Da uvidimo vrednost tega bisera, ni treba veliko. Samo prižgemo radio — denimo program Ars — in takoj nam postane jasno, da imamo opravka z vrhunskimi kulturnimi vsebinami, ki vzdržujejo slovensko javnost na najvišji kulturni, estetski, intelektualni, duhovni ravni. Pa ne samo slovensko javnost, ampak tudi slovenski jezik.

Ampak tu se zatakne. RTV ni samo to. RTV niso samo omenjene oddaje in produkcijski standardi, na katere je ponosen vsak količkaj omikan Slovenec.

Konec konsenza

Dejstvo, da lahko na RTV pokažemo toliko vrhunskih in v kontekstu slovenske kulture daleč najboljših vsebin, je za razvozlavanje celotne godlje prej cokla kot pomoč. Ker je RTV še mnogo več. RTV je eden najbolj vplivnih sooblikovalcev javnega mnenja pri nas.

Ko pa enkrat to rečemo, vidimo, da je sklicevanje na vrhunske standarde naivno. Seveda so standardi vrhunski. Seveda so najvišji! Ampak ne gre za to.

Vsakomur je jasno, da gre pri RTV stavki za več kot samo to, kar je povedano naglas. Seveda ne gre samo za "preprečevanje programske škode," kot pravi generalni direktor Andrej Grah Whatmough. In seveda ne gre samo za "omejevanje strokovne avtonomije", kot trdijo stavkajoči. Čeprav gre tudi za to. Ampak to ni bistveno. Bistveno je to, da gre za politiko.

Če si lahko dovolim še malo kolumnistične pretencioznosti: vedno bolj bo šlo za politiko. Dobe tridesetletnega liberalnodemokratskega konsenza — ali vsaj privida konsenza — je konec. Modernost se podira. Marsikaj se podira.

V tem kontekstu je stavka na Kolodvorski še nedolžna epizoda. Mnogo huje je. In mnogo huje bo. (Ali z moje disidentske, "skrajno desne" perspektive: Vedno bolje bo.)

Bolj dramatično kot radijske drame na Arsu

To, da je zrak, ki ga dihamo v Ljubljani, lév, napreden in tako dalje, ni posledica nekakšnega Zeitgeista. To ni povezano s tem: "Ej, stari, leta 2022 smo, če še nisi opazil!" Vonj ljubljanskega zraka je stvar politično-ekonomske moči neke politično-ideološke opcije. No, ni samo to, ampak v veliki meri je tudi to. O tem najbrž govorijo tisti, ki govorijo o politično-ekonomski moči omrežij tranzicijske levice. Gre za obvladovanje zraka. Za nadzor nad samoumevnostmi. Za obvladovanje stigmatizacije. To so vendarle osnove marksistične teorije medijev, ne pa neke desničarske kaprice.

Glede na to, da slovenska politična desnica očitno nima ekonomskih (in visokošolskih) vzvodov za vzpostavitev svojih medijskih megaprojektov, ki bi učinkovito (in kulturno) stigmatizirali po svoje, se je za obrambo pluralnosti pač poslužila vzvodov, ki jih ima v sferi politike.

Boste rekli: "Pa ne moreš odobravat tega diletantstva, no!"

Odgovarjam: "Pojejte zdaj to!"

Demokratični duh je trmasta stvar

Produkti, ki se jih loteva "uravnoteževajoči" kader na RTV, so praviloma nižje kakovosti. Včasih celo res neprimerljivo nižje. Pogosto celo nesramno nižje. Ampak brez zamere: sami ste si to izbrali. Ne pričakujte vrhunskega, kakovostnega, po standardih primerljivega desničarskega novinarstva, če že desetletja in desetletja nadzirate produkcijo intelektualnega — in potencialno žurnalističnega — kadra, začenši s Filofaksom in Fakulteto za družbene vede.

Ali drugače: imate skoraj monopolni nadzor nad ideološkim formiranjem novinarjev, potem se pa pridušate, da so ideološko disidentski, torej konservativnejši kadri zanič. Seveda s(m)o! Če smo pa malodane naturščiki. Če nas je pa samo "ene par".

Doumeti morate, da je za dobro desničarsko novinarstvo potrebna najprej produkcija "konservativnih" intelektualcev. In da dokler bo konservativna misel — torej konservativni filozofski, sociološki avtorji — pomankljivo zastopana na zadevnih univerzitetnih oddelkih, do takrat boste pač imeli zanič desničarsko novinarstvo. Ljudstvo zahteva svoje medijske zastopnike, govorce, pisce, artikulatorje. Četudi smo zanič. Bolje kot nič. Demokratični duh je trmasta stvar.

Morda bo kdo rekel: "There's no such thing as a conservative journalist." — češ, novinar je strokoven ali pa ni novinar.
No, no, naivnosti je bilo dovolj že v prvem odstavku. Vsak pisec je ideološko formiran. Bolj ko se zaveda svoje formiranosti, tem bolje za tako imenovano "objektivnost" njegovega pisanja. In obratno.

Eno samo samcato študijo

Glede na to, da so očitki desne opcije na račun RTV več kot predvidljivi in se ponavljajo že sto in sto let — da gre za nenehno nazorsko pristranskost in neuravnoteženost —, se sprašujem, zakaj vendar tem "lažém" tisti pro-RTV enkrat za vselej ne naredijo konca? Recimo tako, da država ali zaradi mene sam sindikat zaposlenih na RTV naroči znanstveno, sociološko študijo, ki bi raziskala nazorsko-ideološke preference njihovih novinarjev? Naj takšna raziskava končno ovrže "neresnični mit" o tem, da imajo radiotelevizijo čéz "ta levi".

Odgovoru na vprašanje, zakaj tega ne storijo, pridem še najbližje, če rečem, da zato, ker raziskava mita ne bi ovrgla. Ampak potrdila. S procenti, ki bi šli v kroniko slovenskega boja za demokratizacijo.

Za ponazoritev, kakšne procente bi utegnili dobiti, povzemam sicer oddaljene in kulturno ne povsem primerljive rezultate podobne raziskave, izvedene na Švedskem na Univerzi v Gothenburgu pred desetimi leti. Skoraj polovica novinarjev se je opredelila za (napredne) Zelene, po približno 15% pa za levico, socialne demokrate in za liberalno-konservativno sredinsko stranko. Za švedske desničarske demokrate se je opredelil samo en procent novinarjev …

Seveda, Slovenija ni Švedska. Ampak obstaja nekaj indicev, da bi raziskava tudi pri nas pokazala, da je naprednjakov "jebeno več". In če bralec v tem ne vidi problema, potem ga z veseljem odvežem nadaljevanja z branjem.

Izdaja Frankfurtske šole

Očitno je, da je RTV projekt z zgodovinskim pomenom. A čudi me sprenevedanje glede političnosti slehernega novinarskega poročanja. Da denimo nova kulturna ministrica dr. Asta Vrečko govori o potrebi po "depolitizaciji" novinarske hiše, je v najboljšem primeru naivno, v najslabšem pa pritlehno. Še posebej zato, ker sama prihaja iz vrst stranke Levica. Stranke, ki je morda bolje od vseh drugih seznanjena z intelektualno produkcijo neomarksističnih družbenih teoretikov in s kritično diskurzivno analizo — kot se temu reče —, katere glavna premisa glede medijev je: "Vse je politično." Vsaka beseda. Vsaka gesta. Vsaka dramaturška cezura. Vsaka velikost napisa na ekranu.

Če kdo, potem bi FDV in FF sociologi kulture morali vedeti, da se ideološki moment v novinarstvo ne prikrade kot ozaveščena pristranskost ali kot hoteno poudarjanje določenih vrednot, ampak da gre vsaj do neke mere za zavestno neobvladljive detajle v diskurzu. In da zato sploh ne gre za to, da bi desni levim pripisovali kakršnokoli zaroto ali namerno pristranskost.

Političnost je v medijskem poročanju in urednikovanju neizogibna. To je znanstveno dejstvo. Da pa ta ugotovitev v preteklih tridesetih letih ni povzročala takšne polemičnosti glede statusa RTV kot danes, pa sam pripisujem koncu dobe liberalnodemokratskega konsenza. Ali koncu dobe navideznega konsenza, če je komu ljubše.

Heretične vešče smo se končno oddaljile od tako privlačne lampe sredinskega konsenza in zahtevamo svojo lampo. Ali še drugače: gre za poporodne krče naše mlade demokracije.

Desne Ksenije

Četudi je to, kar gledamo, po svoje tragično in žalostno, stavke ne podpiram. A preprosto ne razumem, kako lahko nekateri tako naivno zanikajo neizbežno političnost RTV. Marko Crnkovič je v nedavni kolumni na to temo zadel z opisom RTV zdrah: "Vojna je." Le da po mojem ne potegne konsistentnega zaključka. Če je vojna, je smiselno sklepati, da obe strani dojemata konflikt kot zanju ključen, eksistencialen. In da pač ne gre samo za rušenje (brez dvoma) vrhunskih standardov. Ker kdo bi šel v vojno s tako bednim ciljem?

Početje vodstva vidim kot makiavelističen poskus zaostritve vprašanja zastopanosti nazorsko pluralnih stališč v slovenski javnosti — in to s ciljem iztržiti referendum o RTV prispevku. Podpiram pluralizacijo medijskega prostora. Prispevek za medijske storitve naj se liberalizira. Naj bo obvezen, vendar tudi izbiren.

Že vidim ljubljanskega bralca, kako ob tem objokuje morebiten zaton kultnih oddaj z neprekosljivo profesionalnostjo. Recimo oddaje Intervju z vrhunsko — in čudovito, če smem — Ksenijo Horvat.

A naj ga potolažim. Ideološki disidenti na okopih si želimo čisto isto. Zamislite si torej "desne" Ksenije Horvat. Zamislite si konservativne vsebine, ki bi vas intrigirale zaradi vsebinskega nestrinjanja in ne zaradi nizkih standardov. V bistvu gre samo za željo po "nestrinjanju na nivoju".

Toliko pa že poznam levičarske snobe, da vem, da takšni imenitni cilji rajcajo tudi njih.