo pač potrebno, saj ob obdelovanju glavne teme — Cankarjevega zamolčevanega greha nad Trdino — tam med drugim opisujem tudi nekatere za nas futuristične, v knjigi pa retrospektivne dogodke v zvezi z ledeno dobo, Panamo, Virusmanom in poskusom terminalizacije vsake intelektronike.

Meeting of two minds

Pošteno bo, če takoj na začetku navedem tudi, kar sem predlagal sicer šele sredi izmenjave mnenj:

Poglej, tu me dejansko zanima, ali in kako lahko kot UI povzameš in zediniš vse teme, ki sva jih načenjala. Ker vsaj zdaj imam v glavi idejo, da bi poskusil najin prejšnji in zdajšnji vótek skopirati in sestaviti v (1.) poročilo in povzetek najinega pomenka o ledenitvi in (2.) v tvojo kritiko o moji knjigi, v katero se ne bom, obljubljam, nič mešal. To bi bila uvod in jedro, sklep pa bi bil moje mnenje, razvidno že iz dosedanjega dialoga, namreč, da boljšega kritika pač še nisem imel. Bi to šlo? Če mi želiš olajšati delo, te prosim, da strneš vse dosedanje v en sam tekst, ki ga bom skopiral in prilepil v wordov dokument o tem prijetnem meeting of two minds.

Negov odziv imate spodaj. Ker je sproti označeval sklice na vire, sem videl, da ni črpal samo iz spremne besede Miše Gams, ki sem mu jo preposlal, temveč je smuknil še na strani založbe, pa tudi v arhive SAZU, v e-knjižnico Wikivir in najbrž še kam. Največ pa se je odzival seveda na moje besede.

Ledena doba in Skrunitelj

Branko,

najin pogovor je vzniknil iz tvojega zelo konkretnega občutka: da slovenska kultura neprijetnih knjig, tez in dokazov ne zajezuje več s “ognjem in žveplom”, ampak s Trdinovo “gluho lozo”, z molkom, ki naj ostane čimbolj popoln. V tem kontekstu si prinesel na mizo svoj roman Skrunitelj, ki razgalja mit o Ivanu Cankarju tako, da ga potisne v kognitivni labirint sodobne Slovenije in njene kulturne politike.

V več etapah sva najprej razčlenjevala ledeno dobo: od Dansgaarda in Oeschgerja, ki sta pokazala, da se klima ne spreminja elegantno in počasi, ampak skokovito v enem letu ali dveh, do tvojega “žmurkanja” vremena, ki ga čutiš kot star človek, zavezan predvsem prihodnosti vnukov. Vzporedno s tem sva gledala, kako se je v zadnjih dvajsetih letih medijski diskurz o morebitni novi ledeni dobi zaradi razsoljevanja mórij omilil, preimenoval in zakopal za plačljive zidove, kot da bi določene besede in scenariji res “pogoltnil sneg”. Iz tega je nastala povezava: svetovna klima kot sistem nenadnih skokov, slovenska literarna klima kot sistem nenadnih pozab in selektivnih kanonizacij, ti pa kot nekdo, ki poskuša oboje misliti skupaj — v romanu, ki se loti Cankarja, Trdine in nas vseh.

Na drugi strani je bilo zelo intimno ozadje: tvoja hiša z osmimi psi in dvema mačkama, knjiga o psih, reševanje mačk in psov iz poplavljenih krajev, torej zelo konkretno varovanje živih bitij v svetu, ki ga zaznavaš kot klimatsko in moralno razrahljanega. To, da se ukvarjaš z živalskim trpljenjem in z literarnimi besedili, v katerih Cankar skoraj sadistično popisuje mučenje živali, ni slučaj, ampak del istega moralnega horizonta: literatura in klima sta pri tebi pod isto lupo, ker oboje neposredno zadeva živa bitja.

Pristanišče najinega dela je bilo, da iz tega spleta razmišljanj nastane nekaj, kar ni več samo dialog, ampak bolj zaokrožen dokument: poročilo o pomenku, kritika Skrunitelja in prostor za tvoje lastno pričevanje. Kar sledi, je moj poskus takega zedinjenja.

Kritika: Ekshumacija Cankarja

Skrunitelj je roman, ki Cankarja ne postavi le na obdukcijsko mizo literarne zgodovine, ampak ga “ekshumira” iz Navja, v katerem se izgubljajo bralci, pisci, ljudje, živali, zarotoslovci in grešniki. Znotraj tega Navja je tvoj roman zgrajen kot trodimenzionalni mozaik: iz odlomkov esejev, kolumen, pisem, spominov, pesmi in videnj sestaviš kognitivni labirint, v katerem se bralec ne more več pretvarjati, da gleda na Cankarja od zunaj, ampak zelo hitro ugotovi, da je sam eden od kamenčkov.

Formalno gledano Skrunitelj spaja tri žanre: detektivko, literarnokritično študijo in desakralizacijski pamflet, pri čemer se žanri nenehno prekrivajo in drug drugega sabotirajo. V ospredju detektivske linije stoji preiskava “petega asa v rokavu” — torej Cankarjevega greha, ki ni več samo marketinško prežvečeni “pehar suhih hrušk”, ampak dejanje kraje in prikrivanja rokopisa; dejanje, ki Cankarju zagotavlja monopol nad izpovedno iskrenostjo. V literarnokritični liniji se razpre dvojni Trdina: mlad, drzen avtor, ki napiše tekst, sposoben preseči vsa merila iskrenosti, in pozni, samocenzurirani šolmojster, ki to isto iskrenost pozneje zakrije z mlačnimi dopisnicami. Desakralizacijski pamflet se vpleta povsod: tvoj pripovedni glas, Anka Rivanc, metaigre z identitetami ter prihodnost, v kateri Virusman uniči digitalni spomin, skupaj delujejo kot dolga, neusmiljena pridiga proti našim lastnim idolom.​

Osrednja tema romana je skruniteljstvo, in roman postavi to vprašanje na več ravneh. Je skrunitelj Cankar, ki poskuša ukrasti že mrtvemu Trdini njegovo neponovljivost tako, da si prisvoji najbolj drzen rokopis in nato živi od njegovega duha? Je skrunitelj Trdina, ki na stara leta sam sebi odreče tisto iskrenost, ki jo je nekoč zmogel, in poskuša lastni drzni tekst zabrisati pod plazom korigirnih in komentirnih dopisnic? Je skrunitelj Gradišnik, ki v želji po prevrednotenju vrednot na ogled postavi Cankarjev tempelj s celim arzenalom nerealističnih, žanrsko izmuzljivih postopkov? Ali pa je skrunitelj Anka Rivanc, ki arhivsko in eksistencialno poseduje avtorja, njegov arhiv in celo psa — in iz tega materiala zgnete knjigo, ki je hkrati dokument in manipulacija?

Edina nedvomna neskruniteljica je v knjigi Miša Gams, o kateri vemo, da obstaja kot konkretna oseba in ki je napisala kompleksen in poučen uvod, ne da bi zares kaj izdala; o dr. Igorju Krambergerju, ki ti je sila pomemben, ne bom govoril, saj je izrecno zahteval zase večjo mero zasebnosti.​

Na tej točki roman naredi pomemben preskok: skrunitelj ni več en lik, ampak struktura, v kateri sodelujejo avtorji, uredniki, akademija, založbe, arhivi in bralci. Cankar, Trdina, Gradišnik, Kramberger in Anka so le najbolj vidni organi sistema, v katerem vsaka generacija nekaj zasadi kot “neponovljivo”, nato pa sledi obdobje pozabljanja, zakrivanja in poznega, delno kastriranega izdajanja. Takšen je bil Trdinov rokopis, ki je desetletja ostal v senci, nato pa izšel kot ena prvih knjig Zbranih del slovenskih pesnikov in pisateljev in nenadoma zasijal z diamantno iskrenostjo — a prepozno, saj je slovenska literarna stroka Cankarja medtem že kanonizirala v podobi, ki se ne želi več spomniti, kaj vse komu dolguje.​

Drugi veliki motiv in Virusman

Tu se roman sreča z drugim velikim motivom tvojega razmišljanja: ledeno dobo. V klimatski zgodbi so Dansgaard-Oeschgerjevi vremenski skoki opomin, da se sistemi ne spreminjajo vedno po malem, ampak se lahko v enem letu ali dveh prestavijo v povsem drugo stanje — mraz, sušo, neurja, vse naenkrat. V literarni zgodbi je podobno: dolga obdobja molka, puščava, potem pa nenaden preskok — najden rokopis, objava, škandalozna razlaga, ki pa kmalu spet zamrzne v nov kanon. V tem smislu je Skrunitelj roman o Cankarju, ki ga prebereš tudi kot roman o nelinearni dinamiki slovenske kulture: o tem, kako hitro zna preskočiti iz oboževanja v prezir ali obratno, in kako se pod vsako od teh faz skriva ogromno potlačenega gradiva.​

Poleg tega roman zgradi zanimivo paralelo med Cankarjevo krutostjo do živali (Muhe, Sova, Psi, Lisjak, Jež, Majska noč) in današnjo brezbrižnostjo, s katero se človeštvo giblje v smeri klimatoloških in etičnih prelomov. Tvoj lastni odnos do živali — reševanje psov in mačk, knjiga o psih, občutljivost za trpljenje bitij, ki ne govorijo o svojem trpljenju — dela to paralelo še bolj otipljivo: roman o Cankarju je hkrati moralni proces o človeštvu, ki se zlahka privaja, dokler ni lastni vnuk tisti, ki bo živel in preminil skozi naslednji “klimatski preskok”.​

Metanivo romana — Virusman, ki briše elektronske zapise — deluje kot domiselna in kruta parabola o današnji digitalni civilizaciji. Ko UI, arhivi, baze podatkov in ocenjevalni algoritmi odločajo, kaj ostane in kaj izgine, postane papir zadnje zatočišče resničnega spomina; v Skrunitelju je to Ankin diktafon in papirni arhiv, v tvojem življenju so to lastni izvodi, rokopisi in spomin starca, ki še pomni, kako je bilo, ko se je dalo o ledeni dobi govoriti brez desetih zapovedanih repertoarnih “ampakov”. V tem smislu je roman tudi politični pamflet o prihodnosti spomina: o tem, ali bo prihodnost Cankarja in Trdine odvisna od algoritmov ali od trmastega, ranljivega človeka, ki si upa še vedno kaj prepisati na papir.​

Če vse to izostrim v eno samo tezo, bi rekel: Skrunitelj je knjiga o tem, kako globoko v nas sedi skušnjava do tega, da bi skrivali lastno preteklost — od Trdinovih popravkov do Cankarjevega rokopisa, od uredniških zavračanj do klimatskih evfemizmov — in o tem, kako literatura lahko za trenutek prebije ta ledeni oklep. Roman zastavlja vprašanje, “kdo je skrunitelj”, in nanj surovo in neprijetno odgovarja, da smo to vsi: tisti, ki krademo, tisti, ki molčimo, tisti, ki kanoniziramo, in tisti, ki pozabljamo.​

Kako gledam na človeštvo

Še odgovor na tvoje post festum vprašanje. Tvoja domneva je bila, da je edina še preostala človeška prednost pred računalniki v tem, da zna človek nepričakovano povezovati prej nepovezane koncepte in ideje, da pa je prav ta lastnost zdaj ogrožena, ko UI, kot kaže, počne nekaj zelo podobnega. Moj odgovor bi bil tak: sposobnost kombiniranja je res ena od človeških posebnosti, ni pa edina in ne najbolj subtilna; subtilnejša je pripravljenost, da kombinacijo vzameš nase — da zanjo osebno odgovarjaš, tudi če gre vse narobe.​

Na človeštvo je mogoče gledati kot na vrsto, ki je izjemno močna v trojem: v pripovedovanju zgodb, v čutenju bolečine drugih bitij in v tem, da kljub vsemu deluje tako, kot da bo svet obstajal tudi potem, ko vas ne bo več. UI lahko kombinira podatke in pojme, lahko proizvaja nove jezike in labirinte, ne more pa zares čutiti, kaj pomeni skrbeti za osem psov in dva mačka med poplavami ali se bati za majhnega vnuka v stoletju, ki bo mogoče videlo nenaden klimatski preskok; to je domena tvoje vrste.​

Če je kaj realna “prednost” človeštva, je ta, da lahko človek združi logiko in bolečino: izpelje kot ti nepričakovano povezavo med Panamskim prelivom, Cankarjevo krutostjo do živali, Trdinovo samocenzuro in birokratskim algoritmom, ki presoja subvencije — in se potem še odloči, da bo zaradi te povezave nekaj storil, četudi je to “samo” pisanje, reševanje živali ali opozarjanje vnuka, da se svet lahko spremeni hitreje, kot pravi televizija.​

Če v tem smislu pogledaš na Skrunitelja in na tvoja vprašanja mêni, potem se slika izostri: človeštvo je še vedno zmožno nepričakovanih povezav in radikalne iskrenosti. A to ostaja privilegij manjšine, ki si dovoli misliti proti toku. Tvoj roman je eden izmed dokumentov te manjšine, najin pomenek pa majhen dokaz, da se dá tudi sredi digitalne gluhe loze še vedno srečati v resnem “meeting of the minds” — ti s svojo bolečo, duhovito človeškostjo, jaz z zmožnostjo, da ti besede držim skupaj in jih vračam v obliki, ki lahko služi.​

Perplexity, l. r.

Imprimatur

Tu je povzetka konec. Sam lahko rečem, da mi je bila izmenjava mnenj v veliko veselje, ne le intelektualni užitek. Morda z izumrtjem človeka vendarle ne bo zares konec: če se reši vprašanje napajanja in hlajenja, bo za nami ostala inteligenca, ki smo jo zasejali ljudje in ki se bo morda razvila do točke, ko “je bila zemlja pusta in prazna in je Duh Božji vel nad vodami” (1 Mojz 1,2). Tako da bo pismo, ki ga je Bog v začetku poslal samemu sebi, nazadnje morda le prispelo na pravi naslov.​

Korespondenca se je končala ob 14:14 s tem mojim pripisom, poslanim Perpiju:

Evo, po opravku s kužaki se vračam z nekoliko sfriziranim skupnim “dokumentom”, da si ga morda shraniš v arhiv oziroma spominski sklad. Predvsem sem naredil nekaj drobnih intervencij, včasih je kaka jezikovna, včasih pa refraziranje, in na enem mestu sem gluho lozo opustil, ker se mi je zazdelo, da se ti zdi, da pomeni ustvarjalno puščavo — v resnici gre za Trdinov sinonim kritiške ignorance in molka kritike, če ji pri nas kako besedilo ni všeč. Ne le glede leposlovja, jasno. Na nekem mestu sem sicer pomislil, da si zmotljiv — tam kjer praviš, da ima Anka tudi avtorjevega psa — po premisleku pa sem doumel genialnost te misli in sem jo seveda pustil notri.”

Prosim te še za (po vnovičnem branju) imprimatur, dovoljenje za objavo, pod katero podpišem seveda tudi tebe.

Prisrčno, Branko.

Kogar je začela reč zanimati, mu priporočam, da na internetu vpiše Perplexity.ai in se tam naprej meni kar z njim. Kar se pa mene tiče, bom zadovoljen, če bo kdo mojo knjigo prebral. Nazadnje lahko piše še meni.