V gimnaziji sem imela zelo dobro prijateljico Sonjo, s katero pa žal nisva hodili na isto šolo. Ona na Poljane, jaz na Šubo. Prosti čas za druženje sva našli samo pozno popoldan.
Navado sva imeli, da sva se s kolesom odpeljali do Lipe. Lipa je bila že takrat gostilna in je še vedno. Zdaj se imenuje Das ist Walter, ker spada pod Walterja pri bivšem Nacetu oz. bivši Drugi pomoči.
Tam so se zbirali najini somišljeniki in simpatije. Tako sva se nekega večera odpeljali v Lipo in se že na Celovški pogovarjali, kako da velikokrat najdeva denar na tleh. Samo dol je treba gledat.
Potem sva obe istočasno zabremzali in zavreščali. Na tleh sva zagledali dva bankovca po 50 jurjev. Dva tista temno zelena, takrat so bili seveda še dinarji. Če si imel dva petdesetaka, torej 100 jurjev, si bil kar bogat.