Leto 2026 bo leto prelomnih odločitev na področju tehnologije in družbenega reda. Sodišča v zveznih državah Kaliforniji in Novi Mehiki so podjetji Meta in YouTube prepoznala kot odgovorni za izdelke, ki škodujejo mladim. Gre za doslej najhujšo kritiko tehnoloških gigantov, ki se ne bosta več mogli izogibati odgovornosti. In to je šele začetek — duh je ušel iz steklenice.
Meto je sodišče spoznalo za krivo izdelovanja platforme, ki je omogočila spolno izkoriščanje otrok, Meto in Google (kot lastnika YouTuba) pa namernega snovanja platform, ki povzročajo zasvojenost mladih uporabnikov. Vodstvo podjetij se je branilo, da odvisnost od njihovih izdelkov ne obstaja in da diagnoze “zasvojenosti z družbenimi omrežji” sploh ni. A preiskava je pokazala drugače.
OMB!
Še več! Korespondenca med zaposlenimi je potrdila, da so se v podjetjih zavedali škodljivosti. Eden od zaposlenih na Meti je celo zapisal: “O, moj bog, Instagram je droga,” drugi pa mu je odgovoril: “Mislim, vsi družbeni mediji so. V bistvu smo razpečevalci.” Njuna razprava se je zaključila z besedami, da “targetiranje enajstletnikov spominja na ravnanje tobačne industrije pred nekaj desetletji”.
Problem družbenih omrežij se ne začne kot problem, ampak kot navada. Gre samo za bežen pogled na telefon med kavo, bežen. Kot nekaj, kar bi nas naj mimogrede zamotilo. Toda prav v tej navidezni nedolžnosti se skriva njihova moč. Navada se preoblikuje v potrebo, potreba v avtomatizem, avtomatizem pa v nekaj, čemur se vse težje in težje upiramo. In ta neskončni tekoči trak sporočil, ki postajajo nujnost, in algoritmov, ki jih usmerjajo in delujejo tudi na nas, vse to je zelo premišljeno zasnovano. Dogaja se pa neopazno.
Načrtovanje zasvojljivosti so sodišča zdaj prvič resno obravnavala kot odgovornost. Ne zaradi vsebine, ampak ker gre za načrt. Podjetja se zavedajo, da vsaka dodatna minuta pomeni več podatkov, več oglasov, več prihodkov. Na tem temelji njihov poslovni model. Zasvojljivost ni stranski učinek, temveč je nujen del poslovnega modela. Zato regulacija ni poseg v svobodo, ampak omejevanje sistema, zasnovanega brez omejitev. Sistema, ki povzroča resno škodo ljudem in družbi kot celoti.
Pravi okvirji
Četudi se zdi, da se tehnološki svet premika hitreje, kot mu pravila lahko sledijo, pa se stvari vendarle postavljajo v prave okvire. Z zadnjimi precedenčnimi sodbami se je pokazala prava, bolj realna slika teh tehnoloških podjetij. Sodišča so povedala tisto, česar si politika ni upala. In ta očitna, a doslej zamolčana resnica je, da način, kako so bile platforme zasnovane in kako delujejo, ni nevtralen. Algoritmi niso orodja, temveč so mehanizmi za doseganje uspešnosti poslovnega modela. In če poslovni model temelji na zasvojljivosti, potem od lastnika oz. proizvajalca ne moremo pričakovati, da se bo samoreguliral.
Do tega razmisleka ni prišl po zaslugi politike, temveč po zaslugi sodišč. Politika je mencala iz strahu pred omejevanjem inovacij in pred pritiski tehnoloških gigantov. Zdaj je jasno: ob abstraktnih razpravah o svobodi govora na internetu so zdaj pred nami konkretne posledice — duševne stiske, škodljiv vpliv na vedenje uporabnikov in izguba nadzora nad časom.
Digitalno ni izjema
Če bomo razumeli posledice, bomo tudi razumeli, da digitalni prostor ni izjema, kjer pravila ne bi veljala. Tudi zadnje volitve in predvolilna kampanja (ki se kot da še ni končala) je postregla s kopico nelogičnosti. Čému služi volilni molk, če družbena omrežja delujejo v svojem ritmu? Za njih ni veljalo nič. Tako kot pri marsičem so tudi v primeru kampanje veljala pravila za vse — razen za družbena omrežja.
Tehnologija, ki aktivno oblikuje človeško vedenje, se ne more izogniti odgovornosti. Regulacija seveda ni brez tveganj, vendar je bila dosedanja situacija nevzdržna. Živimo v svetu, v katerem pravila določajo tisti, ki imajo največ podatkov, največ uporabnikov in največ kapitala. Imamo platforme, ki ustvarjajo naše okolje in oblikujejo naše odnose in nas same. Zaradi vsega tega ne morejo delovati brez pravil. Ni vprašanje, ali se bomo za regulacijo odločili, ampak kako in kdaj bomo digitalni prostor začeli regulirati. In če podrobneje pogledamo tehnološke gigante in njihove ključne produkte, potem je jasno, da so še bolj škodljivi od izdelkov, ki jih ponuja tobačna industrija.