V zadnjih dneh sem v slovenskih medijih in na družabnih omrežjih opazil, da mnogi zagovorniki ostrega ukrepanja pri omejitvah življenja prebivalcev Slovenije omenjajo Švico kot primer, kjer so uvedli izredne razmere in poslali vojsko na meje. In čeprav so ljudje še veliko bolj omejeni v svoboščinah, se tu nihče ne razburja. Iz osrčja Alp lahko poročamo, da smo z ukrepi zadovoljni in jih upoštevamo. Iz varne tujine opazujemo vzpostavljanje Janševe diktature in poskus orbanizacije javnega in političnega življenja.
Ugotavljam, da so nujna bolj jasna pojasnila.
Res je, švicarska zvezna vlada je v ponedeljek, 16. marca, uvedla izredne razmere. Odredila je zaprtje šol in univerz in zaprla športne in zabaviščne objekte, restavracije in trgovine, ki ne prodajajo živil. Pet dni pozneje je omejila skupinsko gibanje na največ pet oseb in naložila gospodarstvu, naj deluje, kolikor je le mogoče normalno. Kantonom je prepovedala izvajati samostojne ukrepe in prosila prebivalce za sodelovanje pri premagovanju epidemije, saj da bodo omejitve zaradi tega čim prej mimo.

Kaj so izredne razmere?

Kaj so v Švici sploh izredne razmere? Bundesrat je aktiviral 185. člen zvezne ustave ali splošno policijsko klavzulo. To dopušča neposredno in ciljno premagovanje določene nevarnosti — v tem primeru korona virusa, nič drugega. Bundesrat sme ignorirati in začasno drugače tolmačiti samo zakone, ki so v neposredni povezavi s premagovanjem tega izrednega problema. Splošne pravice in svoboščine smejo biti omejene izključno v povezavi s premagovanjem pandemije.
Ker izredne razmere po definiciji ne dovoljujejo demokratičnega ugovora, je natančno in dosledno spoštovanje ukrepov izvršne oblasti še toliko bolj pomembno. Morda je v tem bistvo razlage, zakaj švicarski Bundesrat ni posegel po splošni omejitvi gibanja in zakaj številni omejevalni ukrepi, ki jih preživljamo v Švici, pomenijo za prebivalstvo veliko manj omejevanja temeljnih svoboščin kot v sosednji Avstriji, Italiji, Franciji — pa tudi v Sloveniji.
Če se ne motim, je Janez Janša, ko je leta 2004 prvič postal predsednik slovenske vlade, na svoj prvi uradni obisk v tujino odšel prav v Švico. Kdor je mislil, da je kot obramboslovec šel po ideje za boljšo neposredno demokracijo v Sloveniji, se je najbrž motil. Prej bi rekel, da ga je zanimala vojaška urejenost izključno obrambno usmerjene Švice.Digresija o vinjetah
Edini vidni ostanek njegovega takratnega obiska v Bernu so avtocestne vinjete. Pa še to idejo, da bi tranzitni potniki sponzorirali cestnino za domačine, je potem spridila Pahorjeva vlada, ko je podlegla ultimatom in grožnjam iz Bruslja. Tako je tranzitnim potnikom omogočila vožnjo po slovenskih avtocestah za 15€ na teden, slovenskim državljanom pa ceno letne vinjete podvojila s 55€ na 95€ in pozneje na 110€.
V Sloveniji formalno ni izrednih razmer. Vlada je uveljavila samo ukrepe za zajezitev epidemije korona virusa. O sorazmernosti ukrepov se ni posvetovala z nikomer ali kvečjemu s strankarsko in idelološko sorodnimi zdravniki. Če ne bi bilo tako, ne bi vsakih nekaj dni sprejemala novih in novih ukrepov.
Dr. Hendrik Streeck — nemški virolog, ki s sodelavci že tedne raziskuje obnašanje virusa v popolnoma okuženem mestecu Gangelt v okrožju Heinsberg na skrajnem zahodu Nemčije —, je na nemški javni televiziji ZDF zelo jasno povedal, da je sprejemanje ukrepov v nekajdnevnem taktu brez vsakega smisla, saj vsak epidemiološki ukrep svoje učinke pokaže šele v dveh do treh tednih. Bolje je torej sprejeti ukrepe, počakati, da začnejo delovati, to potem preučiti in po potrebi sprejeti nove ukrepe ali pa obstoječe ukrepe prilagoditi oziroma omiliti.

Vse pod parolo boja

Nazaj k slovenskim kriznim menedžerjem na Gregorčičevi.
Najprej so zaprli trgovine in lokale ter šole in vrtce in prepovedali javne prireditve. Sledili so ukrepi omejevanja stikov med ljudmi, ki niso člani istega gospodinjstva. Nekaj dni pozneje so omejili gibanje, čeprav resnih kršitev in množičnega zbiranja ljudi nihče ni opazil. Potem so dodali še birokratsko avtoritaren ukrep omejevanja gibanja na svojo občino. Sočasno so začeli določati, kateri ljudje lahko hodijo v trgovine ob katerem času dneva in kdo v trgovine sploh ne sme in predpisali obvezno nošnjo zaščitnih mask v javnih prostorih. Zadnji konec tedna pa je sledila še obvezna karantena oz. izolacija za vse — razen tistih v tranzitu —, ki vstopajo v Slovenijo.

2 + 2 + 2 + 1

In kako je to v Švici? Ja, formalno tu veljajo izredne razmere, ki so jih uvedli prvič po 2. svetovni vojni in so za prebivalce veliko hujše kot takrat. Bundesratu oziroma vladi dajejo neomejena pooblastila. Vlada samostojno odloča tako rekoč o vsem. Parlament je razpuščen (čeprav bo v začetku maja enkrat vendarle zasedal. Vloga 26 kantonov, ki so sicer v Švici nosilci oblasti, je močno okrnjena in podrejena zvezni vladi.
In kdo je v Švici zvezna vlada? Sedem članov (ministrov) šteje, imenuje se Bundesrat (Zvezni svet). Ti se ne zamenjajo ob parlamentarnih volitvah, temveč jih vsako leto decembra za enoletni mandat potrdi parlament z večino glasov obeh domov parlamenta. Člani vlade so tu zelo dolgo isti ljudje. Zelo stara konkordanca, pogodba o sodelovanju vseh političnih strank v vladi, deluje po strankarskem ključu 2 + 2 + 2 + 1. V vladi so torej s svojimi predstavniki zastopane štiri najmočnejše stranke s parlamentarnih volitev.
Trenutno stanje po rezultatih zadnjih treh parlamentarnih volitev je naslednje: s približno 27% glasov vodi skrajno konservativna desna stranka Schweizerische Volkspartei (SVP) z dvema članoma vlade, druga je Sozialdemokratische Partei (SP) s približno 20% glasov in prav tako dvema članoma v vladi, tretja liberalna stranka Die Liberalen (FDP) zbere okrog 17% glasov in ima tudi dva člana vlade, sedmega člana vlade pa pošilja v Bern stranka Christlichdemokratische Volkspartei (CVP), ki je najbolj sredinska izmed vseh omenjenih strank in zbere okrog 12% glasov volivcev.
Na zadnjih volitvah so CVP sicer prehiteli Zeleni, ki pa bodo morali čez štiri leta svoj volilni rezultat potrditi, če želijo zasesti eno mesto v zvezni vladi. Drži, pot v vlado je v Švici počasna. Stranke, ki so muhe enodnevnice, ne dobijo priložnosti za vladanje. Tudi to je posebnost švicarske demokracije.

V službi vseh

Če ste dobro sešteli, vlada zastopa voljo več kot treh četrtin volilnega telesa. Teh sedem članov vlade izbere izmed sebe vsako leto po ključu rotacije predsednika vlade, ki nima posebnih pooblastil, saj je Bundesrat kolektivno telo, ki odločitve sprejema z konsenzom in ne s preglasovanjem.
Pa še to: v švicarski vladi ne smejo biti funkcionarji ali predsedniki strank. Vsaka stranka vanj predlaga — če je le mogoče — strokovnega kandidata, ki ne sme imeti funkcij v stranki. Švicarji so prepričani, da morajo strankarski vodje skrbeti za stranko, v vladi pa naj bodo strokovno in strankarsko neobremenjeni ljudje. Ker ko postanejo člani vlade, prenehajo neposredno odgovarjati za svoja dejanja svojim strankam, temveč so v službi vseh prebivalcev. Nihče izmed predsednikov ali funkcionarjev slovenskih strank v Švici ne bi mogel biti član ali predsednik vlade.
Večinsko glasovanje obeh domov parlamenta izključuje vsakršne ekstremne politike, ki bi jih stranka pošiljala v vlado, saj morajo biti kandidati vedno sprejemljivi za čim bolj široko politično pahljačo. Ponavadi dobivajo vsi člani zvezne vlade v parlamentu med 70% in 90% podpore glasov poslancev. Član vlade praviloma ostane vsak izmed njih dokler želi. Politične menjave so izjemno redke. Povprečno so v Švici člani vlade na tem položaju več kot deset let, nekateri tudi dvajset.
Zakaj to pišem? V primeru izrednih razmer je ta široka politična zastopanost varovalka za to, da nobena politična stranka ne more uveljavljati svojih stališč do te mere, kot to počne v zadnjih tednih v Sloveniji stranka SDS, ki si v vladi podreja satelitske stranke v koaliciji, ki — razen NSi — to pravzaprav niti niso. Janševo obvladovanje vlade in vsega, kar sodi pod ta plašč vse bolj spominja na Orbánovo obvladovanje madžarske družbe v celoti.

Suspenz neposredne demokracije

Soseda v naši hiši — upokojenka, sicer rojena Švicarka — me je pred nekaj dnevi spomnila, da so Švicarji narod, ki je zgodovinsko prežet s strahom. Bojijo se za vse, kar je njihovo, in jim ni prav veliko mar za to, kar ni njihovo. Čase svetovnih napetosti, težav, katastrof zelo praktično izkoristijo v svojo korist. V zadnjih dveh svetovnih vojnah jim je to odlično uspelo.
Virus pa seveda ne pozna politične nevtralnosti, zato v Švici razsaja tako kot kjerkoli drugje po svetu. Suspenz neposredne demokracije je tukaj za vse državljane, še najbolj pa za izvoljene politične predstavnike najtežja preizkušnja. Vsak ukrep je zato tehtno premišljen. Omejevanje gibanja ljudi je tako rekoč izključeno, vedno znova ponavljajo vsi politiki: »Pri omejevanju virusa v Švici sodelujemo in ljudem omejujemo svobodo samo toliko, kolikor je za zajezitev virusa oziroma pomoč zdravstvenemu sistemu najbolj nujno.«

Vikend s spuščeno streho

Za nami je čudovit pomladni vikend. Včeraj sem se peljal okrog Züriškega jezera in videl ogromno ljudi, ki so v spomladanskem soncu šli na svež zrak … Vozili so se s svojimi avtomobili. Tukaj je veliko razkošne pločevine, ki je za premožne zabava za vikend. Spustili so strehe svojih kabrioletov, se ustavljali v parkih in ob nabrežjih, še več je bilo kolesarjev, motoristov in pešcev, sprehajalcev … Ljudje so po jezeru supali, se vozili z gliserji in jadrnicami, nedeljski ribiči so s čolnov ali z brega poskušali ujeti kakšno ribo. (Ampak tudi te so se poskrile, mi je rekel ribič pred pomolom hotela Hirschen v Obermeilnu na Zlati obali.
Nihče ni kršil pravil. Skupaj so bili po dva, trije, največ štirje ljudje, vsi pa smo se držali metra in pol razdalje pri posedanju ali sprehajanju. Pekarne, trgovine s hrano in slaščičarne so vabile ljudi na priboljšek ali po nakupih. Policisti so peš, na kolesih, na konjih ali v avtih in na motociklih občasno preverjali zasedenost promenad, pomolov, plaž, sprehajališč in pločnikov v krajih ob jezeru. Ni pa jih bilo bistveno več kot sicer ob natrpanih viklendih ob jezeru.
Zvečer sem gledal osrednja poročila Tagesschau na javni televiziji SRF, kjer so novinarske ekipe po vsej Švici preverjale obnašanje ljudi. Od povsod so prihajale spodbudne vesti, da je policija zadovoljna z obnašanjem ljudi in da jim — razen s posameznimi opozorili in nekajdeset kaznimi — ni bilo treba posredovati. Bil sem vesel in ponosen, da je naša samodisciplina združljiva s svobodo gibanja, kar je v takšnih časih zelo pomembno za manj stresno preživljanje vsakdana, ki je zelo drugačen od normalnega.

Previdno pri izrekanju sodb

Formalno v Sloveniji ni izrednih razmer. A kolikor lahko to spremljam od daleč, jih svobodomiselni in demokratično usmerjeni čutijo mnogo bolj, kot če bi jih formalno uvedli. V Švici imamo formalno najhujše izredne razmere v zgodovini sodobne Švice, a jih v vsakdanjiku tako rekoč ne čutimo. Ohranjamo popolno svobodo gibanja po vsej državi. Trgovine so odprte po običajnem delovnem času. Javni promet po vsej državi deluje. Nihče nikomur ne odreja dnevnega ritma. Če se vrnemo iz tujine, nas zdravih nihče ne preverja ali pošilja v karanteno. Nakupujemo lahko kadarkoli in kjerkoli želimo. Nihče nikogar ne posiljuje z zaščitnimi maskami. Noben javni uslužbenec, noben politik, novinar, skratka nihče med javnimi nastopi ne nosi maske. »To bi bilo skrajno žaljivo in neprimerno do osebja v zdravstvu in domovih za ostarele,« trdijo politiki v Bernu: »Dokler njim ne zagotovimo 100% varnosti in dovolj mask za delo v teh težkih razmerah, ne smemo razmišljati o kakršnikoli širitvi priporočil za nošnjo mask,« pravijo v Bundesratu. Razen v bolnišnicah, zdravstvenih ustanovah in domovih za starejše mask tako rekoč ne boste videli. Gre tudi za širši družbeni konsenz, ali želimo vsi hoditi naokoli z maskami. O tem v Švici nihče ne govori naglas, a je ta dvom ves čas prisoten pri odločanju o tem, da nošenja mask za vse ljudi v Švici ne nameravajo predpisati. Po mnenju vlade gre pri tem za nesorazmeren ukrep med željo po zajezitvi epidemije in osebno človekovo svobodo.
Iz napisanega ugotavljam, da je treba biti zelo previden pri izrekanju sodb o formalnem in dejanskem stanju osebnih pravic posameznika, demokracije in ukrepov za zajezitev epidemije korona virusa. Švica in Slovenija sta odlična primera, kako je v eni državi s formalnimi izrednimi razmerami mogoče ohranjati skoraj povsem normalne družbene razmere, v neki drugi pa tudi brez izrednih razmer prebivalcem vzbujati občutek, da se jih je prebivalce nekdo lotili prevzgojiti — in da to priložnost izkorišča za uvajanje politične avtokracije.