Revija
#zgodovina #socializem #tito
Tito 40 let pozneje: Preveč komunizma za socialni kapitalizem
Logo 08.05.2020 / 06.05

Novi svet se bo moral vrniti k simbolom socializma in enakosti, predvsem pa k solidarnosti in tudi bratstvu in enotnosti.

Tito na obisku na Češkoslovaškem 9. avgusta 1968, tik pred sovjetsko intervencijo (20. avgusta 1968). Skrajno levo tedanji »preveč liberalni« sekretar KPČS Aleksander Dubček (1921–1992).

Ob štiridesetletnici njegove smrti je bilo v letošnjih prvih majskih dneh nekaj več zapisov o Josipu Brozu Tito. Nekdanji predsednik nekdanje države, maršal Jugoslavije, Hrvat slovenskih korenin je umrl v Ljubljani 4. maja 1980. Okrogla obletnica najbrž ni bila edini razlog za večjo medijsko pozornost. Bolj se mi zdi, da je to bilo zato, ker je padla v negotovi čas korona virusa, ki naša življenja postavlja na glavo in sili k razmisleku o drugačnem, novem svetu. Titova vloga s tem dobiva oz. ponovno odstira še drugačno dimenzijo.

Po Titu — Tito?

Pred dnevi sem v švicarskem časopisu bral zabavno spominsko reportažo nekdanjega švedskega dopisnika z Dunaja, v kateri je opisoval tedne in mesece novinarskega čakanja na Titovo smrt. Januarja 1980, ko je postalo jasno, da je Tito zelo bolan in je že bil hospitaliziran v Ljubljani, se je kakih petdeset dopisnikov od vsepovsod zbralo v Beogradu in čakalo … Nastanjeni so bili v takrat kultnem hotelu Moskva, le streljaj od mednarodnega tiskovnega središča. Tam so jim vsak dan točno opoldne prebrali sporočilo zdravniškega konzilija iz Kliničnega centra. Sporočilo je bilo vsak dan skoraj popolnoma enako in za novinarske potrebe povsem neuporabno, se spominja švedski kolega. Redakcije so čutile stopnjevanje napetosti in so si želele uporabne zgodbe, ki jih v zvezi s Titovim stanjem preprosto ni bilo. To je bila tema, o kateri ni bilo mogoče napisati ničesar, pravi dopisnik. Z nikomer se o tem ni bilo mogoče pogovarjati. Na obrazih natakarjev v hotelu, osebja v tiskovnem središču, mimoidočih na Terazijah, povsod je bilo videti le žalost, skrb in negotovost. Nihče se ni smejal, zabaval in živel sproščeno, kot denimo na Dunaju, je Šved opisal razmere čakanja na Titovo smrt v Beogradu.

Vojak Kominterne

Tito je bil revolucionar. Vojak Komunistične internacionale. Dovolj prebrisan, da je znal zaščititi svojo kožo. V organizaciji je moral občasno opravljati tudi umazana obveščevalno očiščevalna dela, zato so njegove biografije v zvezi s tem obdobjem malce luknjičave.
V 2. svetovni vojni je videl priložnost za politični vzpon. S komunisti je organiziral odpor in ga samostojno vodil. Zaveznikom je pomagal, da so imeli nacisti in njihovi pomočniki na Balkanu veliko težav. Hitler, Himmler in drugi pomembnež v Tretjem rajhu so še predobro vedeli, kdo je. Lovili so ga od Užic do Sutjeske in Drvarja, toda ujeli ga niso. Gorovja in gozdovi Balkana so bili njegova zaščita.
Winston Churchill je v njem spoznal zaveznika. Britanski premier ni nikogar bolj preziral kot narodnih izdajalcev. In Tito se je uspešno boril tudi proti njim. Stalin ga sprva ni jemal resno. Prepričan je bil, da bo po vojni z njim zlahka opravil. Toda sovjetski diktator je leta 1948 dobil lekcijo, ki je iz Tita naredila globalno zanimivo politično figuro. In ko se je po tem spopadu domislil še gibanja neuvrščenih, je postal svetovni igralec z neomejenim rokom trajanja.

Krediti, trgi, trije stebri

Jugoslavija se je v naslednjih dveh desetletjih razvila iz zaostale agrarne v srednje razvito industrijsko družbo. Seveda s pomočjo kreditov in novih trgov, ki jih je dobesedno osvajal Tito. V 60. letih prejšnjega stoletja sta imeli samo Jugoslavija in Japonska 10-odstotno gospodarsko rast. Jugoslavija je imela živahno in razgibano kulturno, gospodarsko in politično življenje. Samo trije stebri oblasti so do njegove smrti ostali nedotakljivi: on sam, Komunistična partija in JLA.
Že dolgo je jasno, da je to bilo ključno za obstoj Jugoslavije. Ko je Tito umrl in ko je pozneje Partija razpadla, tudi vojska ni mogla več ohraniti Jugoslavije. Če ste brali spomine Dušana Bilandžića, ste morda opazili, da so se jugoslovanski politiki — predvsem Kardelj — že v 60. letih pogovarjali o tem, da je Jugoslavija samo prehodna družbena oblika. Tito ni tega nikdar javno zagovarjal, a tudi on je dobro vedel, da je tako, sicer Kardelju ne bi dovolil uveljaviti ustave iz leta 1974, ki je Jugoslavijo spremenila tako rekoč v konfederacijo, iz katere vsak narod lahko tudi izstopi. Mednarodna skupnost je na osnovi te ustave ocenila, da je Jugoslavija razpadla — toda nihče se ni od nje odcepil. Ta del Titove kariere in osebnosti je torej čist.

Izdajalci niso bili vredni nič

Tito je seveda znal poskrbeti za svojo moč in oblast in obračunati z nasprotniki. V Kominterni se je naučil, da mora biti vsak tak spopad hiter in okruten. Ob koncu vojne se je znašel v položaju, ko ni bilo povsem jasno, kaj se bo zgodilo z njegovim odporniškim gibanjem. Večina jugoslovanskega prebivalstva ga je sicer podpirala, pa tudi zahodne zaveznike je imel na svoji strani. Vendar ne tako močno, da bi mu prepustili osvobojeni Trst ali Celovec. Niti ozemlja do Drave mu niso pustili zavzeti severno od Karavank. Stalin se zanj takrat ni pretirano zanimal. Tito je vedel za listek, ki sta si ga na eni od mirovnih konferenc še med vojno podajala Churchill in Stalin, na katerem je bila Jugoslavija razdeljena fifty-fifty.

O mrtvih vse dobro

Na Titovem pogrebu, 8. maja 1980, največjem v zgodovini sodobnega sveta v Beogradu, med gosti iz skoraj 130 držav sveta nihče ni obujal teh spominov na pomlad leta 1945. Kot vedno je tudi na tem pogrebu veljal rek »o mrtvih vse dobro«.
In če štirideset let pozneje poskušamo objektivno oceniti Titovo politično in družbeno zapuščino, lahko ugotovimo, da so bili solidarnost, bratstvo in enakost, ki jih je Tito udejanjil v nekdanji državi, pomembne vrednote. Odlično javno zdravstvo, vsem dostopno izobraževanje in skrb za šibkejše so bili sestavni del družbenega življenja, kar pa se je v sodobnem svetu krutega neoliberalizma in velekapitala multinacionalk povsem izgubilo.
Pandemija korona virusa nas opozarja na nujnost močnejše in učinkovitejše države, ki mora poskrbeti za vse prebivalce, ne samo za peščico tistih, ki si lahko zdravje in izobraževanje privoščijo. Novi svet se bo moral vrniti k nekaterim simbolom socializma in enakosti, predvsem k solidarnosti in neke vrste bratstvu in enotnosti.
Titova politika resda ni znala najbolje združiti človekove politične in družbene svobode, njegove podjetnosti in individualizma, recimo temu neke vrste socialnega kapitalizma, kar bi bilo mogoče uspešno povezati s socialistično logiko sveta. Za kaj takega je bil Tito prevelik komunist. Nek angleški biograf je zanj sicer napisal, da je bil dejansko zadnji habsburški cesar. In v tej luči je morda res škoda, da je bil samo sin ubožnega zagorskega kmeta.

NAROČI SE
#zgodovina #socializem #tito
Berite nas že za 1,99€. Podprite Fokuspokus z dnevno, mesečno ali letno naročnino NAROČI SE
Share on
Za boljšo izkušnjo na spletni strani uporabljamo piškotke