Nedavna ameriška intervencija v Venezueli, v kateri so zajeli predsednika Madura in njegovo soprogo, je večino svetovnih politikov ujela na napačni nogi. Saj ne, da niso pričakovali, da bo slej ko prej počilo. A Trumpova poteza je bila tako predrzna, da preprosto niso vedeli, kako naj reagirajo, ne da bi se spotaknili ob lastne noge in se ugriznili v jezik.

Častna izjema je po mojem Karl Erjavec, samooklicani — “majke mi, majke mi, majke” — Mick Jagger slovenske politike.

Ne vem sicer, ali je Karl medtem že komentiral ameriški napad na Venezuelo, je pa pred časom izjavil, da “meje držav v zgodovini niso nikoli za vekomaj začrtane” — in da gre pri govorjenju o nedotakljivosti meja za “iluzijo EU”.

Štala je namen

S Karlovo interpretacijo zgodovine in današnjih geostrateških izzivov se lahko strinjamo ali ne. Vendar mu je s svojo doktrino uspelo razložiti in pokriti večino aktualnih kriz, ki smo jim v današnjem svetu priča — vključno z izletom v Caracas —, ne da bi mu bilo mogoče očitati dvojne standarde. Ali kakršnekoli standarde sploh. You Can’t Always Get What You Want, glupa EU. Meje niso nedotakljive. Jebi ga, tako pač je. Vprašanje je samo, zakaj je Karl nad takšnim stanjem navdušen. Morda verjame, da se bosta Slovencem v krasnem novem svetu cedila med in mleko. Skupaj z Rusi, Američani in Kitajci nas je milijardo in 902 milijona. Mamo to.

Dvojnih, trojnih, mnogobrojnih meril seveda lahko obtožimo tudi ameriškega predsednika. Čeprav dvomim, da bi ga to pretirano motilo. On namreč ne skriva, da so načelnost, logika, dejstva in razum značilnosti slabičev. Vsakič, ko spregovori, za napad na Venezuelo ponudi novo pojasnilo. Maduro je bil diktator. Maduro je trgoval z drogo. Venezuela je z nacionalizacijo premoženja ameriških naftnih družb ukradla ameriško nafto. Maduro je imitiral moje plesne gibe. Ni bil prijazen. Kdo bi vedel, kaj se mu je res pletlo v glavi.

Amaterski jezikoslovec je na omrežju X namignil na etimološki izvor imena napadene države. Gre za sestavljenko iz dveh besed — “venez” in “uela” —, ki v jeziku lokalnih domorodcev pomenita “Epstein” in “odvračanje pozornosti”.

Kdo bi vedel.

Skratka, cela štala. Ampak Trumpa to ne moti. On stvari počne zato, ker jih lahko. Štala ni posledica, ampak namen. Da se vidi, kdo je gazda. Under My Thumb, prjatli.

Moralni vrvohodci

Za evropske moralne vrvohodce — vsaj tiste, ki jim je še vedno mar za ostanke verodostojnosti in načelnosti — je zadeva bolj zapletena. Kako se Trumpu odločno postaviti po robu, ne da bi sam to opazil. Ker tega ne mara.

Najprej so se poskušali izvleči s tem, da je Maduro bil diktator, ki ni sprejel poraza na volitvah. Ampak jeba je v tem, ker se je Trump hitro naveličal prodemokratičnega narativa. Glede na njegov siceršnji odnos do spoštovanja volilnih rezultatov in naklonjenosti do večine drugih svetovnih avtoritarcev to ni presenetljivo. Da ne govorimo o tem, da se je zdilal z Madurovo podpredsednico za par milijonov sodčkov nafte, šefico opozicije pa odpikal, ker mu je ukradla Nobelovo nagrado za mir.

Potem so tu obtožbe trgovanja z drogo. Čeprav je Trump pred kratkim pomilostil nekdanjega predsednika Hondurasa, ki je bil zaradi podobnih nečednosti pravnomočno obsojen pred ameriškim sodiščem in je v ZDA že prestajal zaporno kazen.

Na koncu je tu še zgodba z nafto. Ta izgovor je tudi za najbolj okorele Trumpversteherje prevelik zalogaj. Kam pa pridemo, če pristanemo na to, da si veliki preprosto vzamejo tisto, kar menijo, da jim pripada? Kdo bo naslednji? Grenlandija?

Kriza verodostojnosti

Evropska politika je prišla do točke, kjer bi morala spoznati, da ni več možnosti, da bi bil Trump sit, naša vrednostna in varnostna koza pa cela. Da smo zato vsi skupaj v škripcih, je jasno. Še posebej zato, ker se zdi, da brez ZDA zaenkrat ne moremo ustaviti vojne v Ukrajini. A to ne spremeni dejstva, da bi morala evropska politika to spregledati že zdavnaj — ne pa da je nenehno poklekala, kot da je to edina rešitev, in hkrati upala na drugačen rezultat.

Intervencija v Venezueli je krizo verodostojnosti poglobila tudi za velik del slovenske politike, čeprav se glede na ognjevitost reakcij tega očitno ne zavedajo. Na levi so zagnali kraval, na desni pa izrazili razumevanje za napad. Podobno kot pri vojni v Ukrajini, samo zrcalno.

Daleč od tega, da bi bilo ameriško intervencijo v Venezueli in rusko "specialno vojaško operacijo” v Ukrajini mogoče poenostavljeno metati v isti koš. Zelenski ni Maduro, ZDA (še) niso Rusija, ruski specialci pa so ob desantu na Kijev dobili po gobcu.

Ali obstajajo nekateri osnovni parametri in dejstva, za katera bi pričakovali, da jih bo načelna politika spoštovala neglede na ideološke preference in notranjepolitične interese? Malo morgen.

Bla-bla-bla

Z ene strani smo slišali, da gre za grobo kršitev mednarodnega prava. Maduro je šef države, ki ga lahko zamenjajo samo državljani Venezuele. Oboje drži. Toda enako velja za Ukrajino, le da smo namesto vztrajanja pri spoštovanju mednarodnega prava in pravice Ukrajincev, da sami odločajo o svoji usodi, v tem primeru poslušali vse mogoče in obtoževali vse in vsakogar — razen tistih, ki so dejansko kršili taisto nacionalno suverenost in mednarodno pravo.

Še več! Relativiziranje ruske agresije — ameriška vojna na daljavo, bla-bla-bla, Zelenski nacist, bla-bla-bla, NATO je kriv za vse, bla-bla-bla … — gotovo ni sporočilo, ki bi kogarkoli in še najmanj Trumpa pripeljalo do sklepa, da se grobo teptanje mednarodnega prava ne izplača. Če si pravico do izključne interesne cone nad sosedi pripravljen priznati Picku, jo težko odrečeš Packu.

Paradoksalno je, da mnogi najbolj zagreti nasprotniki ameriškega imperializma danes v Sloveniji s svojimi stališči objektivno držijo štango ameriški politiki, ki z roko v Putinovi roki na najbolj grob način preoblikuje in destabilizira svet.

Oprosti, Volodja!

Na drugi strani ni nič bolje. Slovenska desnica se je odločno postavila na stran trpečega venezuelskega ljudstva in podprla ameriško intervencijo, ki je v dogovoru z venezuelskim diktatorskim režimom obglavila venezuelski diktatorski režim in zagotovila kontinuiteto venezuelskega diktatorskega režima.

Glede Ukrajine se počasi izvijajo iz primeža med svojo inicialno podporo Kijevu in ideološko naklonjenostjo Trumpovemu in Putinovemu antiliberalnemu preoblikovanju družbe in sveta. Od našega železniškega prvoborca že dolgo nismo slišali veliko o podpori Ukrajini. Oprosti, Volodja, naš vlak zdaj pelje v drugo smer.

Zdi se, da je vsak s svoje strani pripravljen paktirati s hudičem ali pa mu vsaj dajati potuho, da bi zadovoljil lastne ideološke potrebe. In potem vsak s svojega skrajnega roba pomagajo porivati svet v isto smer. Dol z Natom. Dol z EU. Dol z liberalno demokracijo.

Sympathy for the Devil, bi rekel Mick Jagger — ta pravi, ne naš. A za to, kar se nam dogaja, je primernejša glasbena spremljava komad, ki ga je napisal nekaj let prej: As Tears Go By.

In samo upamo lahko, da bomo prelivali le solze.