Ta teden smo Slovenci v zgodovino svetovnih spektaklov, ki jih proizvaja nezavedno, prispevali kar dva primera: Pogijevo zmago na svetovnem prvenstvu v kolesarstvu in Golobovo udrihanje po mizi v OZN.

V primerjavi s Trumpovim množičnim proizvajanjem takih dogodkov se to dvoje zdi malo. Vendar v resnici ni. Trumpovih norosti nihče več ne šteje. In o njih tudi nihče ne poroča. Razen če gre za zares izjemne primerke norosti. A tudi slovenska primera nista ostala neopažena. Kot se za tako odmevne primerke nezavednega na delu, kot je postati svetovni prvak v kolesarstvu ali tolči po mizi v OZN, spodobi, je o tem poročal ves svet. O prvem s pohvalami in občudovanjem. O drugem pa … — no, mešano. Na spletu se lahko prepričate sami.

Nezavedno je hecna reč

Nezavedno je hecna reč. Vsi to poznamo. Človeka kar zgrabi. In ko ga zgrabi, naredi stvari, za katere običajno rečemo, da so bile storjene v afektu. To ima zanimiv socialni učinek: čeprav je opazovalcem nezavednega praviloma nelagodno — razen redkih izjem, kot recimo Pogačarjeva zmaga —, ta dejanja veljajo za neustrezna. Do tistega, ki stori dejanje pod vplivom nezavednega, mnogi opazovalci pogosto spremenijo svoj odnos. Ta dejanja imajo nerazumljivo moč, da ustavijo druge. Imajo sposobnost aktivirati druge. Pridobiti spoštovanje. Ali ga izgubiti. Z njimi si lahko pridobiš prezir. Ali posmeh. Imajo sposobnost, da vas drugi končno slišijo. In vzamejo resno. Ali pa da vas prav zaradi tega (nikoli več) ne vzamejo resno. Skozi dejanja, ki so rezultat nezavednega, se človek drugim (in sebi) pokaže v drugačni luči. Kot drug in drugačen človek. Kakršnega drugi ne poznajo. In kakršnega se ne pozna niti sam.

Norost

Tudi zato ta dejanja pogovorno označujemo kot nora. Kot norosti. 

Pogačar je svoj stokilometrski pobeg pred tekmeci označil kot norost kar sam. Rekel je, da ni vedel, zakaj je to sploh naredil. In da bi se, če bi imel pištolo, ustrelil v obe koleni. Še sreča, da je ni imel. Ker bi Slovenija ostala brez svetovnega prvaka. On pa brez mavrične majice.

In čeprav zdaj že curljajo informacije, iz katerih je razvidno, da je bil hiter pobeg predvidena taktika (presenečenja), je seveda jasno, da je bila odločitev, kdaj bo Pogi ta pobeg izvêdel, samo njegova. Njegova presoja. Ali nepresoji. Bila je stvar njegovega impulza. Torej njegovega nezavednega.

Samo za informacijo: Uroš Murn, selektor moške članske kolesarske ekipe, je povedal, da je Pogačar najboljši prav v tem, da dirko vidi, jo prebere. In da se prav odloči, kdaj je najprimernejši trenutek za napad. Torej nezavedno.

Zato je Pogačarjev odgovor: “Ne vem, kaj mi je bilo!” treba brati dobesedno. Nezavedno ga je pač pograbilo. In naredil je, kar mu je velevalo. Torej zmagal. In si zaslužil svetovno občudovanje. In spoštovanje.

Seveda bi bilo povsem drugače, če ne bi zmagal. Če ne bi zmagal, bi ga zaradi prenagljene nezavedne odločitve obsojali. Linčali. In še marsikaj drugega. Kar dobro ilustrira eno od značilnosti delovanj nezavednega: kadar to zagotovi željen rezultat, opazovalci te norosti požrejo. Gredo preko njih. V smislu, da cilj posvečuje sredstvo. Kadar pa to ne uspe, je usoda tistega, ki je storil to norost, povsem drugačna. Postane predmet najmanj čudenja. Če ne celo obsojanja. Posmeha. In vsega, kar je povezano z njim. 

Kuhane žabe

Za Golobovo tolčenje po govorniškem pultu v OZN je jasno, da ne more pripeljati do zaželenega rezultata. Torej do zaustavitve vojne na Bližnjem Vzhodu. Golobova zahteva, naj Netanjahu takoj ustavi vojno, je bila vnaprej obsojena na neuspeh. Zato — čeprav ne samo zato —, ker za izraelsko vojaško agresijo stojita tako ZDA kot Evropa. Izraelske vojaške agresije ne more zaustaviti nihče, ker jo podpirata ZDA in Evropa. Ki sta v resnici edini, ki bi jo lahko ustavili. Če bi hoteli. Pa je nočeta. In ker nočeta, ni nikogar, ki bi Izrael lahko ustavil. Vsaj ne na Zahodu. 

To pa je obet za resno vojno. Vojno svetovnih razsežnosti. Kar pa očitno nikogar več ne vznemirja. Smo kot žabe, ki se počasi kuhajo. In ki ne zaznajo, da so v smrtni nevarnosti. Zahod je prepričan, da drugi deli sveta — recimo Iran in Kitajska — ne bodo nič naredili zoper imperialno politiko, ki jo za Zahod izvaja Izrael. Kar je v tem trenutku morda še res. Ali pa tudi ne več. Bomo videli. Pri čemer ni nujno, da bo tisto, kar bomo videli, tisto, kar želimo videti. Oziroma kar bi bilo dobro, da vidimo.

Dajmo se zbrat

Kar pa zadeva Goloba, bi dodala še nekaj.

Kot predsednik vlade mora imeti pod kontrolo ne samo Tino (tu se je stanje izboljšalo) in svoj Ego (tudi tu se stanje izboljšuje), ampak tudi svoje nezavedno (kolikor ga je sploh mogoče imeti pod kontrolo, razen da vedno obstaja nek zadnji trenutek, ko se še lahko ustaviš).

Omeniti pa je treba tudi Kučanovo ugotovitev:

“Vidim pa velik problem v diletantskih politikih, ki nimajo izkušenj, hkrati pa so prepričani, da je probleme možno reševati na hiter način. Ta vlada ima tudi zaradi takega amaterizma zvezane roke. Vendar ta problem ni od danes in ni značilnost samo našega prostora, so pa takšni politiki odbojni do kakršnegakoli sodelovanja s tistimi, ki so se nekoč s problemi že ukvarjali, ki imajo izkušnje in vedo, kako težki so in kako se jih lahko rešuje. Za takšno miselnost lahko uporabim malce surovo prispodobo – vse se začenja z nami. V družbi in politiki pa je tako, da se nič ne začenja danes, vse ima svojo preteklost, dobro in slabo, in dobro je vedeti, kaj se je v tej preteklosti dogajalo in zakaj. To je ena od bolezni, ki jo ta vlada kaže od začetka svojega mandata.”

Torej, fantje, dajmo se zbrat!