V Franciji je te dni vroče in zadušljivo. Ljudje so čemerni in popadljivi. Nekateri nestrpno čakajo na nevihto, ker pričakujejo, da bo odpihnila turobnost, ki jih tišči k tlom. Drugi so zaskrbljeni, saj vedo, da nevihte lahko naredijo veliko škode. Na obzorju se dvigajo temni oblaki. Pa tudi vreme ni bog ve kaj.

V prvih dneh januarja 2016, ko sem se po novoletnih praznikih v Sloveniji vrnil v Strasbourg in prišel v pisarno, sem izvedel, da je umrl Serge.

Oče Simone Signoret

Ljudje, zaposleni v Svetu Evrope, prihajajo z vseh koncev stare celine, nekateri tudi od drugod. Serge je bil v obeh kategorijah. Bil je otrok francoskih Judov, ki so tik pred 2. svetovno vojno pred nacisti zbežali v ZDA. Po šolanju v novi domovini se je vrnil v Francijo in kmalu dobil službo v Svetu Evrope. Tam so zelo potrebovala ljudi, ki so tekoče govorili angleško in francosko.

V prvih letih službovanja je bil njegov šef možakar, ki mu je bilo ime André Kaminker. Tudi ta gospod je v življenju preživel marsikaj. Pred vojno je bil prevajalec v Ligi narodov, predhodnici Združenih narodov, ki je nastala po 1. svetovni vojni in izginila pred 2., ki ji je ni uspelo preprečiti. Med to vojno je Kaminker sodeloval v francoskem Odporniškem gibanju, takoj po njej pa na nürnberškem procesu. Za zagrete ljubitelje zgodovine tolmačenja naj dodam, da je to bil prvi mednarodni dogodek s sistematičnim simultanim prevajanjem.

Po Nürnbergu je prišel v Strasbourg in v novoustanovljeni organizaciji, ki je nastala kot odgovor na grozljivo izkušnjo vojne in holokavsta, postal vodja prevajalske službe.

V zasebnem življenju je bil André Kaminker oče francoske igralke Simone Signoret. Svet je majhen.

Prevajalci in tolmači

Svet Evrope je bil v letih, ko sta tam prevajala Serge in André, precej drugačen kot danes. V arhivu sem našel porumenele fotografije v nulo upicanjenih gospodov, ki so ob točilnem pultu lokala — ki bi mu na drugi strani železne zavese rekli obrat družbene prehrane — kadili cigarete in uživali v aperitivih. Do izgradnje sedanje osrednje stavbe sredi 70. let, ponosno imenovane Palača Evrope, je bil tam interni plavalni bazen. Ob njem so se uslužbenci, utrujeni od dopoldanskega dela (in aperitivov), lahko odpočili, preden so se popoldne spet lotili širjenja demokracije in obrambe človekovih pravic.

Delo prevajalcev in tolmačev je bilo takrat, kot tudi danes, zelo pomembno. Tudi vplivno. Pred kratkim sem slišal anekdoto o Kaminkerju, ki je članu Parlamentarne skupščine Sveta Evrope — potem ko se je ta pritožil, da prevod ni ustrezal njegovem govoru — hladnokrvno odvrnil: “Spoštovani gospod poslanec, prevedel sem tisto, kar ste želeli povedati. Verjemite, da ste mi lahko hvaležni.”

Tako kot danes je bilo tudi prevajanje rezervirano za uradne sestanke, na katerih so sodelovali diplomati in parlamentarci. Težava je bila z iskanjem osebja, ki bi znal angleško. Na koncu so zadevo rešili tako, da je šef kadrovske službe odšel v Veliko Britanijo in tam rekrutiral cele razrede maturantk na šolah, ki so se usposabljale za tajniški poklic. V Strasbourgu so dobile službo, delodajalec pa jim je organiziral — da bi se Angležinje čim bolje naučile francosko in se tudi integrirale v lokalno okolje — družabne večere s kadeti vojaške šole na Rue Oberlin.

Ko sem sredi 90. let prišel v Svet Evrope, je bilo tam še vedno veliko simpatičnih ločenk v poznih srednjih letih z angleškimi imeni in francoskimi priimki.

Drugačna in boljša Evropa

Ti nostalgični opisi časa, ki ga ni več, zvenijo kot karikatura. Morda tudi so. Nad marsičem, kar je bilo takrat normalno — od pijuckanja med službenim časom do ženitnega posredovanja —, bi danes upravičeno dvigali obrvi. Pa vendar. Ljudje na teh porumenelih fotografijah so verjeli, da postavljajo temelje neke drugačne in boljše Evrope, ki ne bo nikoli več zapadla v grozo medsebojnega pobijanja in uničevanja. Verjeli so, da bo Evropa po stoletjih konfliktov našla trajni mir na temelju človekovih pravic, političnih svoboščin in demokratične vladavine prava.

Do tega, kar danes razumemo kot človekove pravice, nismo prišli čez noč. Ko je začel službovati Serge, je bila smrtna kazen bolj ali manj standard po vsej Evropi, razen v skandinavskih državah. Francozi so giljotino zadnjič uporabili približno takrat, ko so uslužbencem Sveta Evrope ukinili interni bazen. Zadnji kaznjenec, usmrčen z obglavljenjem, je bil Hamida Djandoubi, priseljenec iz Tunizije,10. septembra 1977 v zaporu Baumettes v Marseillu.

Mimogrede: stranka, ki bo skoraj gotovo imela največ poslancev po parlamentarnih volitvah, ki v Franciji potekajo v teh dneh, je v preteklosti odkrito navijala za ponovno uvedbo smrtne kazni. In še za marsikaj drugega, kar je v nasprotju s tistim, kar smo na področju demokracije in človekovih pravic dosegli v zadnjih desetletjih.

Večina držav je v prvih letih obstoja Sveta Evrope kazensko preganjala homoseksualne odnose. Ženske se v mnogih državah niso mogle niti ločiti, kaj šele odločati o svojem telesu. V Švici, iz katere prihaja novoizvoljeni bodoči generalni sekretar Sveta Evrope, do leta 1971 ženske niso imele niti volilne pravice. V kantonu Apenzell, znanem po odličnem siru, so jo dobile šele v začetku 90. let. Kazenski zakoniki v državah članicah po pravilu niso omogočali pregona posilstva v zakonski zvezi. Mož je imel pravico, da si vzame, kar mu pripada.

Nekaj ilustracij napredka

To je samo nekaj ilustracij napredka, h kateremu so s svojim delom pripomogli vsi, ki so v petinsedemdesetih letih obstoja te organizacije službovali v njej. Verjeli so v to, kar počnejo. Verjeli so v Evropo, ki temelji na spoštovanju človekovih pravic in človekovega dostojanstva. Vedeli, da je treba spoštovati človekove pravice vseh — ker jih prej ali slej ne bo imel nihče več. Spominjali so se Evrope, ki je te pravice poteptala na najbolj grozljiv in nečloveški način.

Danes tega spomina ni več. Tudi zato se mnogi ne zavedajo, kaj tvegamo, če bomo pozabili na zgodovinske lekcije in se vrnili tja, kjer smo že bili. 

Sergev Jezus

Ko zaposleni v Svetu Evrope odidejo v pokoj — kot bom v nekaj letih odšel tudi sam —, se mnogi vrnejo v države svojega izvora. Serge je ostal v Svetu Evrope. Tudi po upokojitvi je bil tam vsak dan. Mi smo bili do konca njegova edina družina. V kavarni, originalno poimenovani Dvanajst zvezd, je imel svojo mizo. Ko si prišel mimo, te je ogovoril. Spremljal je vse, kar se dogaja. V politiki in izven nje. Vsakič, ko sem prišel mimo, mi je povedal, da imam zelo lepo ženo. Vsakič, ko sem prišel mimo z ženo, me ni niti opazil. Za Miklavža nam je delil čokolade. Ne vsem, samo izbranim.

V nekem trenutku je Serge — kljub svojim judovskim koreninam — odkril Jezusa. Vsako zasedanje zbora zaposlenih se je tradicionalno začelo z njegovim govorom. Pogosto so bili zelo dolgi, toda Sergea ni motilo ne zehanje ne zavijanje z očmi.

Je pa res, da je bila njegova zgodba o Jezusu precej drugačna od politične instrumentalizacije krščanstva, s katero nekateri politiki v današnji Evropi poskušajo uveljavljati svoje predsodke in nestrpnost. Sergev Jezus je klical k sočutju, solidarnosti, enakopravnosti, medsebojnemu spoštovanju in spoštovanju pravic in svoboščin za vse. Neglede na barvo kože, neglede na spolno usmerjenost, neglede na vero, neglede na spol.

Serge se je pisal Bessmertny. A ni bil nesmrten. Njegova Evropa pa očitno tudi ne.

Himna v mrtvem jeziku

Pred dnevi sem bil povabljen na prireditev, ki jo je ob petinsedemdesetletnici ustanovitve Sveta Evrope organiziral naš sindikat. Proslava se je začela z Odo radosti. Evropsko himno je zapel pevski zbor zaposlenih. Najprej v francoščini, potem še v angleščini in nemščini. Bilo je lepo in dolgo. Spominjalo me je na Sergeve govore. Njegove nekdanje sodelavce — upokojence, ki se radi udeležujejo takšnih veselic in ki jih je bilo med publiko največ — so proti koncu začele boleti noge. In ko je v dvorani zadonela Oda radosti še v latinščini, so se nekateri obupano posedli. Morda zaradi utrujenosti, morda pa zaradi spoznanja, da poslušajo evropsko himno v jeziku, ki ni več živ.

V Evropi se na obzorju dvigajo temni oblaki. Pa tudi vreme ni bog ve kaj.