Kot vsaka druga storitev tudi mediji delujejo na trgu in iščejo načine preživetja. Letos bo trideset let, odkar se je v slovenskem televizijskem segmentu razblinil monopol: ob Televiziji Slovenija je leta 1995 aktivno začel oddajati Pop TV. Danes, ko medijev tako rekoč ne moremo prešteti, si sploh ne moremo predstavljati, kaj pomeni živeti v informacijskem okolju z eno samo televizijo, nekaj radijskimi postajami, par tiskanimi mediji — pri čemer sploh še ni bilo ne duha ne sluha o drugih platformah. To je bil svet, ki se zdi danes zgodovinska znanstvena fantastika.
Toda tako je res bilo. Novinarji so v takem okolju poskušali opravljati poslanstvo iskanja resnice in prikazovanja različnih pogledov. Zavedali so se, da lahko samo oni sami javnosti predstavljajo raznolikost sveta in da je zato njihova naloga, da sledijo resnici in objektivnosti. To je ideal, h kateremu stremimo, a ga nikoli ne dosežemo. Tako je govorila naša pokojna profesorica dr. Manca Košir.
Zaznamovana lastnina
Svet je bil takrat drugačen. Pa ne samo svet. Drugačen je bil trg — ki ga pač ni bilo. Trg so ustvarili šele različni mediji in medijski lastniki. Lastnik medija pa je lahko kdorkoli. Če le ima dovolj denarja in željo po vplivu. Medijsko lastništvo namreč ni med najbolj donosnimi posli. Toda tako kot vsak lastnik ali podjetnik ima tudi medijski lastnik željo, da bi ustvaril produkt po svoji meri in vplival na to, kar proizvaja. Pričakovati drugače bi bilo naivno, morda celo čudaško. Lastnikove ideološke orientacije so namreč nekaj, kar zaznamuje lastnino.
Na svobodnem medijskem trgu se zavedamo, da je akterjev veliko ali celo ogromno in da se lahko lastniško povezujejo. A dejstvo je, da je množica spletnih in drugih, alternativnih medijev tista, ki nam prinaša morje pogledov. Ne trdim, da po zaslugi velikega števila medijskih hiš dobimo temu primerno veliko raznolikih pogledov. Zagotovo pa jih dobimo več, kot smo jih dobili v okolju, ko medijski trg še ni prenesel zasebnega lastništva.
Širjenje nazorov
Te dni pa je svoj pogled na lastnino razkril še Jeff Bezos, eden od najbogatejših Zemljanov, ki je tudi lastnik časopisa The Washington Post. Odločil se je namreč, da bodo na mnenjski strani objavljali samo stališča, ki podpirajo “osebne svoboščine in prosti trg”. Bezosova odločitev je dvignila precej prahu in izzvala odhod mnenjskega urednika.
To se lahko zdi škandalozno. Toda če na stvar pogledamo v luči “svobode”, ni nerazumljiva. Treba se je namreč zavedati, da imajo mediji lastnike in da imajo ti lastniki ideološke orientacije. Zato si prizadevajo, da s pomočjo lastnine širijo svoje nazore.
Medijski produkt bo na trgu preživel, če bo imel določeno vrednost — pa naj bo to verodostojna informacija, zabava ali kaj tretjega. Tekma na trgu je kruta. Zavedamo se tudi, da skrajna stališča načeloma niso deležna največ pozornosti. Pa vendar ima vsak lastnik priložnost, da določi produkt, tako kot ima potem občinstvo možnost, da mu pokaže, ali je njegova poteza donosna.
Lastnik je gospodar, občinstvo pa je tisto, ki izbira. Objektivnost — ideal novinarstva — pa je vse bolj zaprašena in odrinjena iz kaotičnega medijskega posla.