In so šli šolarji v šolo. Na žalost. Ker zdej so spet vsi po parkih, pa seveda vse mamice z njimi. Zadnjič sem na klopci poslušala mamice pa očkate. Jao meni, kere debate. Sam o njihovih sončkih neki. Sej moj brat je ratal tud klasičen kreten, odkar ma otroka, sam ne tko na hard. On gre ven na basket na igrišče, ne pa se s fotri menit o genijih, k so jih zaplodili.

Sploh pa ne štekam teh vzgoj. Zadnjič smo bli pri mami v atriju, ker je bil brat s familijo kle tri tedne. In mi vsi na kupu in pride ura cajt za 27-mesečno nečakinjo za spat popoldne. Logično, da je bil upor. Kdo bi pa šel na silo spat, če hoče bit v družbi?

In ni jebala. In prvič v lajfu ni šla popoldne spat. Ratala je k ena na after partiju. Na vsemu. Evforična in polna adrenalina. Brat se je sam za čelo držal, jaz pa njemu v easy: “Nč bat. Zdej ma žurko. Pol bo pa dol pa za 12 ur dol padla. Teta ve.”

In točno tko je blo. Drug dan jo je dal sam v avto popoldne, pa pejmo en giro, dokler ne zaspiš.

Tečni v PM

Pol sem par frendov z mejhnimi otroci vprašala, zakaj otroka silit spat. Od vseh odgovor je bil: “Ker ratajo tečni v PM.” Aha. Torej starši rabjo mir pa komi čakajo, da grejo froci spat. Jaz bi jo pustila. Ko padeš dol, padeš dol. Teta ve.

Probala sem se spomnit svojega prvega šolskega dneva. Pa se ga ne. Jaz sem živela v unih rdeče-belih blokih vzad za občino Bežigrad. Vojkova–Linhartova. Mogoče sam nakladajo, ampak kokr so mi razložili, me je v prvi razred peljal fotr. Na Linhartovi cesti, k sem jo mogla prečkat, mi je sam pokazal, kako delajo semaforji in kako morm it. Drug dan sem šla sama. Sam je vseen za mano hodil, da preveri, če vse prov upoštevam. In pol sem hodila sama al pa z sošolkami iz bloka.

Dans pa srečam sosede, moj letnik. “Kam letiš?” — “Ma dej, mogu sem iz joba uletet, da grem po otroka v šolo.” In leti do naše kle mednarodne šole, ker otrok kao ni sposoben dva metra narest. Brez Linhartovih cest.

In pol pride taisti mulc od soseda domov, si vzame skiro in gre glih tko sam nazaj popoldne na igrišče pred šolo. Sam. Pa štekaj logiko.

Človek zase

In pol so kle še fazani. Ti ga tud najebejo vsak let. Čeprov se enim še fajn zdi, da jih buliji porišejo s flomastri. Pol pa še na TV to razlagajo.

V mojih časih tega ni blo. Jaz sem človek zase. Ne maram, da se me kdo dotika. Razen … — no, sej vemo. Da silijo vame. Da bi se ena horda norcev name spravila s flomastri, ko sem jaz prišla v prvi letnik? To bi sam brcala. Glih sem mela ta prve bulerje v prvem letniku. Al bi pa že prvi dan špricala. Tko kot šprica moja nečakinja popoldansko spanje.

Ta je tud svojga keša vredna. Govori štir jezike, na kahlo pa noče. Ona bi kr doživotno plenice. Sej ma point. Če se ne splača it spat, se niti na vece ne splača hodit.