Minili so časi, ko smo se norčevali iz zahojenih Američanov, ki ustanavljajo ljudske milice, vkopavajo bunkerje, kopičijo konzerve in se oborožujejo do zob, da bi se ubranili pred tajno mednarodno kabalo, ki želi uveljaviti Novi svetovni red. Zdaj imamo vse to tudi doma. Najprej smo imeli štajersko vardo, zdaj pa smo prejeli še javno pismo dvainosemdesetih slovenskih intelektualcev, ki od slovenske vlade zahteva, naj ne glasuje za spremembe pandemičnega sporazuma in Mednarodnega zdravstvenega pravilnika (MZP) Svetovne zdravstvene organizacije (SZO), “v kateri so si veliki zasebni ekonomski interesi prek financiranja pridobili nedopustno velik vpliv”.

Teorija zarote

Novi svetovni red je teorija zarote, ki opozarja na nevarnost skrivaj nastajajoče totalitarne svetovne vlade. Inštalirala naj bi jo globalistična oblastna elita, ki si z orkestriranjem političnih, finančnih, migrantskih, zdravstvenih in drugih kriz prizadeva, da bi s svojimi izpostavami — Trilateralno skupino, davoškim Svetovnim ekonomskim forumom, SZO, judovsko finančno elito … (vstavi poljubno) — zavladala svetu. 

V tem zadnjem primeru, ki je vzbudil pozornost in izzval ogorčenje podpisnikov javnega pisma, naj bi se “novi svetovni red” poskusil vzpostaviti z nakano generalnega direktorja SZO, da si s spremembami mednarodnih predpisov pridobi nove pristojnosti, se požvižga na nacionalno suverenost in — kadar se mu sprdne — “razglasi izredne razmere, v katerih zakoni ne veljajo in uvede ukrepe po lastni presoji”.

Za kakšne ukrepe naj bi šlo, podpisniki ne razložijo. A vsak antivakser, ki dá nekaj nase, bo vedel, v katerem grmu se skriva zajec z injekcijo. Takšne odločitve po mnenju podpisnikov “neposredno zadevajo našo nacionalno suverenost in osnovne življenjske interese prebivalstva”.

Pisana mineštra

Kar bi bilo načeloma res. Če bi bilo res. Ampak ni res. Vsaj v delu, ki govori o samovoljni uvedbi izrednih razmer in ukrepov, ki se požvižgajo na notranji pravni red držav članic.

Če bi šlo samo za zgodbo z obrobij družbenih omrežij, se verjetno noben resen človek ne bi s tem resno ukvarjal. Ker pa je med podpisniki kar nekaj doktorjev in znanih osebnosti, se je s to zadevo morala ukvarjati državna sekretarka na Ministrstvu za zdravje, ki je z veliko mero potrpežljivosti in zadržanosti razložila, zakaj je javno pismo — milo rečeno — zavajajoče.

Prva lekcija te zgodbe je, da vam doktorat ne zagotavlja pameti. Seveda pa so buče, ki jih podpisujejo ljudje z doktorati, deležne več pozornosti, kot bi si jih sicer zaslužile. 

Seznam podpisnikov je pisana mineštra, sestavljena iz posameznikov, ki so si na tak ali drugačen način pridobili sloves v slovenski javnosti. Eni z razumevajočim odnosom do razlogov, ki so Rusijo prisilili v agresijo nad svojo sosedo. Drugi z zaskrbljenostjo nad fašizmom Evropske unije. Ali s skepticizmom do cepljenja. Ali z organizacijo seminarjev o izumiranju slovenskega naroda zaradi feminizma. Ali z izjavami o tem, da je imel Adolf Hitler dobre namene, a se mu na koncu žal ni izšlo.

Ampak dovolj o podpisnikih. Ne skrbijo me kot posamezniki. Skrbi me simptom.

Simptom neodgovornosti

Najprej je to simptom neresnosti in neodgovornosti. Pandemija, ki je leta 2020 prizadela svet, je odnesla ogromno človeških življenj in povzročila velikansko gospodarsko škodo. Družbene, ekonomske in politične posledice še čutimo. Možnosti podobnih ali še hujših zdravstvenih groženj v prihodnosti nikakor ni mogoče izključiti.

Preprečevanje, predvsem pa učinkoviti odgovori na take izzive so možni samo z okrepljenim in učinkovitim mednarodnim sodelovanjem in solidarnostjo. SZO je tu ključnega pomena. Odgovorni ljudje razumejo, da mora SZO po koronski izkušnji kritično oceniti svoje delovanje in vpeljati spremembe, ki bodo zagotovile večjo učinkovitost v spoprijemanju z morebitnimi grožnjami v prihodnosti.

Drugi pa napišejo javno pismo in v njem označijo prizadevanja, da bi vprašanja “zdravja in zdravstva, gospodarstva, izobraževanja, svobodnega delovanja družbe kot celote ter človekovih pravic in državljanskih svoboščin”, reševali tudi s pomočjo mednarodnega sodelovanja in solidarnosti, kot grožnjo.

Simptom suverenizma

Ni skrivnost, da so pogajanja o spremembah predpisov SZO težka in zapletena. A to ni nič nenavadnega. Še posebej, ker potekajo v okoliščinah, ki sta jih zaznamovala postkoronski razmah in zloraba dezinformacij v politične namene.

Javno pismo v tem kontekstu ni opozorilo na grožnjo, ampak del problema, ki dejansko ogroža “našo svobodo in blaginjo, zdravje in življenje”. 

Pismo je tudi simptom suverenizma oz. fetišizacije nacionalne suverenosti. Ta je drugod del političnega diskurza skrajne desnice. V Sloveniji pa navdušuje ljudi z vseh koncev političnega spektra — kar se odraža tudi na seznamu podpisnikov tega javnega pisma.

Ideološki diskurz, ki ga z ene strani razpihuje skrajno desni nacionalizem, z druge pa obsesivno antizahodnjaštvo, zavrača model evropskega ali mednarodnega sodelovanja, ki temelji na solidarnosti in skupnih pravilih in katerega cilj je iskanje rešitev za izzive, kot so zdravstvene krize, migracije, okolje, mir in tako naprej.

Seveda ni nobena mednarodna institucija imuna pred težavami in zlorabami. Delovanje SZO med pandemijo je lahko in mora biti predmet kritične obravnave in odprave morebitnih napak. Ampak to se ne rešuje s teorijami zarote in slabljenjem multilateralnih organizacij. Ko je bil Svet Evrope pred leti soočen s korupcijo v svoji Parlamentarni skupščini, se je odzval z ugotavljanjem odgovornosti in sankcijami. 

Avtarkično zapiranje

Na koncu bi opozoril, da je v zadnjih tednih v središču pozornosti neko drugo mednarodno telo — in sicer Mednarodno kazensko sodišče (ICC), ki ima dejansko pomembne nadnacionalne pristojnosti. Ko je tožilec Karim Khan nedavno zahteval mednarodno tiralico zaradi zločinov v Gazi, se je izraelski politični vrh odzval z ogorčenim ropotanjem o nacionalni suverenosti, ki da jim daje pravico, da z ljudmi in z mednarodnim pravom počneš, kar ti paše.

Obstoječi svetovni (ne)red, ki temelji na ustanovni listini OZN, še zdaleč ni popoln in je daleč od tega, da do njega ne bi mogli, morali in smeli biti kritični. Dolgo obdobje unilateralnega sveta, v katerem so po koncu hladne vojne dominirale ZDA, je pripeljalo do stanja, v katerem se včasih zdi, da ne deluje več.

Toda namesto prizadevanj, da bi ga popravili in okrepili, je vse več tistih, ki rešitev vidijo v avtarkičnem zapiranju v nacionalne meje in v multipolarnem svetu, v katerem bodo vpliv ZDA uravnoteževali Kitajska in Rusija. Da se nad takšno vizijo navdušujejo avtoritarci iz teh držav, ni lepo, a je vsaj do neke mere logično. Da pa zanjo navijajo ljudje iz držav, kot je Slovenija, je težje razumljivo. V novem svetovnem redu, ki ga bodo upravljali imperialistični hegemoni, si bomo svojo suverenost lahko vtaknili v uho. Ali še kam nižje.