Če so avtoritarni populisti supermani — in očitno so sami in njihovi podporniki prepričani, da so —, potem sta empatija in kritično razmišljanje njihov kriptonit. V bitki za demokracijo in humanizem, ki jo mora s človečnostjo, solidarnostjo ter s kritičnim odnosom do sveta v svojem okolju vsak dan voditi vsak izmed nas, so mariborski gimnazijci z nedavnega tekmovanja v debatnih veščinah odnesli neodločen izid. Bravo za izkazano empatijo. Glede kritičnega razmišljanja pa imajo dijaki in njihovi mentorji po mojem mnenju še nekaj rezerve.

Dijaška solidarnost

Priznam, da sem okleval glede komentiranja tega dogodka, saj v medijskih zapisih ni bilo veliko podrobnosti o okoliščinah, v katerih je prišlo do odločitve o odhodu. Podrobnosti pa so v tako občutljivih zadevah pomembne in res ne bi želel nikomur delati krivice.

Kakorkoli že, mariborski gimnazijci so na tekmovanju v Zagrebu pokazali veliko mero empatije — vsekakor več sočutja in solidarnosti do trpljenja Palestincev kot mnogi tisti, ki so jih takoj medijsko napadli in celo zmerjali s “satanisti”. To je gotovo prvo sporočilo tega dogodka. Odnos do palestinskega trpljenja v Gazi je v današnjem svetu najpomembnejši test naše individualne in kolektivne človečnosti. Glede tega mariborskim gimnazijcem ni mogoče ničesar očitati — za razliko od tistih, ki ravnanje izraelske vojske in politike podpirajo in celo upravičujejo. A kot sem dejal: empatija je pomembna, pomembno pa je tudi kritično razmišljanje, ki ne pomeni samo kritičnosti do sveta in do drugih, ampak tudi in predvsem nenehno kritično preverjanje lastnih stališč in mnenj, na podlagi dejstev in znanja. In tukaj se mi glede odločitve o odhodu s tekmovanja postavlja kar nekaj vprašanj.

Dejansko vprašanje

Najprej imam težavo z razumevanjem, kakšno je bilo dejansko vprašanje, o katerem bi bili morali razpravljati mariborski gimnazijci. Po podatkih, ki sem jih s težavo našel na spletu, je šlo za razpravo o “obžalovanju ustanovitve države Izrael kot posledice 2. svetovne vojne”, gimnazijcem pa je po žrebu pripadla naloga, da se z obžalovanjem ne strinjajo. Če je bilo tako, potem je prvi resni problem način, kako je bila tema pozneje predstavljena slovenski javnosti. Mentorica mariborskih gimnazijcev je namreč izjavila, da bi nasprotovanje  “obžalovanju nastanka države Izrael” gimnazijce prisililo v “zagovarjanje genocida nad Palestinci”.

Ponovno: medijska poročila so bila skopa in mogoče je, da so nenatančno prenesla podrobnosti posameznih izjav. Če sem narobe razumel, se opravičujem. Predvsem pa resnično upam, da je šlo za napako v poročanju, saj gre pri enačenju med ustanovitvijo države Izrael — kot posledico druge svetovne vojne — in genocidom nad Palestinci za resen logični in etični zdrs. O upravičenosti in pravičnosti ustanovitve države Izrael je seveda mogoče razpravljati. Navsezadnje so bila mnenja o tem deljena tudi med Judi samimi, tako pred ustanovitvijo Izraela kot danes.

A dejstvo, da je tema razprave omenjala ustanovitev Izraela kot posledico 2. svetovne vojne, bi gimnazijce moralo pripeljati do ugotovitve, da ustanovitev — neglede na to, ali se z njo strinjamo ali ne — ni bila rezultat frivolne odločitve zoprnih Judov, ki bi se kar tako odločili vrniti na Bližnji vzhod in začeti maltretirati Palestince, ampak posledica holokavsta, v katerem je bilo umorjenih šest milijonov ljudi. To ni in nikoli ne more biti opravičilo za izraelsko nasilje nad Palestinci — je pa seveda ključni del mozaika za kritično razumevanje te dolge, tragične in krvave zgodbe.

Z genocidom nad genocid?

Drugič, omemba 2. svetovne vojne (torej holokavsta) je mariborskim gimnazijcem omogočala, da zagovor ustanovitve države Izrael pred 77 leti postavijo v okvir nasilja, iz katerega je nastala, in zagovor ustanovitve Izraela pogojujejo z nasprotovanjem podobnemu nasilju nad Palestinci. Tudi če bi zaradi tega izgubili, bi lahko s tekmovanja odšli z dvignjeno glavo, saj ponosa ne bi kalilo vprašljivo avtomatično povezovanje obstoja Izraela z genocidom nad Palestinci. Ker je edina logična izpeljava te teze ta, da je nasilje nad Palestinci mogoče končati zgolj tako, da Izraela ne bo več. Močno dvomim, da so mariborski gimnazijci in njihovi mentorji želeli povedati, da je mogoče en genocid rešiti zgolj z naslednjim, že tretjim po vrsti.

Naj tudi spomnim, da rešitev bližnjevzhodne tragedije, na kateri še vedno vztraja razumen in človečen del svetovne javnosti, zahteva obstoj dveh držav — palestinske, ki je zaradi Netanjahujeve politike resda še ni — in Izraela, katerega nastanka gimnazijci niso želeli ne obžalovati. Tukaj bi jim več kritičnega razmišljanja pred končno odločitvijo glede sodelovanja gotovo prišlo prav.

Tretjič, vprašljivo je tudi, da so se za bojkot očitno odločili vnaprej — a zgolj v primeru, če bi jim žreb prinesel vlogo opozicije. To ni okej. Če so menili, da je bila tema etično nesprejemljiva, bi bilo logično, da se sodelovanju odpovejo vnaprej. Neglede na to, katero stališče bi morali zagovarjati.

Zdrava pamet

Na koncu se lahko vprašamo, ali so organizatorji naredili napako, ko so za tekmovanje srednješolcev izbrali tako občutljivo temo, glede katere pada na izpitu človečnosti večina svetovne politike. Po (kritičnem) premisleku sem mnenja, da je bila odločitev tvegana, a ne neprimerna. Verjamem, da so tako mariborski dijaki kot njihovi sovrstniki sposobni razpravljati tudi o tako kompleksnih in bolečih temah. Kje pa naj se o njih učijo in govorijo, če ne v šoli in v okviru dejavnosti, kot je bilo to tekmovanje? A za to potrebujejo ustrezno in kompetentno spremljanje ter pomoč.

Simptomatična je izjava ravnatelja mariborske gimnazije, ki je dejal, da so dijaki pokazali veliko človečnosti in zdravega razuma. Glede človečnosti se vsi strinjamo, glede zdravega razuma pa je že Einstein dejal, da gre za skupek vseh predsodkov, ki jih naberemo do polnoletnosti. 

Glavo gor, mariborski gimnazijci. Bodite ponosni in ohranite svojo človečnost — s tem marsikomu starejšemu postavljate zgled. V novem letu pa vam, in ne samo vam, želim veliko kritičnega razmišljanja in čim manj zdrave pameti.

Srečno.