Najpomembnejši dogodek zadnjega časa je bila odločitev parlamenta, da ne bomo šli na nobenega od dveh referendumov, za katera se je še pred tednom dni zdelo, da bosta kmalu.

Ne, Slovenije ne pretresejo grozodejstva, ki se dogajajo v Gazi. Niti tisti mrtvi, ki jih izraelska vojska dan za dnem pobija na razdelilnicah humanitarne pomoči. Niti to, da na teh točkah pobijejo vsak dan več Palestincev kot prej med obstreljevanjem Gaze.

Ampak ne, to ne razburi Slovencev. In slovenskih politikov. Razburi jih možnost dejanske demokracije. Možnost, da bi lahko na referendumu odločali, ali se strinjajo s povečanjem denarja za oboroževanje na dve milijardi in več letno. Vsako leto. In da bi lahko na referendumu odločali, ali še želimo, da je Slovenija v Natu.

“Pa saj to ne more biti res!”

Ti dve možnosti sta se zdeli kot konec sveta. Za slovenske politike in za medije. Za politične stranke. Za predsednico parlamenta. Za vse novinarje. Tudi za domnevno bolj levo orientirane. In tiste znano desno orientirane. Podton vsega tega govorjenja, novic, poročil, komentarjev, pogovorov ter vprašanj in odgovorov je bil: “Pa saj to ne more biti res! Saj se ne more zgoditi, da ne bi naredili tega, kar hoče Amerika. Zahod. Nato. Saj ne more biti res, da ne bomo več z njimi!” 

To stališče je ubesedila tudi predsednica republike, ko je povedala, da bi si želela, da se Slovenija ne bi sramotila pred svetom.

Sramotila s čim? S tem, da bi se njeni državljani in državljanke na referendumu odločili, ali hočejo dati letno dve milijardi in več za orožje? S tem, da bi se njeni državljani in državljanke ponovno odločali, ali želijo biti člani Nata? Sramotila z demokracijo? Sramotila z neposlušnostjo Zahodu? Sramotila s čim?

Eksistencialna panika

Ko je človek opazoval to paniko, to eksistencialno prestrašenost zaradi domnevnega konca sveta, se je lahko začel v resnici bati. A ne tega, da bosta dva referenduma. Ampak tega, da ju ne bo. Kar se je tudi zgodilo. In kar je v splošnih komentarjih obveljalo kot edina racionalna in smiselna rešitev. Kot konec krize.

V resnici pa je to začetek krize. Krize, ki se bo pokazala v letih, ko bomo vsako leto namenili več kot dve milijardi evrov za orožje. In to v državi, kjer vsak dvig socialnih transferjev, pomoči brezposelnim, starejšim z mizernimi pokojninami, plač tisočih z mizernimi plačami itd. predstavlja nekaj neuresničljivega. Ker ni denarja. Niti v proračunu. Niti kje drugje. Pa tudi zadolževati se Slovenija ne more v neskončnost. Nikakor ne za socialno dobrobit njenih državljanov in državljank.

Očitno pa ne bo problem še dodatno zadolževanje za oboroževanje. Spodbuja ga celo EU.

Zakaj, za kaj, od kod

In to je eden od razlogov, da je bil preklic referendumov resna politična napaka. Če bi namreč imeli referenduma, bi se morali pogovarjati o tem, zakaj bo pravzaprav treba letno dajati več kot dve milijardi evrov za orožje. Kje bomo dobili ta denar? Za kaj ga bomo namenili? Kako ga bo potrošila Slovenska vojska, ki ne zmore racionalno potrošiti niti bistveno manjših vsot denarja? Kakšno varnost bomo za ta denar dobili? Koliko bi Slovenijo stale druge možne oblike varnosti?

Seveda smo slišali, da bi bile vse druge možnosti bistveno dražje. A nikjer ni bilo niti utemeljitev. Niti številk.

Pogovarjati bi se morali tudi o tem, ali je oboroževanje edina pot k varnosti. In miru. Ali ni. O tem, zakaj je Nato edina realistična opcija za Slovenijo. In seveda o tem, zakaj se Slovencem — predvsem pa slovenskim politikom — zdi članstvo v Natu edina prava opcija.

Skratka, če bi imeli referenduma, bi se morali pogovarjati o vrsti resnih vprašanj. Na ta vprašanja bi morali prvič doslej dobiti ali vsaj poskusiti dobiti resne odgovore. Utemeljeni. Pa ne samo z argumenti. Ampak tudi s številkami.

Brez članarine

Tako pa smo ostali brez teh odgovorov. Ostali smo pri odločitvi, da bomo pač dajali vsako leto dve milijardi evrov in več za orožje. Kar naj bi nam prineslo varnost. Čeprav za to ni resnih argumentov. Niti dokazov. Edina utemeljitev te čudne odločitve je bila Golobova teza, da pač moramo plačati članarino, če hočemo biti članica Nata. In čeprav se to morda zdi nekaterim smiselna utemeljitev, je treba izpostaviti, da je Golobovo govorjenje o obvezni članarini čisto zavajanje. Pri več kot dveh milijardah evrov denarja letno za orožje ne gre za nobeno članarino. Kot je povedal Prebilič, v ustanovni listini Nata ni nobenega člena, ki bi govoril o kakšni tovrstni obvezni članarini. Kaj šele o njeni višini.

Pri več kot dveh milijardah evrov za orožje letno ne gre za članarino. Ampak za Trumpovo domislico. Za Trumpovo zahtevo. Za Trumpovo izsiljevanje. Ki se mu nihče v Evropi ne zna in/ali ne upa postaviti po robu. Ker je vse strah, da bo deležen sankcij ZDA. V obliki zvišanja carin. In v drugih oblikah. Za katere nihče ne ve, kakšne v resnici bodo. Trump si namreč sankcije izmišlja dnevno. In te sankcije temeljijo na njegovi domnevi, da lahko ZDA s svojo predrznostjo in nesramnostjo in s svojo dominantno, ustrahovalno držo do drugih alfa samcev zahodne politike dosežejo vse. Karkoli. Kar se dogaja v Gazi, je eden od dokazov. 

Pogubna logika

Drugi dokaz pa je dvigovanje prispevkov za oboroževanje v Natu. Bolj ko je ideja nora, bolj Trumpa zabava. Bolj ga motivira, da norost uresniči.

Dvig denarja na dve milijardi in več letno torej ni nobena strokovna odločitev. Nikakršna obvezna članarina za članstvo. Tudi če bi bilo res, bi bila to napaka. Nato namreč ni — kot so nas prav tako prepričevali — nekakšno zavezništvo za demokracijo. Ali natančneje: če je, se ga moramo bati. To je logika, ki se je v zgodovini že velikokrat izkazala za pogubno. Od križarskih vojn do Hitlerjevega nacizma smo se že nagledali primerov katastrof, ki so jih povzročale politike, ki so imele za cilj širjenje pravih vrednot. In tudi demokracija je ena od njih.

Če torej pri dvigu denarja za oborožitev na več kot dve milijardi evrov letno ne gre za strokovno utemeljeno odločitev, ampak za eno od Trumpovih osebnih domislic oz. izpadov, bi se morala vsaka demokratična država, vsaka demokratična vlada, vsaka demokratična stranka temu upreti. Temu bi se moral upreti vsak, ki se ima za demokrata. Kar počne Trump, je namreč politika izsiljevanja. Zastraševanja. Slepega sledenja lastnim koristim. Neglede na to, kaj to pomeni za druge vpletene. Je brezobzirna politika moči. Totalitarna politika avtokrata. Ki z demokracijo nima nič skupnega.

Nato ni cerkev

Da se Slovenija takšni politiki s predlaganima referendumoma ni uprla oz. jo vsaj postavila pod vprašaj, je zgodovinska napaka. Slovenija je zapravila možnost, da bi politiko v tej državi izpisali iz prostora strahu in moči. In jo vsaj poskušali prestaviti v prostor argumentov. Razmislekov. Racionalnih odločitev. Avtonomnih odločitev. In politik, ki niso hlapčevske do imperialnih centrov moči, ampak ki temeljijo na argumentiranem premisleku o tem, kaj Sloveniji in Slovencem koristi. In kaj ne.

Danilo Türk je na okrogli mizi na TVS pred dnevi rekel, da je Nato za Slovenijo edina realna možnost. (Ob teh besedah so si vsi oddahnili. Tudi voditeljica.) Rekel pa je tudi, da je problem v tem, da Slovenija do Nata goji skoraj religiozni odnos, ki bi se ga morali znebiti. Oba referenduma bi bila za to odlična možnost. Da ju ne bo, pa je samo še dodatno poglabljanje tega religioznega prepričanja.

Toda Nato ni cerkev. Je imperialna vojaška organizacija. V takšne organizacije pa ne verjamemo. Najmanj, kar je treba v zvezi z njimi početi, je to, da o njih razmislimo.