Guess what? Kolumnistka Fokuspokusa Tereza Vuk je napisala svoj prvi roman. Zakaj ima moj hudič krila je njena tretja knjiga, na nek način pa tudi prva. Vsaj prva resna knjiga — z založniškega in tržnega stališča —, saj je prvi dve (Creepyatrija in Kolumniatrija) izdala v samozaložbi in jih prodajala pod mizo. Zdaj pa je na svoje neizmerno zadoščenje in navdušenje njenih otrdoksnih fanov velika, tako rekoč etablirana avtorica. Pod svoje okrilje jo je namreč vzela Beletrina.

Sicer pa Terezo Vuk »bôli kurac« — kot bi sama rekla ali napisala  (če že ni) —, če velja za veliko in etablirano avtorico, za katero se založbe skorajda pulijo, ali ne. Ona rabi samo pozornost in zadoščenje, ker so jo kot publicistično in literarno marginalko resni pisci ves čas nič devali kot amaterko.

Iz zanesljivih virov vemo, da svojega romana ni napisala prav nič drugače, kot vsak teden napiše kolumo za Fokuspokus. S to razliko, da je za roman rabila pač malo več zic-ledra. Pisala je v glavnem ponoči, ko ji je svet dal mir in ko se je lahko ukvarjala sama s seboj.

Pa vendar ne pričakujte, da je Zakaj ima moj hudič krila osebno izpovedni roman. Jasno, da so v njem njena osebna doživetja s tistih družbenih robov, ki običajno ne zaidejo v leposlovje in s katerih so stebri družbe, kot smo jih navajeni  dojemati po zaslugi dobronamernih, videti kot ruševine ali bizarna turistična atrakcija.

Zakaj ima moj hudič krila izide oz. pride iz tiskarne ta torek. Za Terezo Vuk se začenjejo naporni časi, ko bo knjigo treba promovirati in se ukvarjati z ljudmi iz nekega drugega sveta. Na Fokuspokusu bomo razvoju dogodkov sledili in Terezi dolžno pomagali.

Tereza Vuk: Zakaj ima moj hudič krila

»Kam vi silite? Vrsta je,« mi je zasikal. »Ja pa odprite vrata, ne?« sem zatežila prek domofona. »Počakte, da gre ta pred vami naprej.« Gledala sem okolico in pomislila, kako znano je vse. Kr naenkrat so se odprla železna vrata. »Klele dejte torbico in vse pod detektor. Pa telefon date men. Torba vas bo čakala zaklenjena v omarici,« je neki na oštro razlagal. »Ja, ja, poznam že cel postopek.« »Počakte v sobi za obiske, zdej jih bomo pripeljali.« Ko so vstopili notr, je šel direktno proti men. »Joj, kok sem te pogrešal.« Sam od vzad sem ga okol glave klofnila. Neki sem že hotla začet povzdigovat glas, pa so me drugi obiski začeli čudno gledat. »Kaj the fuck sva bla midva zmenjena??« se nisem mogla vzdržat. »Ja kaj, da prideš dans na obisk.« Zavrelo mi je v glavi. »Na začetku, jebote, na začetku!« Opazovala sem druge ljudi in njihove družine. »Zmenjena sva bla, da ne boš nikoli padel in nikoli izgubil službe. In zakaj sem jaz zdej na kurčevi Povšetovi?« Gledala sem druge zapornike. Kakšen fuck off od življenja je vse to. Kr neki je začel gledat stran. »Pa sej je sam uklonilni zapor.« Razmišljala sem, da kokrat sem bla že kle na obiskih. »A ma nemoj. Sam ti si še vedno zaprt. Pa kje kurac vas najdem. Same zmešance si izbiram.« »Sej sem bil sam pijan na kolesu,« se je hotel neki opravičevat. Oh ja, ko bi bli vsi moji bivši sam pijani na kolesih. »In zakaj je blo treba še spizdit, da so te mogli lovit? Pa kaj si ti, Lance Armstrong al kaj?« »Nehi dramatizirat. Bo že en plačal.« Gledala sem eno mamo, kako objema svojga sina. »In kdo bo ta en? Aja, ti ziher ne. Ker si tud jebeno službo pušnil!« Hotla sem vstat in poslat vse skup v kurac. »Sej, a nimaš ti zdej kr neki keša?« »Pa ne za reševat tvojo rit s Povšetove!« Pazniki, odpeljite mene. Vklenite me pa me fuknite v eno drugo realnost. »In vedno, kadar te pokličem, si zasedena, pa žuraš naokol.« »Dej, ta prav se oglaša. Jaz nisem zaprta, lahk delam glih, kar čem.« Sredi sobe za obiske me je začelo dušiti. »Prisegla sem si, da ne pridem več na kurčevo Povšetovo. In me total boli kurac, če so ble sam tvoje kolesarske eskapade.« V tišini sva sedela tam in mene je prijelo, da bi z glavo kr v uno šipo butnila, kjer se prek telefonov pogovarjaš čez. »Lej, jaz morm it. Nimam denarja. Znajdi se sam.« »Se ti mudi k drugim tipom, a?« se je začel dret. »Ma, ti si nor. Grem.« Pustila sem ga samega tam, vzela svojo torbo iz omare, in vmes ko so mi odklepali vrsto železnih vrat, nisem čutila nič. Kot robot sem odhajala. Zadost mam, zadost mam … Šla sem na Metelkovo in se ga napila. Zadost mam živjenja, zadost mam loserjev in zadost mam sebe. Možgani so me hotli potolažit: »Sej maš blog, sej maš blog …« Hotla sem kr sred Metelkove DJ-u vržt v glavo polno piksno piva, pa se zadret: »Noben me ne bo nikol bral!« Odmajala sem se domov. Čez dva tedna sem spet stala pred železnimi vrati. »Kaj bi rada?« me je vprašal policaj, ko me je spustil notr. Še sama ne vem. »Kle sem jaz zdej zbrala keš za svojga tipa. Iz pošte pildek in vse tko kot po pravilih. In od tega momenta ni nč več kriv oziroma dolžen. Da je kle dol v petih minutah, k njegovih klicev ne morem več prenašat.« »Bo takoj.« Ta takoj je trajal točno uro. Sedela sem pred Povšetovo in kadila. Kaj zdej to tok traja? Spet sem uletela na vrata: »Kaj se tok dolg vleče to? Un trenutek, k sem vam dala račun, bi on mogu že kle stat.« »Ja pa ne gre to tko,« me je hotel neki pomirit. Ko so ga pripeljali z vrečo cunj ven na svobodo, je gledal naokol, k da je bil 10 let notr. »In kako je blo prvič v zaporu?« sem ga mogla drkat. »Dej, sam spizdiva od kle.« »A zdej se misliš v roke vzet? Iskat nov job, ne bit skoz koma naokol?« Naivno sem upala. »Ma vse bom zdej. Nov začetek.« Kje jih najdem, res. Vsedla sva se vsak na svoje kolo in šla na Metelkovo proslavit. Proslavit, kaj? Da smo eni klošarji navadni? Čez dva dni so ga spet pijanega dobili na kolesu. In mene dans berejo.