V nedeljo smo imele dame postosmomarčevski žur. Brezalkoholni. A z veliko dobre volje. Dobra družba. Veliko pogovarjanja. Druga čez drugo. O veliko temah. Tudi političnih. Seveda tudi o volitvah. O vprašanju, koga voliti.

Odgovor je bil enoten. Nepričakovano enoten. Zakaj nepričakovan? Ker so to skupino dam sestavljale ženske zelo različnih starosti. Od zelo mladih pa do nekdanjih sodelavk moje mame, ki je pokojna že od leta 1991. Bile pa so tudi zelo različnih političnih orientacij. Od takih, ki bi bile v uradnem slovenskem političnem diskurzu označene kot skrajne levičarke — kamor sodim tudi sama —, pa do desno politično orientiranih. Vsaj doslej desno orientiranih. Ker so tudi one trdile, da je na volitvah treba izvoliti — Kordiša.

Vse, kar sodi zraven

Tudi utemeljitev tega stališča je bila presenetljivo enotna. Če povzamem: Kordiš zato, ker je v politiki štala. Ki jo najbolje ilustrirata zdravstvo in korupcija. In Kordiš je edini, ki lahko temu naredi konec. 

In pozor: ta postosmomarčevski žur smo imele, še preden so prisluhi prišli v javnost.

Gre za posnetke pogovorov političnih drugo- in tretjerazrednikov, ki na plačanih izletih oz. kosilih razlagajo, kako koruptivna sta Golob in Janković. Svoje lastne koruptivnosti, da so se v situaciji s prikritim snemanjem sploh znašli, seveda ne omenjajo. Mirno razlagajo naprej, kako pomembni da so, ker razpolagajo z insajderskimi informacijami. Da samo zavrtijo telefon in pripravijo Goloba, da stori, kar od njega zahtevajo.

V javnost je prišlo seveda tudi vse, kar sodi zraven. Za začetek izraelska zasebna obveščevalna agencijo Black Cube. Informacije, da v tej agenciji delujejo ljudje, povezani z genocidom v Gazi. Ljudje, ki stojijo za uporabo lakote kot orožja v vojni proti Palestincem. (Kar trenutno dela tudi Trump na Kubi, pa to nikogar ne vznemirja). Sum, da so se privatni obveščevalci sestali z Janšo. Janševa grožnja s tožbo. Veselje Nike Kovač, da jo bo Janša tožil. Janševa izjava, da bi postavil spomenik tistim, ki so za te posnetke in prisluhe poskrbeli, če bi bil res z vsem tem povezan. (Kar je mimogrede tudi ultimativni razlog, zakaj Janše ne bi smel voliti noben Slovenec in nobena Slovenka.) Itd.

Nobeno darilo ni zastonj

V javnost pa so prišli tudi dokazi o logiki delovanja slovenskih političnih drugo- in tretjerazrednikov. Tistih, ki nastopajo v prisluhih. Dokazi o njihovi koruptivnosti. In skorumpiranosti. Nelojalnosti gospodarju. Predvsem pa dokazi o njihovi strašljivi neinteligentnosti. In narcisizmu. Da nekdo dopusti, da mu nekdo plača potne stroške v London in na Dunaj, nastanitev in še kosilo ali večerjo, ne da bi pomislil, da se za tem skriva neka računica, je noro neinteligentno. Vsak moj študent bi vedel, zakaj ne more od neznanca sprejeti darila. Ker je za darilom vedno zahteva, da je treba darilo vrniti. Kar je temeljna zakonitost ekonomije daru. Nič ni zastonj. Nobeno darilo ni zastonj. Darila so nekaj, kar je obvezno treba vrniti.

Slišali pa smo tudi različne komentarje, ki afero spremljajo. Od desnih. Do levih. Slišali smo vrsto domnev, komu to koristi. Janši, ki da ima zdaj ultimativne dokaze o skorumpiranosti aktualne vlade in njenega predsednika. In zakaj je to vlado treba zrušiti. Zakaj mora zdaj vladati on sam. Ali Golobu, ki da ima zdaj ultimativne dokaze o tem, kako deluje Janša. Kakšnih sredstev se poslužuje za to, da bi prišel na oblast. 

Kdo je torej kriv? Kdo ni kriv? Kdo stoji za tem? Kdo ne stoji za tem?

Sreča in prosperiteta

Na tem mestu ne nameravam razglabljati o možnih odgovorih na to vprašanje. O teorijah zarote. O tem, kdo je kdo. In kdo ni kdo. Ne. Zanima me politični učinek prisluhov, posnetkov, informacij o tujem vmešavanju v slovensko volilno dogajanje. In predvsem politični učinek na izid volitev. Torej vpliv na volivce. 

Na postosmomarčevskem žuru mi je postalo jasno, da je v ozadju nepričakovane podpore Kordišu — pa ne samo volivk za mojo mizo — nezadovoljstvo z velikimi strankami. Kar je sicer značilen element slovenske politične kulture. Nezadovoljstvo ne samo z delovanjem teh strank. Kar počnejo in česa ne. Gre predvsem za nezadovoljstvo s tem, kako blazno zagrizeno se borijo za oblast. Kakšna sredstva za to uporabljajo. Da v državi ustvarjajo politično štalo.

Ljudje tega nočejo. Ljudje hočejo mir. Politični mir. Delujočo, učinkovito, pošteno politiko. Delujočo, učinkovito, pošteno državo. Politiko in državo, ki ne bo skrbela predvsem zase. Ali celo samo zase. Ampak za državljane. Politiko in državo, ki bo skrbela za to, da bo državljanom preživetveno čim bolje šlo. Da bodo živeli v miru. Da bodo prosperirali. Da bodo svoja mala privatna življenja živeli čim bolje. In da bodo pri tem zadovoljni. Celo srečni.

Tretja stran

Tokrat ne bom pisala o tem, zakaj so ti interesi in želje slovenskih volivk in volivcev v skladu s slovensko zgodovinsko izoblikovano socialno in kulturno tirnico. Ne. Ne danes. 

Danes rada zapisala nekaj drugega. Namreč to, da afera s prisluhi ne bo koristila niti Janši (ki prepričuje že prepričane) niti Golobu (ki tudi prepričuje že prepričane). Ampak tretji strani. Recimo Kordišu. Oziroma vsem tistim, ki jih volivci lahko povežejo z nekaj ključnimi stvarmi. Prvič, da niso vpleteni v to afero. Drugič, da se za oblast ne borijo z vsemi, tudi najbolj umazanimi sredstvi. Tretjič, da sami delujejo drugače od Janše in Goloba. In četrtič, da bodo tudi v prihodnosti tako delovali. 

Kar pomeni: kakorkoli že sta v afero s prisluhi vpletena Golob in Janša — prvi z bednimi posamezniki, ki se pred tujci napihujejo, kako vplivni da so, ker ga lahko pokličejo, drugi pa z odkrito proizraelsko usmeritvijo in zagovarjanjem tega, kar Izrael počne v Gazi —, ne eden ne drugi od tega ne bosta imela veliko. Sodeč po reakcijah volilne baze se zdi, da bodo s tem profitirali tretji. Tisti, ki so bili doslej odpisani. Alternativci. Tisti, ki predstavljajo tretjo politično opcijo. Nemočni. Odrinjeni. Razžaljeni. Med katere se seveda štejejo tudi volivci sami. Slovenci so bili v svoji zgodovini skoraj ves čas politično marginalizirani. Politično nepomembni. Spregledani. Hlapci. Hlapci Jerneji. In njihova pravica je pravica upora proti oblastnikom. Takšnega in drugačnega upora. Tudi političnega, če je treba.