Hibridni napadi, dezinformacije in tuje vmešavanje v demokratične procese so postali stalnica sodobne politike. Na nedavnem zasedanju Evropske politične skupnosti v Københavnu je nekdanji romunski predsednik Klaus Iohannis izjavil, da so bile predsedniške volitve decembra v Romuniji tarča “agresivnih hibridnih ruskih napadov”, ki so vključevali širjenje dezinformacij, proruskih vsebin na družbenih omrežjih, kibernetske napade in koordinirane manipulacije. Po njegovih besedah so bili ti napadi obsežni, kompleksni in usklajeni. Delo države, ne posameznikov.

“Glas” Evrope

Podoben scenarij se je pred kratkim odvijal tudi na Češkem, kjer so obveščevalne službe razkrile mrežo, ki je uporabljala spletne portale, lažne račune in interne kanale za širjenje proruskih sporočil ter diskreditacijo prozahodnih politikov. Del te mreže je bil tudi portal Voice of Europe, registriran v Pragi in financiran z ruskimi viri, ki je objavljal proruske vsebine ter podpiral evroskeptične in radikalne stranke. Portal je znan tudi pri nas. Rad je objavljal prispevke in intervjuje nekaterih slovenskih politikov z desnega roba političnega spektra.

Boj proti hibridnim napadom in dezinformacijam je zato ena od najpomembnejših varnostnih prioritet Evrope. Če ne bomo znali zaščititi lastnega informacijskega prostora, bodo zaman vse investicije v drone, topove in tanke.

Zaščita informacijskega prostora

Koliko Rusija v hibridni vojni namenja pozornosti Sloveniji, je težko oceniti. Izjave in stališča nekaterih vidnih posameznikov po eni strani kažejo, da kar precej, po drugi strani pa za zdaj še ni trdnih dokazov. Seveda pa obstaja tudi možnost — četudi majhna —, da je Putin v Slovenijo res poslal agente samo zato, ker ga je zanimal naš trg z umetninami.

Kakorkoli, z bojem proti dezinformacijam se ukvarjajo vsi, a za zdaj še nihče ni našel res učinkovitega načina. Razlog je preprost: uspešen boj proti hibridnim napadom zahteva celo paleto dejavnosti, ki jih je treba izvajati hkrati.

Kaj vse to pomeni, lahko ponazorimo s poskusi Jamieja Oliverja, da bi izboljšal prehrano otrok v šolskih menzah. Analogija ni popolna, je pa poučna. Oliver je poskušal dvakrat: najprej v Veliki Britaniji, nato še v ZDA. Obakrat smo dobili izjemno gledljive televizijske oddaje, dolgoročnih učinkov pa skoraj nič. Otroci v britanskih in ameriških šolah še vedno jedo pofl. Pofla je vedno več tudi v evropskem informacijskem prostoru. Kljub vsem naporom.

Pravica do hamburgerja in zamrznjenih pic

V šolah, ki so sodelovale pri njegovem projektu, je Jamie Oliver v prvi fazi preprosto ustavil dotok slabe hrane. Na tem mestu je imel lažje delo kot borci proti dezinformacijam. Za razliko od pravice do izražanja — ki vključuje tudi žaljive, vznemirljive ali neresnične vsebine —, pravice do hamburgerjev in zamrznjenih pic namreč ne varuje Evropska konvencija o človekovih pravicah. Laži in žaljivk pa ni mogoče kar prepovedati. Pobuda za novo konvencijo v okviru Sveta Evrope je omejena na kazenski pregon najhujših oblik tujega vmešavanja v demokratične procese. A tudi ta bo morala upoštevati omejitve posegov v svobodo govora, ki jih določa Evropska konvencija za človekove pravice.

Delujoča demokracija potrebuje visok prag svobode govora. Nepremišljeni poskusi omejevanja, četudi z najboljšimi nameni, so lahko nevarni — in se pogosto vrnejo kot bumerang. Avtoritarni populisti znajo “boj proti sovražnemu govoru” hitro spremeniti v orožje proti vsakemu mnenju, ki jim ni všeč.

Tudi v drugi fazi je bil Oliver v boljšem položaju: slabo hrano je brez težav zamenjal z redkvicami in piščanci iz proste reje. V informacijskem prostoru je to bistveno težje.

Podpora verodostojnim medijem

Tradicionalni mediji, ki ob spoštovanju profesionalnih standardov ustvarjajo kakovostne vsebine, so v težkem položaju. Če želimo, da bi v informacijskem ekosistemu transmaščobe nadomestile kakovostne vsebine, so potrebne takojšnje in obsežne naložbe v podporo verodostojnim medijem. Ustvariti je treba trajnostni ekonomski model in hkrati najti odgovore na izzive, ki jih prinaša razvoj umetne inteligence. Paradoksalno je, da bodo prav platforme umetne inteligence dolgoročno odvisne od kakovostnega novinarstva. Brez njega bodo postale greznica neverodostojnih vsebin. Pofl noter, pofl ven.

Morda bi bilo smiselno razmisliti, da bi platforme začele plačevati za uporabo novinarskih vsebin, zbrani denar pa bi namenili ustvarjanju pogojev za preživetje kvalitetnega novinarstva in boljši informacijski ekosistem. Takšen predlog je nedavno objavil Forum za informacije in demokracijo, ki deluje v okviru Novinarjev brez meja.

A tudi če bi uspeli vzpostaviti širok dostop do kakovostnih in verodostojnih informacij, bi se znašli tam, kjer je Jamie Oliver klavrno propadel. Otroci danes vedo več o Kardashianovih kot o zelenjavi. Kaj pomaga, če v menzi strežeš korenje in solato, če učenci tega ne pojedo in gredo po pouku raje v McDonald’s? Ponovna vzpostavitev kakovostnega informacijskega prostora je nujna, a ne zadostna. Mnogi bodo kljub dostopu do preverjenih informacij še naprej posegali po vsebinah, ki jih pobirajo z družbenih omrežij. Nekateri morda zato, ker ne ločijo med paradižnikom in hotdogom ali ne razumejo, zakaj so pesticidi v prehrani škodljivi za njihovo zdravje.

Viri, klicaji, objave

Resnici na ljubo, sam mislim, da lahko vsakdo, ki je vsaj zmerno pismen in inteligenten, še vedno v nekaj sekundah in z nekaj kliki preveri, ali gre za dejstvo ali za dezinformacijo. Če seveda hoče. Največkrat je dovolj biti pozoren na manipulacije s čustvi, na bizarne in nepreverljive vire, klicaje ali objave, ki jih je šeral Branko Grims. Res pa je, da se tehnologija hitro razvija in bo preverjanje vse težje, pa tudi gospoda Grimsa lahko doleti trenutek nepozornosti. Zato je pomembno vlagati v fact-checking in medijsko pismenost.

A še težji problem predstavljajo tisti, ki zavestno iščejo in širijo dezinformacije, ker ustrezajo njihovim političnim ali čustvenim potrebam. V takih primerih so tudi najbolj verodostojna dejstva obsojena na neuspeh. Če jim na to odgovorimo zgolj z moraliziranjem o njihovi “nepismenosti”, bomo dosegli le še več gneva in še trdnejšo vero v laži. To je voda na mlin tistih, ki dezinformacije uporabljajo za spodkopavanje demokracije.

Ko v družbi ni več soglasja o dejstvih

Kaj nam torej preostane? Kot je po svojem neuspehu zagrenjeno izjavil Jamie: “Poskusil sem vse, kar sem lahko. Če ljudje še vedno hočejo hraniti svoje otroke s sranjem … — kaj naj naredim?”.

Stanje, v katerem je vse več ljudi frustriranih, jeznih in prestrašenih in v katerem mnogi v dezinformacijah iščejo uteho in občutek pripadnosti, ni nastalo čez noč. Zato tudi rešitev ne bo hitra. A to ni razlog za pasivnost. Pot do spremembe vodi prek bistveno večjih investicij v izobraževanje, znanje, državljansko vzgojo, medijsko pismenost, kritično mišljenje in — nenazadnje — kritično razumevanje zgodovine, saj prav zgodovina pogosto služi kot surovina za manipulacije.

Izjemno pomembna je tudi kultura. Dezinformatorji delujejo z zgodbami in čustvi; odgovor na to ne more biti moraliziranje, temveč ustvarjanje okolja, v katerem kultura in umetnost lahko delujeta kot prostor za komentar, kritiko in kreativnost — brez katere ni delujoče in uspešne demokracije.

Iskanje utehe

Na koncu bo odločilno, ali bomo znali prepoznati in poiskati učinkovite odgovore na razloge, zaradi katerih vse več ljudi čuti krivico in zapostavljenost ter zato išče uteho v lažeh in sovraštvu. Ljudem je treba vrniti zaupanje v prihodnost. Brez tega ne bo zaupanja v informacije, v dejstva — in nazadnje niti v demokracijo. Zaupanje v prihodnost pa se gradi na boljšem reševanju zelo konkretnih socialnih in ekonomskih vprašanj: izobraževanja, zaposlovanja, zdravstvenega varstva, okolja, varnosti.

Če demokracije tega ne bodo znale razumeti in učinkoviteje reševati, je njihova prihodnost zelo negotova. Kot je rekla Nobelova nagrajenka za mir, filipinska novinarka Maria Ressa: “Ko v družbi ni več soglasja o dejstvih, je konec demokracije”.

In to je dejstvo.