Domovina Evropa je “osebna zgodovina” Evrope, ki jo zgodovinar Timothy Garton Ash ilustrira s spomini iz svojih beležnic in dnevnikov, pa tudi fotografij, memoarov, branja, gledanja in poslušanja spominov drugih. Imel je sedemnajst let, ko se je Združeno kraljestvo pridružilo Evropski skupnosti, in štiriinšestdeset, ko jo je zapustilo. Avtor se je pogovarjal tako z voditelji kot številnimi tako imenovanimi navadnimi ljudmi. Domovina Evropa je polna izkušenj, srečanj, anekdot: od očetovih spominov na dan D do intervjujev s poljskimi pristaniškimi delavci, albanskimi gverilci v gorah Kosova in jeznimi najstniki v najrevnejših četrtih Pariza. V zadnjega pol stoletja je od blizu spremljal najpomembnejše dogodke kot recimo stavko poljske Solidarnosti, padec Berlinskega zidu, razpad držav in nastanek novih, tudi vojno v nekdanji Jugoslaviji in ruski napad na Ukrajino.

Timothy Garton Ash (1955) ima do Evrope oseben, čustven odnos, hkrati pa intelektualno pronicljivo utemeljuje, zakaj je evropska ideja danes smiselna in potrebna. Državljanom te stare in velike celine omogoča, da bi bolje razumeli in branili to, kar so dosegli skupaj. 

TGA je profesor evropskih študij na Oxfordski univerzi in Guardianov kolumnist. Prejel je številne nagrade in priznanja za novinarsko in pisateljsko delo. Njegove knjige Dosje — o ovaduštvu v Vzhodni Nemčiji —, Svobodni svet in Čarobna svetilka: revolucija leta 1989 so prevedene tudi v slovenščino. Domovina Evropa je izšla v prevodu Staše Grahek pri Mladinski knjigi.

Timothy Garton Ash: Oseminšestdesetniki in postoseminšestdesetniki

Temna odpeta srajca, redki lasje, ki so na vratu še vedno dolgi, strnišče, ki poudarja zajetno čeljust; stari oseminšestdesetnik dvigne kozarec dobrega rdečega vina nad bel prt. “Tu”, reče, ali “Du”, “Ty” ali “Te” — vedno, ne glede na jezik, tikanje, manj formalna oblika druge osebe ednine. Ironični nasmeh mu zaigra na obrazu, ko govoriva o njegovih nekdanjih revolucionarnih pogledih. Tisto je bilo navsezadnje pred več kot petdesetimi leti in njegovi pogledi so zdaj tako zelo drugačni. Razen morda na seks, ki mu je še vedno — vsaj načelno — enako pri srcu kot dobro rdeče vino. V velikih količinah. 

Lahko bi bil v Parizu, Berlinu, Milanu, Lizboni, Pragi, Sarajevu — ali celo v Berkleyju, Cape Townu, Sydneyju ali Riu de Janeiru. Lahko je pravnik, akademik, novinar, založnik, učitelj, politik, aktivist kake nevladne organizacije ali umetnik. Še preden smo v bistroju potegnili temne lesene stole k mizi, sem že opazil zgovorna znamenja. 

Oseminšestdesetniki — “the 68ers”, “soixante-huitards”, “Achtundsechziger”, “Sesantottini” — so najizrazitejša in najvplivnejša generacija Evropejcev po devetintridesetnikih. Kot pri devetintridesetnikih tudi med njimi obstaja jedrna skupina moških in žensk, ki jih določa sodelovanje v življenjsko pomembnih dogodkih, svoje mesto pa imajo znotraj širše demografske kohorte. Jedrno skupino devetintridesetnikov so sestavljali ljudje kot moj oče in Bronisław Geremek, ki so imeli neposredno osebno izkušnjo 2. svetovne vojne, z njenimi nasilnimi preludiji in posledicami. Kajti dejansko bi morali govoriti o dolgem letu 1939, ki se je razpenjalo od zgodnjih 30. pa vse do poznih 40. let 20. stoletja. Bila pa je tudi širša kohorta, ki je zajemala vse od priletnih staršev tistih, ki so padli na fronti, do mladega Helmuta Kohla, ki je — čeprav je imel leta 1945 komaj petnajst let; znano je, da je to imenoval “milost poznega rojstva” — v tej vojni vendarle izgubil starejšega brata in je na lastne oči videl fizično in moralno opustošenje svoje domovine. Kohl je pogosto, zelo pogosto govoril o tem, kako je to izoblikovalo njegovo predanost izgradnji boljše Evrope. 

Jedrna skupina oseminšestdesetnikov vključuje tiste, ki so bili udeleženi v dolgem letu 1968, ki je trajalo od zgodnjih 60. do poznih 70. let 20. stoletja, z njegovim halucinogenim kalejdoskopom političnega, kulturnega, socialnega in okoljskega radikalizma. “Bodimo realistični, zahtevajmo nemogoče!” — “Prepovedano je prepovedovati!” — “Pod pločnikom plaža!” Mavrični spekter se je razpenjal od pripadnikov gibanja Provo, ki so demonstrirali na poroki nizozemske princese Beatrix, do ideoloških akrobacij portugalskih maoistov, od študentskih protestov v Varšavi marca 1968 in “les évènements” v Parizu maja 1968 do praške pomladi, od Kommune 1 v Zahodnem Berlinu do komune Yellow Submarine v Leningradu (današnjem Sankt Peterburgu), od golega veseljačenja na festivalu Woodstock v državi New York do britanske Paedophile Information Exchange, od protivojnih ugovornikov vesti do krvavega terorizma skupine Baader-Meinhof v “nemški jeseni” in Rdečih brigad v italijanskih “anni di piombo” (svinčenih letih). Platno, na katerem bi bila upodobljena ta leta, bi bilo še najbolj podobno Brueghlovi sliki Flamski pregovori, na kateri so na vsakem kvadratnem centimetru natlačena čudna dejanja: goli zadnjici, ki gledata iz luknje v leseni steni (“serjeta skozi isto luknjo”), moška, ki drug drugega ščipljeta za nos (“drug drugega vodita za nos”), moški, ki teče po polju, iz zadnjice pa mu švigajo ognjeni zublji (“kdor jé ogenj, serje iskre”).

Gonilna sila za vsem tem je bila nova, številčna babyboom generacija, ki je zasedla javno prizorišče in v splošnem antiavtoritarnem “prise de parole” poskrbela, da so do vseh prišli njihovi glasovi, okusi, želje in ideali. Mladi so se polastili mikrofona. “We want the world and we want it now,” je pel Jim Morrison iz rock skupine the Doors. Marš, stari dedci v oblekah in kravatah! V Združenih državah Amerike je delovala skupina, imenovana Youth International Party, in kjerkoli v Evropi so se pojavili stari dedci v oblekah, se je zdelo, da obstaja tudi mednarodna stranka mladih.

Francoski novinar Bernard Guetta je ujel ta trenutek. Kot sedemnajstletni šolar se je znašel sredi policijske racije med študenti — mnogi med njimi, omeni, so še vedno nosili kravate —, ki so 3. maja 1968 protestirali na dvorišču Sorbone. Ko se je na vogalu Rue Gay-Lussac pred rdečo lučjo ustavilo policijsko intervencijsko vozilo, je eden od študentov nenadoma zavpil “On y va!” (“Gremo!”). Vsi so skočili iz vozila in med glasnim smehom stekli stran, osupli Guetta pa je obsedel sam in se v zadregi spogledoval z enako zaprepadenima policistoma. Pred tisto rdečo lučjo, piše, si videl prepad med generacijama: staro, izčrpano od vojne, okupacije in povojnega okrevanja, ki nima več kaj ponuditi, in novo,

babyboomerji, vajenimi tega, da jim nikoli ni nihče nasprotoval, vzgojenimi kot majhni odrešeniki, samozavestnimi, veselimi, nesramnimi, ikonoklastičnimi in odločenimi, da vzamejo svet v svoje roke, potrgajo vezi, kljubujejo vsem in ponovijo revolucije iz preteklosti, 1789, 1848, odporniško gibanje, in med uničujočimi izbruhi smeha odkorakajo novim obzorjem naproti.

Statistične kohorte (babyboom generacija, generacija X, milenijci) se demografsko ne prekrivajo povsem z generacijami, ki jih druži zgodovinska izkušnja. Več vodilnih oseminšestdesetnikov se je dejansko rodilo med drugo svetovno vojno — Rudi Dutschke, recimo, ključna figura v zahodnonemških protestih leta 1968, se je rodil leta 1940. Guetta, rojen leta 1951, je pripadal eni najmlajših starostnih skupin, ki so dejavno sodelovale v gibanju leta 1968. To pomeni, da smo bili preostali boomerji, večina, rojeni v obdobju povojnega porasta rodnosti, ki je trajal približno do leta 1965. In od vsega začetka so seveda obstajali tudi milijoni neoseminšestdesetnikov in antioseminšestdesetnikov. Antioseminšestdesetniki so skozi desetletja postali številčnejši in glasnejši. Dejansko je znaten del današnjega desnega populističnega programa v mnogih zahodnih demokracijah mogoče opisati kot “antioseminšestdeset”. In prav to dejstvo priča o transformativnem vplivu oseminšestdesetnikov.

Rodil sem se leta 1955, zato sem bil postoseminšestdesetnik. V Londonu sem v svojih najstniških letih dobil samo še dogorel džojnt hipijevstva. Ko sem se leta 1978 preselil v Zahodni Berlin, je bil “68” samo še obledel grafit na zidu Svobodne univerze in tema dolgih, žargonsko nabitih pogovorov cimrov v stanovanjski skupnosti o seksualnosti in politiki. Nikoli nisem srečal Rudija Dutschkeja, bil pa sem na njegovem pogrebu januarja 1980. Stal sem v veliki množici pred cerkvijo sv. Ane v Dahlemu, zelenem predmestju Zahodnega Berlina. “Pogreb študentske levice,” imam zapisano v dnevniku. “Nepričakovano ganljivo. Zelo, zelo mrzlo.” (Za nič na svetu se ne morem spomniti, zakaj sem bil tako ganjen, natanko pa se spominjam, kako mrzlo je bilo. Gôvori, spomin — ampak ne o takih trivialnostih.) Ta pogreb je bil konec, bil pa je tudi začetek. Ko so se izpela brueghlovska čudaštva dolgega leta 1968, so si tisti, ki niso dokončno postali teroristi ali džankiji, preostanek življenja oblikovali na konvencionalnejše načine.

Živo se spominjam pogovora z nekim odličnim novinarjem Süddeutsche Zeitung, ki mi je povedal, kako je na začetku sedemdesetih let čisto malo manjkalo, pa bi postal terorist. Leta 1973 so člane revolucionarne skupine, ki se je imenovala Putzgruppe (Skupina za čiščenje), fotografirali, ko so v Frankfurtu napadli policista. Eden od uličnih bojevnikov, Hans-Joachim Klein, je pozneje sodeloval v terorističnem napadu na Dunaju, v katerem so bili ubiti trije ljudje. Drugemu je bilo ime Joschka Fischer. Samo deset let pozneje, leta 1983, je Fischer postal poslanec v zahodnonemškem parlamentu za novo politično stranko Zelenih. Leta 1999 je bil že nemški zunanji minister in se je zavzemal za to, da bi se morali vojaki Bundeswehra zaradi velike zgodovinske odgovornosti za holokavst — ta je bil velika tema oseminšestdesetnikov — pridružiti Natovemu posredovanju, s katerim bi preprečili nov genocid na Kosovu, ki je bilo pod nadzorom Srbov. Od brcanja policista na ulici do brcanja diktatorja s Kosova.

Leta 1988 je sociolog Jürgen Habermas, postdevetintridesetnik, ki je imel močan intelektualni vpliv na to generacijo, lahko oznanil, da je tisto, kar je Dutschke imenoval “dolgi pohod skozi institucije”, doseglo celo Krščanske demokrate. Leto 68, je trdil, je pripeljalo do globoke liberalizacije zahodnonemške družbe. V 90. letih 20. in v prvem desetletju 21. stoletja, celo v drugem desetletju, so oseminšestdesetniki in postoseminšestdesetniki zasedali vodilne položaje v večini evropskih družb. Bili so šefi vlad (Lionel Jospin, Gerhard Schröder, Massimo D’Alema), notranji ministri (Jack Straw, Otto Schily), sodniki, visoki državni uradniki, rektorji univerz, glavni uredniki, založniki in pisatelji.

Ta prevlada ni bila samo biološka neizogibnost: generacija boomerjev, ki se pomika skozi desetletja kot koza, ki prehaja skozi prebavni trakt pitona. Šlo je za poseben družbeni in kulturni fenomen. Šele konec prvega desetletja 21. stoletja je nova generacija, rojena po letu 1989, začela, tako kot Guettajevi francoski boomerji, samozavestni otroci dveh desetletij precejšnjega miru, blaginje in optimizma, izrinjati stare oseminšestdesetnike z njihovih položajev in jih grajati zaradi njihovega seksizma, žaljivega govora, okoljsko brezobzirnega kapitalizma in drugih grehov.

Zdaj so oseminšestdesetniki postali starci.

V pismu filozofu Karlu Jaspersu je Hannah Arendt junija 1968 razmišljala, da “se bodo otroci v naslednjem stoletju o letu 1968 učili tako, kot smo se mi učili o letu 1848”. Arendtova bi bila verjetno šokirana, ko bi spoznala, kako malo se večina evropskih otrok zdaj uči o čemerkoli, kar se je zgodilo v 20. stoletju. Toda njena primerjava z letom 1848 je pomenljiva. Zgodovinar Lewis Namier je tisto, kar se je zgodilo leta 1848, opisal kot “revolucijo intelektualcev”; v precejšnji meri je bilo to tudi leto 1968. Kot leta 1848 so ljudski protesti v hitrem zaporedju izbruhnili v mnogih evropskih državah.

To, da se je leta 1968 nekaj velikega hkrati zgodilo v Parizu in Pragi, Zahodnem Berlinu in Varšavi, pri čemer je vodilno vlogo odigrala generacija boomerjev, je bil prvi večji skupni evropski trenutek, odkar je po letu 1945 celino razdelila železna zavesa. Pa vendar je bila panevropskost leta 1968 politično površinska. Tony Judt, avtor knjige Povojna Evropa, je bil tudi sam oseminšestdesetnik, rojen leta 1948 in v svojih formativnih letih frankofonski levičar, ki je sodeloval v protestih v Parizu in v zaspanem Cambridgeu. Pred tragično zgodnjim koncem svojega življenja je Tony razmišljal: “Kaj nam o zablodah maja 1968 pove, da se iz vseh naših odkritih radikalnih debat ne morem spomniti niti enega samega namiga na praško pomlad, še manj na poljsko študentsko vstajo?” Študenti v Varšavi in Pragi so le malo več pozornosti namenili temu, kar se je dogajalo v Parizu. 

Ko se je Rudi Dutschke odpravil iskat tovariše v Prago, se je znašel v političnem dialogu gluhih. Adam Michnik je imel podobne težave, ko je nekaj let pozneje prišel v Pariz. Francoski in nemški oseminšestdesetniki so govorili jezik revolucionarnega marksizma, ki je bil za Poljake, Čehe in Slovake diskreditirani novorek režimov, katerim so se upirali. Politični cilji leta 68 so bili na vzhodu in zahodu zelo različni, celo nasprotni. Nekaj pa je bilo skupno obema stranema: če je bil njihov cilj, da bi spremenili politični sistem, jim je spodletelo. Iz perspektive nekoga, ki verjame v liberalno demokracijo, je bil ta neuspeh v Pragi in Varšavi vreden obžalovanja, v Parizu, Rimu in Zahodnem Berlinu pa je pomenil blagoslov.

Ko se je Daniel Cohn-Bendit, ki je bil kot Dany le Rouge, Rdeči Dany, totemska figura leta 1968 tako v Franciji kot v Nemčiji, po štiridesetih letih ozrl nazaj, je to takole povzel: “Zmagali smo kulturno in socialno, politično pa smo na srečo izgubili.” Čeprav kulturna in socialna transformacija ni spremenila sistema ne na tej ne na drugi strani železne zavese, je imela globoke politične posledice. Norme in usmeritve, s katerimi je odrasla večina mladih Evropejcev konec 20. in na začetku 21. stoletja, so uveljavili oseminšestdesetniki in postoseminšestdesetniki.

V grobem bi lahko rekli, da so bile te usmeritve antiimperialistične, antifašistične, protivojne, internacionalistične, izobraževalne, okoljevarstvene, agnostične, če že ne ateistične, seksualno osvobojene in družbeno liberalne. V 50. in 60. letih 20. stoletja so imele nekatere zahodnoevropske države še vedno stoletja stare čezmorske imperije in so bojevale kolonialne vojne, da bi jih obdržale. Nekatera med temi ozemlji, kot francoske posesti v Magrebu, so veljala za integralni del evropske domovine. Toda do srede 70. let 20. stoletja je bilo čezmorske dekolonizacije večinoma konec. Prizadevanje, da bi končali brezupni kolonialni vojni v Angoli in Mozambiku, je na Portugalskem sprožilo tranzicijo v demokracijo. Po tem so ostala samo še razpršena ozemlja kot britanski Hongkong in francoski Martinique. Evropa je lahko zdaj, z le skromno kognitivno disonanco, privzela prikupno protiimperialistično podobo.

Evropa oseminšestdesetnikov, ki je nasprotovala poznim fašističnim ali postfašističnim diktaturam v Grčiji, na Portugalskem in v Španiji ter jih naposled zavrgla, pa ni bila samo antifašistična. Predvsem v Nemčiji je bilo bistveno to, da se je soočila s fašistično preteklostjo, ki jo je starejša generacija Nemcev pometla pod preprogo. (“Kako tolažilno, srečati se enkrat ali dvakrat na leto/in pozabiti na stare čase,” je James Fenton napisal v Nemškem rekviemu, pesmi, ki izvira iz obdobja, ki sva ga skupaj preživela v Berlinu.) Tudi to je bil velik premik. Pozaba, ki je sledila vojni ali revoluciji, praksa premišljenega pozabljanja, je bila stoletja evropska norma. Churchill je po letu 1945 pozval k “blagoslovljenemu dejanju pozabe”. Zdaj, v 60. in 70. letih 20. stoletja, se je uveljavila nova norma: nikoli pozabiti! Težavno preteklost je treba dokumentirati, raziskati, psihološko, moralno in politično “predelati” v procesu zasebnega in javnega priznanja.

Ta nova Evropa je bila, v še enem ostrem nasprotju s staro, protivojna. Prvotni zgodovinski vzgib za to spremembo so dale grozote evropske druge tridesetletne vojne, ki se je končala s peklom leta 1945, čeprav so se zahodnoevropske države še naslednjih trideset let borile v kolonialnih vojnah. Neposredni katalizator protivojnih protestov v 60. letih 20. stoletja je bil Vietnam — ki je bil pred vojno z Američani v vojni s Francozi. Protiimperialistični in protivojni impulzi so bili tesno povezani. Nasprotovanje vietnamski vojni je bilo za oseminšestdesetnike po vsej zahodni Evropi pomembna tema. Več mojih znancev iz Zahodnega Berlina se je prvotno preselilo tja, da bi se izognili obvezni vojaški službi v zahodnonemški vojski. (Prebivalci Zahodnega Berlina so bili izvzeti zaradi posebnega statusa mesta, ki je bilo razdeljeno med štiri sile.) Tako so oseminšestdesetniki odražali in pospeševali obstoječe težnje. Kot je zapisal zgodovinar Michael Howard: “Smrt ni bila več razumljena kot del družbene pogodbe.”

Protiimperialistični, protifašistični in protivojni oseminšestdesetniki so bili tudi internacionalisti. Pomembnost vietnamske vojne je bila sama paradoksalen poklon mehki moči Združenih držav, njihova gibanja proti vojni in za državljanske pravice so imela namreč po vsej celini velikanski vpliv. Martin Luther King je domišljijo mladih Nemcev zaposloval bolj kot Martin Luther. Študenti v Frankfurtu in Amsterdamu so bolj pozorno spremljali univerzitetne proteste na Columbii in Berkeleyju kot tiste v Varšavi ali Pragi. Bilo pa je še veliko drugih vplivov. Ko sem še hodil v šolo, sem si priskrbel Malo rdečo knjižico predsednika Maa. Nad veliko dvojno posteljo v mojem stanovanju v Zahodnem Berlinu je visel velik plakat, na katerem je s krvavo rdečimi črkami na črnem papirju pisalo: “Smrt šahu!” (Prejšnji stanovalci so bili begunci iz Irana.) Mnogi študenti so imeli na stenah svojih garsonjer obešene posterje Cheja Guevare. Drugi so se podali na hipijevsko pot v Indijo in Afganistan. Ti izleti v širni svet, najsi so šli zares tja ali pa so bili samo simpatizerji, so bili morda površni in — v očaranosti z revolucionarnim nasiljem na varno oddaljenih krajih — moralno frivolni. Pa vendar je njihovo izročilo vključevalo širši internacionalizem. Zgodnje zanimanje za tisto, kar se je tedaj imenovalo tretji svet, se je včasih preneslo v življenjsko delo za humanitarne dobrodelne organizacije in mednarodno razvojno pomoč. Tudi tam najdete stare oseminšestdesetnike.

Ker so bili oseminšestdesetniki v svojih družinah pogosto prvi, ki so šli po veliki ekspanziji visokošolskega izobraževanja v petdesetih in šestdesetih letih dvajsetega stoletja na univerzo, so bili, lahko bi se reklo, privrženi izobraževanju. Mnogi med njimi so pozneje postali učitelji ali profesorji. Verjeli so, da je treba možnosti izobraževanja, vse do visokošolskega izobraževanja in vključno z njim, razširiti na še večji del družbe. Izobrazba, tako je trdil liberalni mislec Ralf Dahrendorf, je državljanska pravica. Šele mnogo let pozneje, med populističnim valom drugega desetletja 21. stoletja, smo spoznali, da je ta liberalni egalitarni projekt nehote ustvaril novo socialno ločnico: med polovico družbe, ki je študirala na univerzah, in polovico, ki ni. 

Obstajala je tudi izrazita, četudi ne prevladujoča okoljevarstvena težnja. Eden od kanalov, v katerega se je naposled prelilo dolgo leto 1968, so bila zelena gibanja in stranke. Okoljski aktivizem je bil na začetku 60. let 20. stoletja še skoraj neznan, do 80. let pa je že postal značilnost večine evropskih družb na Vzhodu in na Zahodu. Maria Damanaki, recimo, ki je bila med zasedbo atenske Politehnike študentska radijska napovedovalka, je pozneje veliko časa posvetila ohranjanju oceanov in morskega življenja. Oktobra 1984 sem si naredil zabeležko o interni razpravi parlamentarne skupine zahodnonemških Zelenih. Danes bi moral biti dan, ko bi se morali simbolično odpovedati mesu, so rekli. Zeleni parlamentarci znotraj Nemčije načeloma ne bi smeli leteti. Morali bi se voziti z vlakom. “Tu protestiramo zoper novo zahodno stezo na frankfurtskem letališču, potem pa vzletamo z nje!” Skozi načečkane vrstice slišim svoj mlajši jaz, kako se jim smeji. Pa vendar se danes morda ne bi soočali s podnebno krizo, če bi ravnali, kot so pred skoraj štiridesetimi leti predlagali Zeleni. Ko je leta 2016 konservativni nacionalistični poljski zunanji minister kritiziral svet “kolesarjev in vegetarijancev, ki hočejo samo obnovljivo energijo”, je imel verjetno v mislih kakšno oseminšestdesetniško nemško učiteljico. 

Oseminšestdesetniki praviloma niso prakticirali krščanstva. Mnogi so bili ateisti ali agnostiki, čeprav se je pojavilo tudi novo zanimanje za druge religije, na primer za budizem. Spremembe, ki jo je to pomenilo za Zahod nasploh in za Evropo posebej, ni mogoče preveč poudariti. Mnogi deli Evrope so bili krščanski od poznega rimskega cesarstva naprej in večina Evrope skoraj tisoč let. (Litva je ostala poganska trdnjava vse do štirinajstega stoletja, kar je navduševalo pesnika Czesława Miłosza.) Kot je trdil Geremek, srednjeveška ideja Evrope je bila neločljiva od ideje krščanstva. Ustanovni očetje Evropske unije so se brez omahovanja sklicevali na vrednote krščanske civilizacije. V knjigi Vladavina: Kako je krščanstvo preobrazilo svet gre avtor Tom Holland še dlje. Piše o krščanstvu kot o “najvplivnejšem okviru za osmišljanje človeškega obstoja, ki je kdaj obstajal”, in o “propadu tisoč devetsto let starega reda”. Po letu 1968 je velik del zahodne Evrope postal postkrščanski. 

Rahljanje omejitev organiziranega krščanstva je pospešilo tako seksualno osvoboditev kot družbeni liberalizem. Prav v letu študentskega upora je papeška enciklika Humanae vitae ponovno izpostavila tradicionalni nauk Katoliške cerkve, da do seksa lahko pride samo med poročenimi pari in z božjim namenom spočetja. Nasprotno so oseminšestdesetniki vztrajali, da si moški in ženske lahko svobodno iščejo spolni užitek s partnerji, ki si jih izberejo. Ta svoboda je bila možna brez tradicionalnih posledic, saj je bila ženskam zdaj široko dostopna kontracepcijska tabletka. Tako so mladi Evropejci lahko več seksali, a imeli manj otrok — in natanko to so tudi počeli.

Leta 1972 je britanski avtor Alex Comfort objavil knjigo, ki je hitro postala uspešnica, Spolne radosti. Naslov je bil izpeljanka priljubljene ameriške kuharske knjige Kuharske radosti in bila je podobno urejena, s poglavji kot Glavne jedi ter Začimbe in posladki. Pomembno je povedati, da radosti verjetno niso bile enakovredno razdeljene med spoloma. Če bi današnjo mlado Evropejko s časovnim strojem poslali nazaj v leto 1968 in v kakšno komuno v Zahodnem Berlinu ali Frankfurtu, bi jo šokiralo moško obnašanje, ki bi se ji zdelo seksistično ali še kaj hujšega. Eden od sloganov iz tistega časa je bil: “Kdor dvakrat spi z isto žensko, je del establišmenta.” Patrick Viveret, ki je bil leta 1968 trockistični študent v Nanterru, se spominja: “Presenetilo me je, koliko moških je uporabljalo revolucionarno ideologijo za to, da bi prepričali mlade ženske, naj spijo z njimi: če bi odklonile, so rekli, bi bila za to kriva njihova ozkosrčna buržoazna mentaliteta.” Profesorica Jean Seaton, ki je študirala konec 60. let, pravi, da bi morale ženske njene generacije nositi majice z napisom “Preživele smo leta otipavanja”. In ko je v drugem desetletju 21. stoletja izbruhnilo gibanje #MeToo, je opozorilo tudi na seksualne navade starih oseminšestdesetnikov, ki se jim ni posvetilo, da se časi spreminjajo.

Pa vendar je leto 1968 privedlo tudi do gibanja za osvoboditev žensk oziroma do “drugega vala feminizma”. Prvi val je bil osredotočen na žensko volilno pravico. Volilno pravico žensk, ki jo imamo danes za elementarno sestavino enake politične svobode in naših skupnih evropskih vrednot, so — kar se danes zdi neverjetno — v Švici, zibelki demokracije, na zveznih volitvah dovolili šele po referendumu leta 1971. (Kriptofevdalni Liechtenstein je vztrajal celo do leta 1984.) Ta drugi val feminizma se je osredotočil na pravice in možnosti žensk na drugih področjih, od delovnega mesta do doma, od ločitve — ki jo je Španija uzakonila šele leta 1981 — do pravice ženske, da se odloči, ali, kdaj in kako bo imela otroke. Nihče ni mogel trditi, da je zmaga dokončna, toda položaj žensk se je v večini evropskih družb od 50. let 20. stoletja do drugega desetletja 21. stoletja korenito spremenil — in to na bolje. To so spremljali drugi veliki koraki v liberalizaciji družbe. Začelo se je z legalizacijo homoseksualnosti in napredovalo k polnemu priznanju identitet, ki jih danes poznamo pod kratico LGBTQ+. In če so si ljudje lahko svobodno izbirali seksualne partnerje in usmeritev, so si lahko izbirali tudi druge vidike življenjskega sloga.

Še vedno pa je bilo veliko družin, skupnosti in celo držav, ki so bile v tej vsesplošnosti izjema. Težko je ločiti specifični vpliv oseminšestdesetnikov od širših sil družbenih in kulturnih sprememb. Na začetku tretjega desetletja 21. stoletja so te vrednote in usmeritve odločno postavili pod vprašaj v državah, kot sta Poljska in Madžarska — da Združenih držav niti ne omenjam. Nekaj pa je vendarle jasno: kar je bilo za večino evropskih najstnikov leta 2015 “normalno”, bi bilo evropskemu najstniku leta 1955 popolnoma tuje. To novo normalnost je oblikovala množica prepletajočih se norm, ki so se pojavile v dolgem letu 1968 in jih je utrdil poznejši vzpon postoseminšestdesetniških boomerjev, kot sem sam. Navsezadnje je vendarle šlo za revolucijo; res pa ne za revolucijo, kakršno so pričakovali študenti na pariških barikadah; in trajalo je pol življenja, da se je uveljavila.