Zapleti v zvezi z novim zakonom o obdavčitvi nepremičnin so se že začeli. Izvirajo iz različnih interesov različnih skupin, ki jih vsebina nobenega zakona zadeva. In ker je Slovenija, ko gre za lastništva nepremičnin, zelo strukturirana družba — imamo vse: od ljudi, ki nimajo nobene nepremičnine, do ljudi, ki jih imajo lepo število in ki z njihovim oddajanjem v Ljubljani ali na Obali lahko bajno služijo —, je (bilo) pričakovati, da se bo v razprave o novem zakonu vključila vrsta subjektov, ki bodo imeli v zvezi z vprašanjem, kako urediti obdavčitev nepremičnin, zelo različna, celo nasprotujoča si mnenja.

To je normalno. Ni pa normalno, da je vlada očitno na situacijo povsem nepripravljena. Ali pa se samo dela, da ni pripravljena. In ob tem ni jasno, kaj je bolj problematično: prvo ali drugo.

Glede nepripravljenosti vlade je mogoče razpredati o neusposobljenosti državne birokracije za sodelovanje v kompleksnih družbenih procesih. Ali o tem, da birokracija podcenjuje javnost. Da ne razume kompleksnosti interesov. Da se birokracija dela bolj neumno in manj sposobno, kot v resnici je. Ali še marsikaj drugega.

Sama pa bi izpostavila nekatere druge probleme in omejitve. Ki se ne kažejo samo ob sprejemanju zakona o obdavčitvi nepremičnin. Ampak so na delu ob vsaki bolj javni razpravi o kateremkoli bolj kompleksnem družbenem problemu. V vsaki javni razpravi med državo in družbenimi subjekti. Za karkoli že gre.

Odsotnost strukturnega razmišljanja

Prvi problem je odsotnost strukturnega razmišljanja na strani vlade in državne birokracije. Vladi in državni birokraciji manjka sposobnost strukturnega razmišljanja. To pomeni, da niti vlada niti državna birokracija ne razumeta, da pri reševanju družbenih problemov ne gre samo za to, kaj hočejo konkretni družbeni subjekti. Čeprav je res, da je že usklajevanje interesov različnih družbenih subjektov dovolj zapleten, včasih celo nerešljiv problem, se stvari še bolj zapletejo, saj vsako družbeno situacijo poleg različnih subjektov določa tudi družba kot struktura, ki ima lastna pravila delovanja. Neko lastno logiko. Ki jo slovenske vlade in državna birokracija ne očitno ne samo ne razumejo, ampak sploh ne vedo, da obstaja.

To pomeni, da četudi bi vladi uspelo doseči soglasje različnih družbenih subjektov o določenem problemu — kar je praktično nemogoče —, se s tem ne bi izognila negativnim posledicam ukrepov in rešitev, ki jih predlaga. To pa zato, ker družba oz. družbena struktura v vsaki situaciji, v vsakem procesu, pri vsakem problemu delujeta sami po sebi. Recimo: če imamo opraviti s kapitalizmom, družbena struktura sama po sebi — neodvisno od konkretnih družbenih subjektov — proizvaja strukturni genocid. Ta se bo pojavil neglede na to, da se zanj ni odločil noben konkretni družbeni subjekt.

Enako se dogaja tudi pri vsaki drugi družbeni situaciji, tudi pri reševanju vsakega drugega družbenega problema. Torej tudi pri iskanju ustrezne rešitve za obdavčitev nepremičnim.

Strukturni učinki

Eden od strukturnih učinkov kapitalizma je recimo ta, da kapitalistična družba krepi bogate oz. kapital — namreč povečevanje bogastva, družbene moči itd. — in po drugi strani jemlje revnim in deprivilegiranim.

Ta vidik delovanja strukture ni vključen v zamisli o obdavčitvi nepremičnin. Kakor da sploh ne obstaja. Nekateri opozarjajo — med njimi Fiskalni svet s Kračunom na čelu —, da bo zakon obdavčil nebogate lastnike nepremičnin tako, da davkov ne bodo mogli plačevati in da se bodo zato odločili za prodajo nepremičnin.

To bo imelo vrsto posledic. Med drugim to, da bodo nepremičnine, ki bodo naprodaj, kupili bogati. Posledica tega bo še večje kopičenje nepremičnin v rokah majhne družbene elite. In to, da bodo stanovanja končala v lasti tujcev. Niti prvo niti drugo pa seveda ne bo prispevalo k lažji dostopnosti stanovanj za večino Slovencev. Še posebej za manj premožne. Kar pomeni, da zakon enega od ključnih deklariranih ciljev ne bo dosegel.

Računalnik in avto

S tem smo pri drugem ključnem problemu strukturnega razmišljanja: namreč pri tem, da je za ustrezno razumevanje problema treba upoštevati ne samo neposredne posledice določenih vladnih ukrepov in rešitev, ampak tudi posredne posledice. Predvsem tiste posredne posledice, ki jih neposredne posledice sprožijo. Torej posledice drugega, tretjega, četrtega itd. reda. Tudi tu vlada in državna birokracija kažeta neobvladovanje te kompleksne kavzalnosti. Ali pa se vsaj delata, da je ne obvladata.

S tem pa pridemo še do tretjega problema: namreč do odsotnosti sistemskega mišljenja. Vlada in državna birokracija tudi ob predlogu o obdavčitvi nepremičnin izkazujeta neobvladovanje sistemskega razmišljanja. To pomeni, da ne razumeta prav dobro, da je družba sistem. Izjemno kompleksen in zapleten sistem. Veliko bolj od motorja vašega avtomobila, ki ga ne razumete. Ali od sistema vašega računalnika. Ki ga tudi večina od nas ne razume.

In če smo se nekateri naučili, da po avtomobilu in računalniku ne šarimo sami, če se pokvarita — ker ne razumemo sistemov, po katerih delujeta —, ampak pokličemo strokovnjake, ki se na to spoznajo, vlada in državna birokracija še kar naprej laično šarita po družbenem sistemu in po podsistemih. Ob vsakem družbenem zapletu. Kadarkoli nekaj ne deluje.