Mladinska knjiga je 27. maja, prav na dan stoletnice smrti Srečka Kosovela (1904–1926), izdala knjigo pisem pod naslovom Ali vi še kaj pišete? med prerano umrlim mladim genijem in njegovo prijateljico in zaupnico Fanico Obid–Mirjam (1903—1940). Knjigo sta uredila Nela Malečkar in Aleš Berger, nekdanja (upokojena) urednika na MKZ.

Dopisovanje med Fanico in Srečkom je prvič objavljeno skupaj in je verjetno najbolj bogat in tematsko raznolik izmenjavo v slovenski kulturni zgodovini. Njune epistole obsegajo 54 pisemskih enot in segajo od aprila 1922 do januarja 1926. V Zbranem delu — ki ga je uredil Anton Ocvirk (1964—77) — je objavljenih vseh 220 pisem Srečka Kosovela, namenjenih 33 naslovnikom, med katerimi jih je največ prejela prav Fanica Obid, in sicer 36. Faničina pisma pa so dolgo veljala za izgubljena in so prišla na dan več kot dvajset let po Srečkovih — niso pa bila doslej objavljena. 

Dijakinja tolminskega učiteljišča, doma iz Bukovega pri Cerknem, se v pismih kaže kot iskrivo, razgledano, svobodomiselno dekle, prežeto z antifašizmom, domoljubjem in vero v enakopravnost žensk, ljubljanski študent iz Tomaja pa kot hitro dozorevajoč pesnik in mislec, organizator kulturnega življenja, strasten bralec in pozoren mentor. Premišljujeta o literarnem ustvarjanju in družbeno pomembnih vprašanjih, a tudi o zelo osebnih stvareh. Njuno prijateljstvo postaja vse bolj zaupno, njune samorefleksije poglobljene, njuna intelektualna povezanost je trdno zavezništvo na daljavo. Medsebojna simpatija, ki povezuje in ohranja njuno korespondenco, je nesporna — toda ljubezensko čustvo, ki bi se ob tem nemara lahko razraslo, ostaja pritajeno in zatajevano.

Po pričevanju Srečkovih domačih naj bi bila Fanica zadnja oseba, s katero je pesnik na smrtni postelji še govoril, ko ga je obiskala v Tomaju.

Ko pisma zdaj beremo v kronološkem zaporedju, kot so bila napisana, žarijo v novi luči in z drugačnim leskom — ob vsem drugem tudi kot pripoved o lepem in obenem bridkem prijateljstvu dveh izjemnih mladih ljudi izpred stotih let.

Srečko Fanici, 12. 7. 1925

Gospodična Mirjam!

Ne vem, če leži vse nedelje v človeku taka tesnoba; tako mi je, da bi najrajše šel, kaj zato kam. Šel bi, da bi šel. Vse te malenkosti življenja težijo na človeku in te malenkosti delajo človeka malodušnega in plahega. Ko bi se zoperstavilo življenje naproti z vso svojo krutostjo, obraz ob obraz, pa bi človek udaril. Toda vse te malenkosti so kakor mreža, v katero nas lovi hinavski lovec. Take so razmere doma; v Ljubljani so boljše v tem oziru. Razlika med Tomajem in Ljubljano je v tem, da tam lovijo ribe-ljudi na paragrafe, odločno, vojaško, tukaj na sladke besede v mrežo neizrečenih misli, ako smemo to imenovati misel. Koliko lepše je ptičkom pod nebom! Akoravno sem pripravljen na vse mogoče sitnosti, sem le nervozen. Čeprav sem državljan SHS, mi hočejo delati sitnosti. In to naj bo svoboda! In prijateljstvo in ljubezen. “Fraternité, égalité, liberté” bi morala biti psovka za vsakega Francoza, sta rekla Herzen in Dostojevski. Naj ostane in velja občečloveško! (Izjem je pač malo.) Človeka morijo z uradi, potem še hočejo, da se ukloni pred vsakim frajtarjem, katerega človečanstvo obstoji v tem, da je zapisan v krstne bukve pri župniku, in nič več.

Jeruzalem, Jeruzalem!

Doma sem devet dni, pa že skoro mislim na odhod. Take malenkosti me tako vznemirjajo, da ne morem začeti nič večjega, kar bi rad. In končno moram študirati, ker bom drugo leto končal.

Joj, koliko časa Vam nisem pisal! V Lj. sem ves čas mislil, da mi bo mogoče priti v Bohinj, pa nisem mogel radi denarja. Vem, da bi se lahko mnogo pomenili, ako bi se videli, vsaj jaz sem nameraval veliko, napravil nič.

Ali še kaj pišete, gospodična? Kar berete mojega, vedite, da ne cenim bogve koliko. Zdaj iščem novih poti. Novih, novih, novih. Ta nemir, ki je v meni, to nervoznost, to hočem izraziti. In to hočem povedati, da sem tako miren, kadar mislim na Vas, tako miren kakor gorsko jezero. Da sem onkraj smrti. Kadar mislim na Vas, se zdim kakor otrok, ki je bolan zaspal ob pravljici in ga mati gladi po laseh in je miren, miren, miren.

Pozdravljeni!

Srečko Kosovel

P. S.: Ali ste Kritiko dobili? Kako Vam ugaja? Moj naslov je v Tomaju kot prej. Pozdrav Bevku! Ali Vam Vladi kaj piše?

Fanica Srečku, 15. 7. 1925

Dragi Srečko!

Danes Vam takoj odpišem, ker sem zelo dobro razpoložena. Že od 4h zjutraj sem se potepala z našo učiteljico, mojo sošolko, flegmatko, po gozdovih in gori ter sem prišla domov vesela in razposajena, kakor da nisem bila jaz, ki sem še včeraj razmišljala o razrvanosti duš in občutila vso krutost življenja; vsa moja vagabundska nrav se je razmahnila in zapodila vso čmerno nervoznost. Da ste danes z menoj, bi bili gotovo veseli ko jaz in bi Vas odletela vsa nervoznost. A vedno nisem dobre volje; včasih me teži ves svet in takrat vzamem nahrbtnik, par knjig, gojzarce in — addio mondo! Ne veste, to je imenitno zdravilo proti vsem modernim in moderniziranim boleznim. Najlepše se uživa naravo sam, brez hrupa in družbe, ki ponavadi oskruni prirodno lepoto in veličastvo s puhlimi frazami in z na pamet naučenimi komplimenti. Če se mi ravno zahoče ljudi kje gori v planinah, grem k pastirjem in njih zdravi humor mi ugaja mnogo bolj kakor tiste vsakdanje zabave, ki jih srečavam v takozvanih “izobraženih” krogih. Vidite, in tako me poznajo in me že imajo radi vsi tolminski in cerkljanski kmetje, povsod sem dobrodošla, kakor bi ne mogla z gotovostjo trditi o nekaterih izobraženih, bolje: olikanih krogih, kjer se rešuje naše ljudstvo.

Poleti sem skoro vedno zdoma, zlasti še, ker bi me mirovanje v teh gorskih vaseh ubilo ter bi sčasoma čisto otopela in izgubila vsak smisel za duševno življenje kakor največkrat vse podeželske učiteljice, ki jim je vzor prvi moški, ki ga srečajo, da ima le malo finance, njih duševno bogastvo pa tistih par matematičnih formul, ki so jih z velikim trudom pokrale v šoli in malo didaktične modrosti, ki jo tedensko pobirajo iz “Corriere delle maestre”. Največkrat sem ves teden z doma, včasih kot pravi turist po gorah, včasih se vstavim kje pri svoji “žlahti”, da se malo pomenimo o političnih novostih. Poleg vsega vršim posebno misijo, katere Vam ne bom razlagala, ker ne zaupam papirju in tudi Vam ne morem zagotoviti, da Vam moje znanstvo prinese glas solidnega in dobrega državljana: no, saj ste fant!

Sedaj sem že zašla malo preko onih mej, v katerih se vdejstvujejo naše narodne dame in gospice; mogoče in najbrže bo res, da sem za sedaj še edina slovenska dijakinja naše ljube Krajine, ki hodi to pot. Imam sicer svoj naraščaj, ne bogve kako številen, a obeta, da se bo znal vdejstvovati in delovati, samo energije volje in značaja še malo nedostaja. Meni ugajajo močni in značajni ljudje, dasi ne zaničujem slabičev, temveč skušam po možnosti, da jih pripravim do tega, da si prično gojiti voljo in značaj. V Tolminu so sami taki ljudje z dvemi ali tremi izjemami. Meni se zdi, da je tega največ kriva vzgoja; če ni vzgojiteljev ni niti gojencev. Ljudje s plehko dušo, slabiči, vihravci, filistri in neznačajneži ne morejo ničesar vzgojiti, ker še sami ničesar nimajo. Jaz imam o državnih profesorjih, kakor so pri nas, nasplošno slabo mnenje.

Zadnjič, pred dobrim tednom, sem bila kakih 14 dni v Tolminu, ponajveč radi maturantov. Pomagala sem slepariti pri maturitetnih nalogah. Kjer ni nič, se pomaga pa tako. Gentilijeva reforma je prinesla na učiteljišče en lep kaos in nič več. O vzgajanju nimajo pojma naši gigerli tolminski in ga ne bodo imeli kljub temu, da so prestavljali Cezarja pri maturi. Iz slovenščine sploh ne delajo izpitov. Lep napredek: slovenski učitelji brez mature iz slovenščine. Jaz zelo ljubim deco, zato mi je bilo bridko ob misli na te nove vzgojitelje. Nisem šla za učiteljico, ker nisem čutila zmožnosti in veselja do tega stanu; ker sem preuporna, da bi mi ukazovali vsi domišljavi brigadirji in četniki, da bi mi diktiral svoje misli bedast didaktični ravnatelj, ki nima druge zasluge, razen svojega patriotičnega čuvstvovanja, neznačajnosti in hlapčevstva, zato še tembolj sočustvujem z otroci, iz katerih nasilno ustvarjajo idiote. Da bi mi izročili šolo, naj po svoje uredim, bi vrgla najprvo skozi okno vse patriotične slike, vse knjige, ki proslavljajo nacionalne lumpe, ubijalce, vse, kar spominja na čase suženjstva, na gospodstvo in nadvlado, nato bi obesila na zid par umetniških slik, kjer so visele prej nacionalistične packarije in bi povedala otroku, da je on človek, da je njegov sosed človek, da je človek, ki govori v njemu neumljivem jeziku, človek in da imamo vsi pravico do življenja, do Lepote, Resnice in Ljubezni, ker smo ob rojstvu in v smrti vsi enaki. In ko bi odhajali v svet, ko bi se poslavljali od šole, bi jim še naročila, naj ljubijo, ker življenje je za ljubav in ne za sovraštvo. Prekratko je, prehitro mine in čemu bi ga delali žalostnega in pustega s sovraštvom.

Sicer ne smem in ne morem trditi, da sem sedaj v harmoniji s svojim naukom, ravno obratno. Moje geslo je boj, trd neizprosen boj tej lažikulturi, civilizaciji, vsem, ki sedijo na tronih, ki se valjajo v bogastvu in razkošju ter pijejo kri bedni masi; ljudem, ki pod krinko apostolstva učijo hlapčevstvo in lakajstvo. Boj, smrten boj tem pijavkam, psevdocivilizirancem! Nekoč jih nisem sovražila, bili so mi indiferentni, ali ko sem spoznala od blizu to, kar imenujemo vsakdanje življenje, ko sem spoznala boj bednih eksistenc, videla gladno deco, matere, ki so se prostituirale, da niso poginile od glada z deco vred, tedaj se mi je do dna duše zastudila družba, naša kulturna in civilizirana družba, in sem ji napovedala večno sovraštvo in trd in neizprosen boj, naj me tudi zahteva kot žrtev.

Pred dobrim mesecem sem bila v Trstu skupaj z Vladijem. Mnogo sva se menila o vsem in vendar se mi zdi, da Vladi svojega delovanja ne izživlja, da vrši vse nekako podsvestno, mogoče bolj iz nekake duševne potrebe kakor iz prepričanja. Kakor sem ga doumela, je precej pozorel, osamosvojil se v teku svojega življenja na Dunaju in v Parizu, zlasti v zadnjem, kjer ga je potreba prisilila, da je stopil v krog manualnih delavcev. Ta — zadnja — šola je bila najboljša zanj in za njegovo delovanje, ker drugače bi kot sin birokratske družine, materin razvajenček gledal skozi nekaka idealna očala na trpljenje in boj za enakost, ki ga oznanja; poznal bi vse to bolj iz knjig in brošur kakor iz življenja. Ko sem se seznanila z njegovo družino, sem se čudila, da se je dvignil do tega stališča. Tudi njegov mlajši brat mu sledi, samo mlad je še in precej nesamostalen.

Vladi je sedaj spet zdoma; bo kje v Rimu, kakor menijo doma, kake 4 mesece, potem se vrne za stalno. Midva imava redno korispondenco, le sedaj sva jo opustila za ta čas iz previdnosti. Kako že pravi sv. pismo: Njegova pota so neznana in neumljiva in treba tako!

Jože Bevk je kot suplent v Tolminu in je postal tako čuden; že včasih ni bil bogve kaj, danes je še slabši; profesor ni, študent tudi ne, ne vem, kam naj spada s svojim obnašanjem. Boga lahko zahvali, da ni moj profesor, ali našega razreda, kakšne rezultate bi dosegel s svojo flegmo! Mi smo bili vedno prvi za porednost in smo kakega profesorja kar bojkotirali. No, danes so moji dragi soštudentje ravno tako klavrne karikature šomošterske kakor ostali, če ne še slabši, vsa volja in veselje do pravega življenja jim ostala v šolskih klopeh; same mašine, hlapci, kruhoborci. Včasih se jezim, včasih jih pomilujem. Na one, ki so v stiku z menoj skušam nekoliko vplivati. Upanja nisem izgubila, znabiti se še popravijo, ali sedaj pritiska na vse reakcija, kateri klonijo celo močnejši in starejši, pa bi naši ne.

Ali ste v Ljubljani kaj na boljšem? Mogoče se lahko malo bolj svobodno in v domači šprahi ozmerjate, drugih posebnih privilegijev menda nimate. Nekatere ljubljanske in zagrebške akademike poznam, takšne povprečne ljudi, ki imajo vse predpogoje dane, da postanejo solidni činitelji današnje družbe, zadovoljni z usodo in položajem. Končno je boljše zanje, da so takšni, lažje žive in bolj “komod”.

Nekateri teh ljudi mislijo, da bogve, kako imponirajo, če se predstavijo kot člani orjunaških organizacij. Če bi šli eno leto v Padovo, bi bili prvi fašisti Italije. Sicer sta ta dva pojma, oz. organizaciji eno in isto. V drugih organizacij se vsaj malo bolj poglabljajo duševno, študirajo in skušajo tako nadkriliti svoje nasprotnike; in ti? Par bikovk, manganelov, par “živjo narod” in nacionalističnih himen!

S tem ne bodo rešili naroda niti gospodarsko niti moralno in toliko manj še svetovne probleme. Nisem fanatka svoje ideje, da bi slepo prezirala vse, kar je nasprotnikovo, niti zdaleč ne. Proučevala sem fašizem kot takšnega in kot izrastek svetovne krize in ravno tako tudi druge elemente; včasih sem našla marsikje dobro idejo, samo način vdejstvovanja je bil slab in napačen. Nekateri ljudje so strankarji — ne morebiti iz prepričanja, temveč da pokažejo lastni “jaz”, ali da dajo nekako obliko svojemu življenju, nekak gotov izraz. Če je ta “izraz” pravilen in človečanski, jih ne briga in to je njih krivda in zločin, če hočete.

Jaz zadnje čase sem mnogo študiram znanstveno in politično in vendar čutim včasih, da mi še mnogo nedostaja. Tudi pišem še precej, največ politično in laško; literarno vdejstvovanje nisem sicer opustila, a to stopa v ozadje. Spomladi sem mnogo pisala, ker sem mislila, da bomo izdajali dijaški list v Tolminu, a so bile slabe finance, ki zadržujejo celo (dijaško) Udruženje, da ne more izdati svojega. Poleg vsega računam tudi na to, da izdamo, če bo mogoče z dijaki somišljenci almanah, kakor hitro odslužijo nekateri vojaščino in uredim sama svoje privatne zadeve. Zanimajo me pred vsem socialne zadeve. Moj načrt je, da pojdem v najkrajšem času z doma, v mesto, kjer ostanem za stalno. Imela sem že odpotovati, a so prišle umes nekatere zapreke, sicer čisto sekundarnega pomena, vendar so zavlekle odhod. Nameravam študirati jezike, pred vsem francoščino in ruščino, če mi bo čas dopuščal.

Kritiko sem prejela; ali jo pošiljate Vi ali uredništvo. Moja sestra, ki sprejema pošto, če sem odsotna, vrže vse naslove v peč radi previdnosti. Nasplošno imam dobro mnenje o njej in njenih smernicah, najdem pa gotove stvari, ki jih ne odobravam. Hotela sem priti v Trst na dijaški kongres, a se ne izplača, saj sem videla že lani v Gorici vso stvar, ki mi ni dala ničesar, razen slabega razpoloženja; zato pogledam rajši malo “čez” in potem se vstavim pri svojih znanceh gori pod Črno prstjo za kakšen dan, če ne pride kaj vmes. Živim od dne do dne in tako se moji zasebni načrti skoro vedno izpreminjajo; drugače imam še precej urejeno in razpredeljeno življenje in delovanje. Škoda, da niste tako blizu ko Bevk, bi lahko skupaj študirali ob nedeljskih popoldnevih, pa bi ne bilo nervoznosti. Pri nas je lepo samo za to, ker smo svobodni ljudje in živimo prosti brez paragrafov, ki jih je skazala družba. Doli v dolinah ste čisto drugačni, hočete biti malomeščani in posnemate vse mogoče budalosti.

Mislim, da bo dovolj; pa oglasite se malo prej ko zadnjič, sedaj ko ste doma. V Ljubljani se mi zdite zelo oddaljeni, ne tako doma. Mogoče uredim tako, da se vidiva avgusta enkrat v Dutovljah, če boste doma.

Za danes Vas iskreno pozdravlja

Fanica Obidova