Kolumniste pogosto obtožujejo, da se obnašamo, kot da se spoznamo na vse. To seveda ni res. Sam odkrito priznam, da se spoznam na vse — razen na ekonomijo. Ko gre za to znanstveno vedo, se raje zatečem k mnenju strokovnjakov.

Tako sem storil tudi v primeru, ko sem poskušal razumeti navdušenje nekaterih nad ekonomsko politiko argentinskega predsednika Javierja Mileija. Po kratkem brskanju na medmrežju sem se dokopal do strokovne analize, ki gre nekako takole: “Mater, stari, kaj dela, ne jebe žive sile, z motorko stari, car, svoboda, pizda!”

Za tiste, ki niste iz foha in ne poznate ekonomske terminologije, naj pojasnim: gre za strokovno odobravanje odločnih makroekonomskih posegov s ciljem zniževanja inflacije in spodbujanja gospodarske rasti — in to z radikalnim krčenjem javne porabe, deregulacijo in zniževanjem davčnih obremenitev gospodarstva. Z motorko.

Pinochet, stari! Svoboda, pizda!

Zelo podoben pristop se napoveduje za drugi mandat novoizvoljenega ameriškega predsednika. Skrajno desni ameriški komentator Ben Shapiro je to ubesedil takole: “Milei je za Trumpa to, kar je bil Pinochet za Reagana. Delujoči eksperiment ekonomskih reform, ki lahko gnijoče socialne birokracije preobrazi v cvetoče kapitalistične družbe.” 

Pinochet, stari! Svoboda, pizda!

Trump je razfukavanje — se opravičujem, ampak gre za strokovni izraz — “gnijoče socialne birokracije” zaupal Elonu Musku in Viveku Ramaswamyju. Poslovneža se bosta naloge lotila ekstrakurikularno, ob nadaljevanju svojih poslovnih projektov, kar seveda odpravlja kakršnekoli skrbi glede morebitnih konfliktov interesov. Novi stari ameriški predsednik bo ekonomsko doktrino svojega argentinskega kolega nadgradil z agresivno trgovinsko politiko in znatnim povišanjem uvoznih carin, s katerimi bo jebal mater vsakomur, ki mu gre na jetra.

Ponovno se vam moram opravičiti, ampak, saj veste … — strokovna terminologija.

“Pohod proti ničli”

Ob tako pozitivnem odzivu strokovnih krogov na tako odločno ekonomsko politiko se človek upravičeno vpraša, zakaj se česa podobnega ni lotil že kdo prej. Ker ful fora, stari. 

Ampak v bistvu smo ta film že videli. Na zelo podobnih pristopih reševanja ekonomskih izzivov je temeljil tako imenovani Kansaški eksperiment iz leta 2012, za katerega je bil zaslužen takratni guverner te ameriške zvezne države Sam Brownback.  Njegova davčna reforma — sploh ne ironično poimenovana “pohod proti ničli” — je uvedla radikalno zmanjšanje davkov za premožnejše sloje, večini podjetij in samostojnih poklicev krepko zmanjšala ali celo ukinila dajatve na dobiček, skrčila socialne transferje, otežila dostop do zdravstvenega zavarovanja za tiste z najnižjimi dohodki, zaprla celo kopico šol, štiri javne agencije in odpustila dva tisoč javnih uslužbencev. Guverner je napovedoval, da bo reforma prava adrenalinska injekcija za gospodarstvo, ki bo prinesla investicije in dvignila zaposlenost.

Proračunska luknja

A na koncu se seveda ni izšlo. Po začetnem znatnem zmanjšanju javne porabe je guvernerju v nekaj letih uspelo milijardni presežek v državnem proračunu spremeniti v milijardni deficit. Napovedane rasti investicij in zaposlenosti ni bilo od nikoder. Gospodarska rast je krepko zaostajala za drugimi državami v ZDA. Z izjemo tistih, ki so se po kansaškem navdihu odločile zakorakati proti ničli.

Brownback in pajdaši so proračunsko luknjo krpali, kot so vedeli in znali, izropali so infrastrukturne fonde, nehali obnavljati avtoceste in krepko povišali davek na dodano vrednost. To je seveda prizadelo predvsem ljudi z najnižjimi dohodki, ki so na koncu plačevali več davkov kot pred reformo.

Po več kot petih letih Brownbackovega eksperimentiranja so ga imeli poln kufer tudi njegovi kolegi Republikanci, ki so sicer imeli večino v kansaškem Senatu in so nazadnje razveljavili njegovo reformno zakonodajo.

Žaganje ekonomije z motorko je podobno ribolovu z dinamitom. Kratkoročno učinkovito, a ne brez posledic.

Ha, boste rekli: ko je prebivalce Kansasa po tej boleči izkušnji srečala pamet, so guvernerja — ki so ga podpirali pet let — Republikanci politično kaznovali. Kje pa. Še v času reform so na predsedniških volitvah večinsko glasovali za Donalda Trumpa, velikega podpornika Brownbackovih posegov v gospodarstvo, s podobnimi odstotki pa so zanj glasovali tudi osem let pozneje. V Kansasu imajo še danes večino MAGA Republikanci. Brownbacka pa je Trump za nagrado kmalu po prvi zmagi imenoval za posebnega odposlanca za mednarodno versko svobodo.

Pomembna lekcija

Kansaški eksperiment bi morala biti pomembna lekcija za tiste, ki upajo, da bosta škoda in trpljenje, ki ju bosta Milei v Argentini in Trump v ZDA neizogibno povzročila vsem — razen peščici najbogatejših —, pripeljala do političnega preobrata in do ponovne podpore bolj zmerni gospodarski in družbeni politiki.

Gre za račun brez krčmarja, ki ne upošteva realnosti postracionalnega obnašanja volilnega telesa. In to ne samo v Argentini in v ZDA, ampak v vedno večjem delu sveta. Ko so ljudje utrujeni, frustrirani in besni, si ne želijo Beyoncé, ampak tipa z motorko. In če jih tip z motorko pripelje v še večjo stisko, bodo samo še bolj utrujeni, frustrirani in besni. Kar je voda na mlin tipov z motorko, ne pa bestičev likov z estrade, ki imajo sicer polna usta demokracije in človekovih pravic.

Ko se zgodba ponovi

Postracionalnost volilnega telesa ima seveda svoje meje. Ko se zgodba nekajkrat ponovi, je pričakovati, da bo tudi najbolj zavzetim podpornikom neoliberalnega populizma kapnilo, da za padanje njihovega standarda niso krivi transseksualci, feministke in migranti, ampak politika, ki je njihovo stisko izkoriščala in poglobila, da bi se dokopala do oblasti in ekonomske koristi.

V tistem trenutku bodo morda začeli razmišljati, da odločitve, sprejete v besu, niso vedno najboljše in da so morda stavili na napačnega konja. 

V delujoči demokraciji bi imeli priložnost, da glasujejo za spremembo. Ampak tega se zavedajo tudi politični gozdarji z motorko in njihovi pajdaši milijarderji. Zato tokratni kansaški eksperiment na steroidih spremlja tudi premišljeno rahljanje demokratičnih varovalk in institucij. Za vsak primer. Odločeni so, da odpravijo demokracijo, da bi zaščitili svobodo. Svojo svobodo, svobodo samo zase.

“Klasična liberalna republika”

Če se je kansaški eksperiment končal kot farsa, se nam zgodovina lahko tokrat ponovi kot tragedija. Takole je razvoj dogodkov napovedal Tomaž Štih, ki se na Muskovem družbenem omrežju oglaša pod imenom Libertarec in baje načrtuje ustanovitev mislišča, ki bi osvoboditev svobode od demokracije osmislil tudi pri nas.

“Najbrž bodo ZDA manj demokracija in bolj klasična liberalna republika, saj se bo posameznik nekoliko okrepil in njegova okolica ne bo mogla s preglasovanjem odločati prav o vseh prvinah njegovega življenja, vključno z razpolaganjem z vsebino njegove delavnice, mišljenjem in govorom.”

Podobno razmišlja tudi njegov somislec Jože Biščak, urednik na tedniku Demokracija in Novi24TV, ki pojasnjuje:

“Državljani ZDA svojega sistema nikoli niso imeli za demokracijo, niti v ustavi ni nikjer omenjena beseda demokracija. Oni govorijo o republiki. Za njih ni pomembna (klasična evropska) demokracija, ampak svoboda.”

Sori, stari

Tako, zdaj veste. Wham, bam, thank you ma’am, kot bi rekli Američani. Pripravljajo nas na svobodo brez demokracije. V kateri bo vladal “nekoliko okrepljeni” Posameznik, ki bo lahko sam svobodno odločal o vsem, ker bo okolica osvobojena demokracije, političnih svoboščin in človekovih pravic.

Če vas to na kaj spominja, imate popolnoma prav. V tem filmu smo že bili. Resda v drugi barvi, toda posledice bodo enake. Vseeno je, ali nam demokracijo ukinjajo v imenu diktature proletariata ali ekskluzivne svobode “nekoliko okrepljenih posameznikov”. Raja na zemlji, ki so nam ga obljubljali eni in drugi osvoboditelji, v “klasični liberalni republiki", okolica ne bo ne videla ne doživela.

Ali kot bi to opisali strokovnjaki s področja ekonomije in/ali družbenih ved: najebali bomo do daske.

Sori, stari. Več sreče in pameti prihodnjič.