Zgodbe protagonistk v zbirki kratkih zgodb Tjaše Mislej spremljamo skozi oči neobremenjenega, včasih ciničnega, včasih globoko empatičnega tretjeosebnega pripovedovalca. Slog opisovanja v knjigi pod skupnim naslovom Ocean na steni je ostro realističen, v skladu z večnim stanjem krize na začetku 21. stoletja. Ženske druži vera, da nekje obstaja neomejena svoboda.

Tjaša Mislej (1985) je leta 2011 diplomirala na Filozofski fakulteti iz primerjalne književnosti in filozofije. Študij je nadaljevala na slovenistiki in na AGRFT. Od leta 2014 deluje kot dramatičarka, dramaturginja, lektorica in pedagoginja. Je avtorica več dram (Panj, Zarja in Svit, Naše skladišče in Prva beseda je mama, ki je bila leta 2024 nominirana za Grumovo nagrado in letos uprizorjena v SNG Drama Ljubljana. Ocean na steni je njena prva zbirka kratkih zgodb. Knjiga je izšla pri Mladinski knjigi.

Tjaša Mislej: Ocean na steni • Krista Marija

Krista Marija se je pred nekaj meseci odločila, da je po sedeminštiridesetih letih napočil čas, da začne zares živeti. Da začne poslušati svoj notranji glas. Seveda ga je morala najprej sploh najti, saj je bil globoko zakopan pod težo vsakdanjih opravkov, skrbi in oportunističnega nasmihanja, prekrit s potrebami ter željami drugih ljudi, bližnjih, prijateljev, sodelavcev, znancev, pa tudi popolnih neznancev, mimoidočih, ki se jim je Krista Marija nagonsko želela prikupiti. Tega je zdaj nepreklicno konec. Kriste Marije ne zanima več, kaj hočejo drugi, temveč kaj hoče ona. Vprašanje je bilo mnogo težje, kot si je sprva predstavljala. Vsebovalo je polno nadležnih podvprašanj, na primer: Kdo sploh je Krista Marija? Je zadovoljna s svojim življenjem? Kaj rada počne? In s kom? In še najtežje: Kaj Krista Marija sploh hoče? Nekje je prebrala, da se je treba v življenju najprej odločiti za srečo. Potem pa jo trdno zgrabiti z obema rokama, saj ne pride kar sama od sebe. Za srečo je treba tudi kaj narediti, kaj tvegati. Zato si je za rojstni dan prvič v življenju privoščila drago darilo. Krista Marija ima nizko plačo. Drobtinice proračuna bolnišnice, za katere se mora vsak dan pretolči skozi delovnik zdravstvene administratorke. Tudi starši Kriste Marije so bili vedno revni, stari starši pa še toliko bolj. Tako je bila Krista Marija od malega navajena na stiskanje in skromnost. Še posebej dobro so jo naučili, kako varčevati in odtegovati sebi. Ampak od zdaj bo vse drugače.

Za rojstni dan si je Krista Marija kupila udeležbo na ekskluzivnem duhovnem seminarju za močne ženske, tako je vsaj pisalo v reklamni brošuri, ki jo je nekoč po naključju — ali pač ne — našla na klopi pred bolnišnico. Brošura je obljubljala, da se bo žensko bitje tam naučilo, kako prebuditi svoje živalske toteme in priti v stik s skrito notranjo energijo, ki daje moč samozdravljenja in manifestira srečo. Si je Krista Marija želela biti močna ženska? Če je v mislih izgovorila to besedno zvezo, ji je postalo nerodno in njena glava se je potegnila v notranjost, kakor bi bila želvina. A Kristi Mariji je notranji glas prigovarjal, da je morda ravno to tisto, kar potrebuje, kar si želi, zato je premagala zoprne občutke slabe vesti in z nekaj kliki velik del prihrankov kanalizirala na račun društva za duhovno prebujenje Power of Light. Izbrala je intenzivno obliko seminarja, ki traja en mesec, srečanja pa so na sporedu vsak dan. Med tednom so začenjali v skrajno zgodnjih jutranjih urah, še pred službo. Zaradi strogega vzpostavljanja rutine, kar naj bi olajšalo prebujanje skrite kundalini energije, so bila tudi vikend srečanja navsezgodaj zjutraj, ko se večina duhovno neprebujenih še greje v toplih posteljah. Krista Marija je na srečanja prihajala med prvimi, da je lahko armafleks razgrnila čisto spredaj, čim bližje terapevtu. Da je zasedla teritorij poleg alfa samca v dvorani, pravzaprav poleg edinega samca. Da je bila lahko med iskanjem svojega kundalini vrelca čim bližje terapevtovim telesnim vonjavam in da je lahko izkoristila vsako priložnost za očesni stik. Krista Marija je ob zaključku seminarja prejela slabo oblikovano potrdilo o opravljenem tečaju samozdravljenja, skopirano z interneta, in težko pričakovan stisk roke velikega mojstra. In odšla s svežo zaljubljenostjo.

Po končanem seminarju je bila Krista Marija vsa prenovljena. Njene novoodkrite vrelce notranje energije sta še posebej ostro občutila njen mož in skoraj odrasli sin. Krista Marija se je na primer odločila, da se v prostem času ne bo več ukvarjala pretežno z gospodinjstvom in zadovoljevanjem sinovih potreb. Sina in moža je nehala spraševati, kaj si želita za kosilo. Namesto tega je skuhala cel lonec golaža, ričeta ali piščančje rižote, razdelila na porcije in zamrznila. Besednjak Kriste Marije se je razširil na prej nikoli slišane stavke: Pogrej si nekaj iz zamrzovalnika. Sam si zloži perilo. A lahko posesaš stanovanje? Ker sta bila sin in mož navajena, da se posoda in perilo opereta kar sama od sebe, so se kupi cunj in umazane posode začeli kopičiti. A Krista Marija ni popustila in oba sta morala sprejeti novo družinsko realnost: Krista Marija se je odločila, da so časi njenega prostovoljnega igranja domače služkinje nepreklicno mimo. In kljub začetnim strahovom, da gospodinjskim opravilom ne bosta kos, se je izkazalo, da jima grejo sesanje, ribanje in drgnjenje odlično od rok.

Odkar se je Kristi Mariji rodil sin, si je osončje predstavljala tako: njen sin je zavzel mesto sonca, ona pa je bila njegov najbližji satelit, ki je ves čas pazil, da ima sonce na voljo vse potrebno, da neovirano greje in razsvetljuje vesolje. Nova Krista Marija se je uprla starim gravitacijskim zakonom in naredila rošado. Uspel ji je nadvse zahteven podvig: sinu je odvzela vlogo središča in osnovnega vira življenja ter ga pomanjšala na velikost navadnega planeta, ki samostojno kroži po tirnici. Razbijanje okovov starih navad je bilo težko delo, polno dvomov in obotavljanj, nova Krista Marija je morala biti ves čas na preži, da se ne bi od nekod spet priplazila njena stara ustrežljiva verzija.

Stara Krista Marija je najraje nosila ponošene hlače na rob in udobne pletenine, večere pa preživljala v mehkem udobju kavča, medtem ko sta si z možem podajala daljinca in posodico z bobi palčkami. Nova Krista Marija si je kupila moderne, rahlo preozke kavbojke, debelo podložen modrc, oprijeto jopico ter mesečno karto za fitnes, kamor je začela hoditi večkrat na teden, da bi čim prej lahko zapela nove kavbojke, ne da bi ji bilo treba zadrževati dih. Stara Krista Marija je vedno nagonsko pazila na lepo obnašanje. Na ulici, na avtobusu, v vrsti pred blagajno. Nikoli ni buljila v ljudi ali v njihove košarice. Nikoli se ni vtikala v tuje zadeve. Ko je pred kratkim Kristo Marijo v vrsti na pošti poskušala prehiteti neka starejša gospa, jo je nova Krista Marija pred vsemi glasno vprašala: “Gospa, a vi mislite, da ste več vredni, da takole prehitevate vrsto?” Stara Krista Marija je iz občutka dolžnosti in dobre stare navajenosti možu pustila, da je enkrat na štirinajst dni splezal nanjo in se olajšal občutka prepolnih mod. Nova Krista Marija se je uprla tej tradiciji in mu enostavno povedala resnico: da ji niti slučajno ni do tega. Mož ni mogel razumeti, kaj naj bi po vseh dolgih letih tihega in po njegovem prepričanju obojestransko zadovoljujočega občevanja to pomenilo in kaj, hudiča, si njegova žena sploh želi. Vprašati pa je tudi ni znal.

Krista Marija se o tem ni mogla z nikomer pogovoriti. Niti s sestro niti s kolegicami, kaj šele z možem. Zato se je po pomoč zatekla na internet. V znanem spletnem forumu za zakonske težave je odprla novo temo: Poročena sem dvajset let in mož se mi gabi, kaj naj naredim? Že naslednji dan je dobila veliko odgovorov. V grobem jih je razdelila na tri kategorije. Nekaj je bilo takih, ki so ji svetovali, naj vendar potrpi z njim, tudi če se je malo zapustil in če večino prostega časa preleži na kavču pred televizijo, se baše s prigrizki in nabira maščobne blazinice. Si je pač takega izbrala, zdaj pa naj ga ima. Druga skupina svetovalcev jo je nagovarjala, naj ga čim prej zapusti, dokler še ni vsa stara in zgubana, da bo še imela kaj od življenja. Presenetljivo pa ji je največ forumašic svetovalo, naj le obdrži moža, če se je izkazal za zanesljivega domačega vola, a naj si poleg njega poišče žrebca za zraven, privlačnega ljubimca, da bo doma lažje prenašala zavaljenca. Kristo Marijo je presenetilo število anonimnih žensk, ki so ji pisale, da so doživljale popolnoma enako in da se je vse spremenilo na bolje, odkar so si omislile ljubimca ali ljubimko.

Krista Marija se je med prebiranjem odgovorov v zadregi nasmihala in si mislila, da se nikoli ne bi mogla spustiti na tako nizko raven. Potem se je začela poigravati z mislijo na ljubimca, sprva samo v fantaziji. Izmišljala si je zgodbe o njem, si predstavljala njegovo čvrsto zunanjost. Dokler se ni v njeni glavi nekega dne oblikovala jasna želja: hočem ljubimca. A takoj se je pojavila prva ovira: kje bi ga sploh lahko našla? Na forumu so ji svetovali Tinder in Krista Marija se je odločila poskusiti. Na telefon si je naložila aplikacijo in si naredila profil. Ni pričakovala, da bo v tako kratkem času dobila toliko sporočil. Njen telefon je kar naprej piskal in na začetnem zaslonu so se prikazovala obvestila aplikacije. Krista Marija se je ustrašila, da bi mož kaj opazil, zato je profil raje zbrisala. Nekaj ponudb za srečanje je dobila kar v odgovorih na forumu, a se zaradi strahu pred neznanci z interneta ni upala odzvati. Čeprav ni imela resnega kandidata, je njena ideja o ljubimcu postajala vedno bolj živa. Krista Marija ga je že videla pred seboj, v domišljiji je bila že na zmenku, izpovedala sta si ljubezen, v sanjah ga je srečevala na skrivnih zbirališčih, se poljubljala, objemala, bil je privlačen in močan, z mišicami in močnim seksualnim gonom, z velikim in lepim udom … In Krista Marija je v sanjah z namišljenim moškim po dolgem času celo doživela orgazem.

Na seminarju za krepitev ženske moči je Krista Marija končno spoznala utelešenega kandidata s kožo, mišicami in kostmi, samega učitelja duhovnih veščin. Kundalini mojster je bil moški v petdesetih, lepo ohranjen, s krepkim športnim telesom in dolgimi srebrnimi lasmi. Bil je neizmerno samozavesten in prepričljiv. Predvsem pa je imel globok in odločen glas, prodorne sivomodre oči ter poudarjene košate črne trepalnice in obrvi, da je Kristo Marijo kar spreletelo, kadar je pogled zapičil vanjo. Kmalu potem, ko se je po nekaj tednih seminar končal, je Krista Marija zapadla v malodušje. Pogrešala je seminar: meditiranje, sproščanje, tresenje. Natančneje, pogrešala je vodjo seminarja, karizmatičnega mojstra Dina, ki jo je z žametnim glasom na seansah zlahka popeljal do višjega stanja zavesti. In do ščemenja v mednožju. Morala ga je ponovno videti, slišati, zavohati. Po možnosti otipati.

Lahko bi se preprosto prijavila na nov termin in še enkrat plačala lepo vsotico za seminar. Ženske, ki iščejo hiter duhovni servis, mojster preobrazbe sprejema z odprtimi rokami. In njihov denar. Če katera ni povsem prepričana, ali res potrebuje ta seminar, ima učitelj Dino na voljo posebne prijeme, kako kandidatki dopovedati, da brez njegovega vodstva ne bo nikoli našla skrite notranje energije in razvila vseh potencialov. Učitelj Dino že na uvodni uri udeleženkam jasno demonstrira, da so izgubljene v vesolju, da nimajo pojma o lastnem telesu in o tem, kako se po njem pretakajo energije. Kaj šele energije med ljudmi. Da sploh ne znajo zares čutiti in živeti. Ampak vse te uboge ženske so končno naredile vsaj eno pametno stvar, dale so mu veliko denarja in prišle na poduk. In on jim bo kot samouresničen razsvetljen moški odprl oči in jih povlekel s seboj na višjo raven zavedanja. On je tisti, ki iz nesamozavestnih plašnih ženic lahko naredi dostojna človeška bitja (uradni opis seminarja na spletni strani društva Power of Light se seveda glasi nekoliko drugače). Temu primerno mojster Dino za povzdigovanje ponižanih eksistenc zahteva visok znesek, račun Kriste Marije pa je izpraznjen še od prvega seminarja. Možnost, da bi si ponovno plačala pravico do Dinove družbe, je zato hitro odpadla.

Dober mesec po zaključku seminarja se je globoko v drobovju Kriste Marije pojavilo zrno tesnobe in se začelo razraščati, vrelec kundalini energije pa usihati. Krista Marija je prepoznala zoprn občutek, da čas teče mimo nje, da ji življenjska moč, energija, vera v smisel, tako rekoč bit sama polzi med prsti in se razblinja. Zbala se je dneva, ko bo zanjo vse veliko v življenju zamujeno in pozabljeno, spremenjeno v male groteskne sanjarije, vredne posmeha. Njeno utrujeno telo in naveličana duša sta se uskladila in namesto običajne otopelosti je Kristo Marijo preplavilo morje hrepenenja. Nekega večera je stala v spalnici in strmela v uokvirjeno sliko oceana, ki je visela nad zakonsko posteljo. Pred mnogimi leti sta jo kupila z možem, ko so po poceni pohištvo še hodili v Ikeo v Avstriji. Ocean na steni je bil videti tako miren, prostran in neskončen. Krista Marija se je zazrla v daljavo horizonta nad oceanom in si predstavljala, da je galeb, ki razpne krila in svobodno poleti nad gladino. Pri tem je v srcu občutila tako silno koprnenje, da jo je stisnilo v prsih. Dino! Na horizontu širnega oceana je zagledala njegov obraz z iskrivimi očmi in prebrisanim, a nadvse očarljivim nasmeškom. Enostavno ga mora videti, še preden njen kundalini vrelec usahne in se posuši za vedno. Ker ni imela Dinove telefonske številke, se je Krista Marija odločila za e-sporočilo. Z možem imata skupen domači poštni predal, zato se ji je zdelo varneje, da piše s službenega e-naslova.

Pozdravljen, Dino!

Res hvala za super seminar. Imam še eno vprašanje: med meditacijo se ne morem koncentrirat, živim v bloku, okolica je glasna. Kaj naj naredim? Zelo bom hvaležna za pomoč!

Prosim za odgovor na moj mobitel.

Krista Marija Matko

070 692 345

Ko je Krista Marija stisnila tipko Pošlji, je njeno srce že tolklo v ritmu poročne koračnice. Če ji bo odgovoril na mobi, bo imela njegovo telefonsko in lahko si bosta dopisovala. Do konca izmene je ob vsaki priložnosti pogledala na mobitel, a odgovora ni bilo. Po službi je šla kot običajno v trgovino po špecerijo in med izbiranjem okusa jogurta obžalovala, da je e-sporočilo poslala s službenega računalnika. Kaj, če bo Dinov odgovor prebrala ali, še huje, izbrisala katera od sodelavk? Kakšna trapa, še smejale se mi bodo … Namesto jogurta je Krista Marija zgrabila velik lonček čokoladnega pudinga s smetano. Bo morala pač dvajset minut dlje goniti sobno kolo.

Po večerji je Krista Marija z možem opravila nekaj kratkih vsakodnevnih razgovorov o opravkih v trgovini, o plesni, ki se nabira v kotu okenskih okvirjev, in nakupu posebne stenske barve, o menjavi gum na avtomobilu, sinovih slabih delovnih navadah in drugih protokolarnih zakonskih zadevah. Potem sta se oba udobno namestila pred prižgano televizijo. Krista Marija je z gnusom opazovala, kako je mož v veliko posodo stresel celo vrečko čipsa in potem ves čas z mastnimi prsti nosil pohane krompirjeve ostružke iz posode v usta. Nekajkrat je s čipsom pomahal Kristi Mariji pred nosom, a ga je kljub mikavnim vonjavam slanega cvrtja odločno zavrnila. Naj ima sam zamaščena jetra, če mu je popolnoma vseeno, Krista Marija se še ne misli povsem predati.

Zaslon mobitela je nenadoma zažarel. Imate eno novo sporočilo. Neznana telefonska številka. Krista Marija je ošvrknila mobitel in začutila naval adrenalina. Mož je bil na srečo popolnoma zatopljen v televizijski zaslon. Krista Marija se je zaklenila v kopalnico in v miru prebrala Dinovo sporočilo:

Čav! Ni pomemban prostor, pomembna si ti. LP Dino;)

Prav zares ji je odpisal! Telefonsko je shranila pod kontakt Servis peči. Zdaj ima Dinovo številko! In kaj pomeni ta smajli, ki mežika? Krista Marija je vsaj petnajstkrat prebrala SMS. Odgovorila je šele naslednji dan, da ne bi izpadla neučakana. V strogi tajnosti sta si izmenjala še nekaj sporočil o meditiranju, energijah, vesolju in še čem. Med drugim ji je učitelj Dino povedal, da najraje hodi meditirat v gozd, v bližini Šiške. Nova Krista Marija je prepoznala priložnost in se odločila, da jo zgrabi za roge. Dino ni vedel ničesar o njenem zasebnem življenju, nikoli ni niti z besedico omenila moža ali sina. Stara Krista Marija ne bi nikoli pomislila, da bi se na skrivaj dobila z drugim moškim, nova Krista Marija pa je Dinu napisala:

Rada bi probala meditacijo v gozdu. Bi mi lahko pokazal kakšen dober plac?

Cel dan ji ni odgovoril. Krista Marija se je že grizla, da je bila morda preveč direktna — morda vsiljiva? Ko je zvečer vključila mobitel v polnilec, ugasnila namizno lučko in sta z možem ležala v postelji vsak na svoji strani, zavita vsak v svojo odejo, se ji je mož celo zasmilil, ker ga je tako dolgo držala na hladnem. Videti je bilo, kot da se je sprijaznil s sušo in se je ni več niti poskusil dotakniti. A tako stanje vendar ne more trajati večno. Ali pač? Vedela je za pare, ki so živeli skupaj samo še kot nekakšni poslovni partnerji. Razmišljala je, ali bi se spodobilo, da vsaj iz usmiljenja izpolni svojo zakonsko dolžnost. Verjetno bi bilo enkrat na mesec povsem dovolj za njenega moža z visokim tlakom, holesterolom in srčno-žilnimi težavami. Krista Marija je gledala v strop in ni mogla zaspati. Mož je poleg nje že smrčal kot običajno. Ob 23.10 je ekran telefona zažarel. Servis peči. Aleluja, težko pričakovani Dinov odgovor:

Okej. Jutri popoldne. Kje in kdaj te poberem?

Ko je to prebrala, je njena kundalini energija ponorela in v trenutku pognala srce do utripanja v norem ritmu. SMS je še desetkrat prebrala, napisala in poslala odgovor, nato pa s težkim srcem vse zbrisala. Ni si upala tvegati. Tudi če je izbrisala njegovo sporočilo, so se Dinove besede z ekrana vtisnile v njene možgane in Krista Marija zaradi vznemirljivega pričakovanja še nekaj časa ni mogla zaspati. Dogovorila sta se, da naslednji dan po službi pride ponjo z motorjem. Krista Marija ne mara motorjev, strah jo je hitre vožnje. Sinu je prepovedala motor, možu je vedno težila, naj vozi počasneje. Kadar se je mož odločil prehiteti kak dolg tovornjak, se je Krista Marija zakrčila na svojem stolu in zadrževala dih, dokler ni bilo konec manevra in je bil avtomobil spet na svojem pasu. A z Dinom bi se peljala s čimerkoli, tudi z raketo, če bi jo povabil.

In končno je tukaj veliki dan. Krista Marija sedi za službenim računalnikom in gleda na uro. Čaka jo skrivnostno srečanje. Samo še petnajst minut do konca izmene. Natakne si gumijaste rokavice, odlepi sodelavkin žvečilni gumi z roba mize in ga zapopa na sredo računalniškega zaslona. Zraven pa še listek s sporočilom: Kjer se oslica valja, tam dlako pusti. Nova Krista Marija ljudem pove, kar jim gre. Ko Krista Marija na hodniku zasliši štorkljanje Andrejinih poceni petk, hitro pograbi svoje stvari, vstane s stola in švigne mimo Andreje.

— Hej, živjo, mudi se mi, zmenjena sem.

— Uuu, neki si mi zrihtana dons. Mej se! Čav.

— Čav!

Ko se Andreja vrže na pisalni stol in se zastrmi v roza packo na sredi zaslona in pripisane očitke, je Krista Marija že daleč na koncu hodnika. Živčno brska po torbici in nima več časa misliti na Andrejo. Hitro hitro, mudi se. Mora si popraviti puder, pa maskaro, pa najti šminko. Da ni slučajno pozabila vzeti ta rdeče? Njene ustnice so že tako tanke, zadnja leta so se še bolj stisnile skupaj, brez šminke so videti kot dva posušena krhlja … O, hvala bogu. Krista Marija najde šminko na dnu torbice, pod vso drugo kramo, in si namaže ustnice. Temno rdeča. Pristaja ji. Še malo pudra prek gubic in Krista Marija je kar zadovoljna z rezultatom. Znebi se predpisanega bolnišničnega čopa in si razpusti sveže pobarvane lase. Do dogovorjene ure manjka še deset minut. Hitro!

Prečkati mora park pred bolnico, dve veliki parkirišči, eno glavno cesto in potem zaviti v stransko ulico. Ni si upala dogovoriti preblizu službe, da je ne bi kdo videl. Krista Marija hiti proti dogovorjenemu mestu. Ne upa si teči, da se ne bi spotila. Srce ji zoprno glasno tolče. Poskuša se umiriti, priklicati tehnike, ki so jih vadili na seminarju, a ji nikakor ne uspe. Ko že od daleč zagleda Dinov motor in na njem Dina, ponosno razkrečenega in nastavljenega soncu, jo preplavita trema in adrenalin. Krista Marija se pri svojih 47 letih še nikoli ni peljala z motorjem.

— O, živjo!

— Hej, kako si?

— V redu. Samo da je konc šihta. Pa vi? Em … Pa ti?

— Super.

— Sej se lahko tikava?

— Ajde, skoči gor.

— Okej. Kam pa greva?

— Boš vidla. Drži se, da mi kam ne odletiš.

Kar bo, pa bo, si misli Krista Marija, vzame ponujeno čelado in previdno zleze na motor. Dino brez obotavljanja požene, iz grla motorja zarohni in že sta na cesti. Švigata med avtomobili, Dino je vajen mestne vožnje in se spretno izogiba zastojem. Krista Marija zapre oči in se pritisne k Dinu: če umre, bo vsaj umrla v njegovem naročju. V njene nosnice udari močan vonj Dinovega ravno prav odišavljenega in prepotenega telesa, ki ga je tako pogrešala. Kristo Marijo preplavi prijetno zavedanje, da je ujela trenutek popolnosti, da so se vse energije izravnale in da je končno na pravem mestu ob pravem času. Kmalu mestni hrup potihne, promet je vedno redkejši, oči Kriste Marije so široko odprte in si ogledujejo pokrajino. Dino zavije s ceste na kolovoz. Krista Marija je zadovoljna, da ni končala kot palačinka na vetrobranskem steklu kakega tovornjaka. A tu so nove nevarnosti: makadam, luknje in pesek, ki frči na vse strani. Hvala bogu se je zjutraj odločila za ozke hlače in ne krilo. Kolovoz zavije v gozd, pot postaja vedno ožja in samotnejša. Nekaj časa se peljeta po zaraščeni stezici, potem pa prispeta na majhno jaso, obdano z bujnim grmičevjem in visokimi bukovimi drevesi. Majhna oaza sredi zaplate gozda. Nikjer nikogar. Samo vetrič v drevesnih vejah. Krista Marija zleze z motorja in sname čelado. Gozdna tla so mehka, prerasla z mahom, v zraku je prijeten vonj po vlažni zemlji. Krista Marija globoko vdihne in izdihne: se vse to zares dogaja ali pa se sploh še ni zbudila in bo zdaj zdaj začela zvoniti budilka?

Ozre se k Dinu in on … on jo pogleda in se ji nasmehne. Ob tem ji je nerodno kot zaljubljenemu osnovnošolskemu dekliču. Pojma nima, kaj bi bilo treba zdaj reči. Nenadoma se spomni, da ji je čelada verjetno poteptala frizuro in njene tanke lase pritisnila k lobanji. S prsti se zakoplje v lase, da bi jim vdihnila vsaj nekaj volumna. V ustih ima štiri že popolnoma prežvečene žvečilne gumije. Čim prej se jih mora diskretno znebiti. Krista Marija pobrska po žepih, najde star parkirni listek in vanj zavije prežvečeno kepo. Dino odpre prtljažnik motorja, ven potegne zmečkano odejo in jo pogrne čez travo. Krista Marija nehote pomisli, koliko različnih ženskih zadnjic je že po turško čepelo na tej karirasti stari deki. Videti je bila že precej zdelana.

— Ta prostor je neki posebnega. Boš vidla.

— Zelo je lepo … in tako mirno. Pa blizu Ljubljane …

Dino gre takoj v akcijo. Zapre oči, začne se tresti in spuščati grlene zvoke. Njegovo tresenje postaja vedno bolj intenzivno. Nato naredi nekaj sonožnih poskokov in ob vsakem doskoku se mu iz grla izvije doneč krik, ki Kristi Mariji pošlje mravljince po hrbtenici. Potem si z enim samim gibom potegne majico in pulover čez glavo in pred Kristo Marijo obstane gol do pasu. Krista Marija široko razpre oči in ne ve, ali bi ga še gledala ali bi se od zadrege raje obrnila stran.

— A si upaš zakričat na glas, a?

— A zdaj?

— Pa zdaj! Kaj se bojiš, v gozdu sva, nobenega ni. Ajde, se bova tresla.

Dino in Krista Marija se skupaj treseta in mahata z okončinami.

— Daj dol to jakno. Vroče ti bo.

— Okej.

— Vse daj dol. Pulover, majico. Usedi se na deko in zapri oči.

— Okej.

— Tuki je ful močen pretok energij. A čutiš? Sprosti se. Ej, ne bit zategnjena! Nič razmišljat. Samo čuti. Čuti! Spust bremze.

— Mhm.

Krista Marija zapre oči in se skuša sprostiti. Zaradi hitrega dihanja in bitja srca ji ne uspeva najbolje. Rada bi skrila tremo in vsaj uprizorila vtis sproščenosti, a težko nadzoruje fiziološke odzive ob prisotnosti napol golega alfa samca.

— Sprosti se. Nisi sproščena. Ajde, tresi se. Huuuum!

— Huuuuum, huuuuum.

— Iz medenice, iz centra, iz jajnikov!

— Huuuuum.

— Moč imaš v medenici! A čutiš pretok? Čutiš toploto? Ogenj, jebemti!

— Ja, ja, ja! Čutim!

Krista Marija v resnici ne čuti ničesar razen poželenja in potrebe, da bi ugajala Dinu. Da bi jo pohvalil. Prepušča se ukazom njegovega globokega glasu, njeno telo se osvobaja družbenih predsodkov, spon, vezi … in je samo še telo z nagoni. Krista Marija prisluhne orgiastičnemu klicu in pusti, da jo glas učitelja vodi v trans. Pripravljena je slediti divjemu gonu narave. Dino se nenadoma usede čisto blizu, da njegova močna avra ožari Kristo Marijo, da se piš njegove tople sape dotakne njenega obraza, da ji v nosnice udari njegov značilni vonj. Dino odločno prime njene dlani. Njegove roke gorijo in stik kože s kožo sproži nežno ščegetanje, ki se iz trebuha širi v mednožje Kriste Marije. Dino ji zdaj šepeta, naj počasi odpre oči. Polako, polako.

Krista Marija in mojster Dino se gledata iz oči v oči. Njegov pogled je miren in osredotočen, dihanje globoko. Njeni dihi so od silne vzburjenosti kratki in plitki, učiteljeva bližina sproža spreletavanje mravljincev po njenih udih in njegove sivomodre oči so vžigalna vrvica, ki razpihuje njeno notranjo žerjavico in obuja speče občutke naslade. Krista Marija se spreminja v divjo ženo, jagababo, boginjo plodnosti. Gledata se v tišini, Krista Marija se trudi dihati globoko, da bi se uskladila z njegovimi naravnimi ritmi. Že samo prisotnost njegovega telesa doživlja kot tleči ogenj globoko v svojem drobovju. Stara Krista Marija bi se teh občutkov ustrašila. Prisluhnila bi notranji pridigi o spodobnosti, zatrla prebujajočo se seksualnost, pokleknila pred družbeno normo in zbežala domov k možu in sinu. Skuhala bi jima kosilo, počistila kuhinjo in se potem cel večer zadevala s čokolado in televizijo. Nova Krista Marija posluša svoje vzburjeno telo, ki daje jasne znake, da se hoče spojiti s telesom drugega: z Dinovim telesom. Nova Krista Marija hoče združitev. Na duhovni in na telesni ravni.

Krista Marija se na majhni gozdni jasi v bližini Šiške, na obrabljeni mojstrovi odeji, odločno nagne naprej in duhovnega učitelja poljubi naravnost na usta. Njegove ustnice so raskave in vroče, podžigajo ogenj za nove poljube. Njegov močan in vlažni jezik spretno prodre v njeno grlo. Krista Marija se vsesa v njegova usta. Nadaljevanje se odvije neznansko hitro. V naslednji minuti sta že oba gola, njegov mogočni penis tudi brez dodatne stimulacije strumno pripravljen. Krista Marija še pomisliti nima časa na možnost srečanja s kakim gozdnim sprehajalcem ali njegovim psom. Spremenila se je v divjo amazonko sredi tropskega pragozda. Dino jo z nekaj gibi obrne, z mokrimi prsti spretno navlaži njeno špranjo in nežno poboža ščegetavček, Krista Marija pljune v dlan in navlaži učiteljev ud, ves nabrekel od vrelca kundalini energije, in potem duhovni učitelj ravno prav odločno penetrira v pripravljeno Kristo Marijo. Spojitev je tako prijetna, da Krista Marija po seriji dobro odmerjenih sunkov pride do močnega orgazma. Pri tem spušča nekakšne paritvene krike, ki še nikoli prej niso prišli iz njenih ust. Nato duhovni učitelj iz previdnosti izvleče ud, žensk ni nikoli spraševal glede kontracepcije, in njen hrbet prekrije z lepljivo tekočino. Krista Marija se spusti na odejo, da se njene prsi pritisnejo ob zemljo in začutijo hlad zbitega blata. Dino ji obredno maže spermo po hrbtu in zraven z globokim glasom brunda kundalini mantro.

Krista Marija je blažena, prerojena, zadovoljena. Dino vstane, si obleče boksarice in začne izvajati telovadne vaje, podobne taj čiju. Krista Marija ga zaljubljeno opazuje. Ta človek je tako organski, tako prvinski in skladen z naravnimi impulzi. Dino ji pomigne, naj se mu pridruži. Ona vstane na ukaz in ga poskuša posnemati. Še vedno gola in bosa stopata po zemlji, prekriti z mahom in travo, in z gibi uprizarjata nekakšen obredni ples sredi gozda. Čeprav je ozračje hladno, sta njuni telesi pregreti in Krista Marija pomisli, da bi lahko za vedno ostala tam, gola in bosa. Spala bi v šotoru iz smrekovih vej, Dino bi prinašal ulovljene živali, ona pa bi jih pekla na ognju. Živela bi od darov narave in od vroče ljubezni.

Naenkrat se Dino brez besed obleče in stopi k motorju. Krista Marija med oblačenjem začuti pokanje in luščenje posušene semenske tekočine na hrbtu. Pomisli, da mora doma takoj čim bolj neopazno švigniti pod tuš. Ta misel jo neizogibno povrne v dolgočasno resničnost 47-letne administratorke z dolgočasno službo in odtujenim zakonom. Dino jo z motorjem odpelje nazaj do kliničnega centra, kjer ima parkiran avto. Krista Marija stopi z motorja in mu vrne čelado.

— Hvala za ... za vse.

— Uživaj.

— Kdaj se spet … Se bova še … Mislim … Kdaj imaš čas?

— Se slišiva. Uživaj. Power of Light!

— Okej … Se slišiva.

Dino vključi motor in se odpelje. Krista Marija stoji sredi parkirišča in ne ve, kam bi se obrnila. Nenadoma jo preplavi sram. Zdi se ji, da vsi naključni mimoidoči točno vedo, da se je še pred dobro uro z ljubimcem gola valjala po listju in mahu. Krista Marija teče proti avtu. Kje so ti presneti avtomobilski ključi … Koliko je ura … Koliko časa je trajala njena seansa … Z roko seže v hlačni žep. Šit, njeni prsti se zalepijo na stopljen čigumi, ki je ušel iz parkirnega listka in se razlezel po žepu. Zunaj se že temni, mudi se ji domov. Možu je napisala, da mora ostati dlje v službi, a ne sme se preveč oddaljiti od vsakodnevne rutine, da ne bi spodbudila nadležnih vprašanj. Krista Marija končno najde ključe in skoči v avto. Doma olajšano ugotovi, da je sin že odšel na večerni trening boksa, mož pa kot po navadi trenira ležanje na kavču, tako da ji ni treba nikomur od njiju pogledati v oči in lahko neopaženo švigne v kopalnico in s svojega telesa spere vse sledove gozdne avanture.

V naslednjih dneh se je Krista Marija trudila vzdrževati videz običajnosti, v resnici pa je ves čas mislila samo na skrivno jaso, karirasto odejo, učiteljeve košate obrvi in impozantno postavo. V službi je bil njen pogled večkrat odsoten, zasanjan. Doma je bila še bolj tiha kot običajno. Iz banalnega življenja se je umikala v sanje. Predstavljala si je skupno življenje z Dinom, kako se vozita z motorjem po hribih in dolinah, kako gresta vse do Pariza, s spalno vrečo in šotorom v prtljažniku. Včasih se ji je sicer hotela vsiliti nadležna misel, da dela račun brez krčmarja, a nova Krista Marija jo je borbeno odgnala in v mislih že sestavljala govor za moža, kako bi mu čim obzirneje predala novico, da ga zapušča zaradi drugega. Med pomivanjem posode in ločevanjem odpadkov je v mislih preračunavala vrednost nepremičnine in delila skupno premoženje na pol.

Dinu je kar naprej pošiljala sporočila. Zavedala se je, da je teh sporočil veliko preveč za dober okus, a si ni mogla pomagati. Minilo je devet dni od srečanja v gozdu in Krista Marija mu je od takrat poslala vsaj trideset kratkih in malo manj kratkih sporočil. Odgovoril ji je samo na vsako peto sporočilo. Skopo, z nekaj besedami. Na zadnjih deset pa nič več. Nobenega odgovora. Njene pobude, da bi se ponovno dobila, so obvisele v zraku. V tišini. Poskusila ga je poklicati. Telefon je zvonil v prazno. Nič. Ta tišina je Kristo Marijo bolela, razjedala njene živce. Morda se mu je kaj zgodilo? Kaj, če ji ne more odpisati? Kaj, če leži v bolnici s povito glavo in polomljenimi prsti in ne more držati telefona?

Naslednji dan se Krista Marija že zjutraj odpravi v prostore društva Power of Light. Ne ve natančno, kaj bi mu rekla, kaj bi mu sploh želela reči, a hoče ga videti. Čaka ga na drugi strani ceste, skrita za vogalom stavbe. Sama sebi prigovarja, naj bo mirna, a srce ji divje razbija. Kdaj se bo že končala seansa z novimi tečajnicami … Krista Marija se živčno prestopa z noge na nogo. Aha, nekaj se dogaja, vrata se odpirajo, tečajnice prihajajo ven iz stavbe. Nekaj minut za njimi iz stavbe prikoraka tudi Dino. Videti je povsem živ in zdrav. V rokah ima športno potovalko in čelado za motor. Obrne se, da bi zaklenil vrata. Krista Marija zakoraka v njegovo smer, odločena, da bo zahtevala odgovore. Še nekaj korakov jo loči od njega. Potem pa nenadoma zagleda mlado žensko, ki prihaja po ulici z nasprotne smeri. Ženska je nasmejana in Krista Marija jo razločno zasliši, kako izgovori učiteljevo ime: Dino! On se obrne, se ji nasmeji in mladenka mu skoči v objem. Nato se poljubita. Krista Marija obstane kot vkopana. Kam naj se skrije? Nikjer ni nobenega vogala, ni drevesa, niti avtomobila … Mogoče pa je ne bosta opazila, mogoče bosta krenila v drugo smer. Prepozno, prihajata nasproti, samo še nekaj korakov in …

— O, Krista! Ja, živjo.

— Oj, živjo.

— Si prišla na seminar?

— Em … Ja … Ne, v bistvu …

— A se poznata? To je Ilarija.

— Me veseli.

Seveda ima super moderno ime. Verjetno je komaj kaj starejša od sinovih prijateljic.

— Nič, lepo bodi, midva morava it.

Krista Marija se opogumi.

— Nekej sem te hotla vprašat …

— Ja?

— Nisi mi odgovoril.

— Kaj to?

— Na moja sporočila. Zakaj mi nisi …

— Aja tisto … Nisem ti imel kaj napisat. Lej, iskreno. Nisem čutil, da bi odpisal. To je vse.

— Aha.

— Lepo bodi. Prijavi se na seminar, ti bom poslal vabilo.

— Okej.

— Čav.

— Adijo.

Ilarija se nasmehne do ušes in pomaha Kristi Mariji v slovo. Skupaj z Dinom odkorakata po ulici. Z roko v roki.

V devetih dnevih od srečanja si je Krista Marija v glavi ustvarila veliko različnih scenarijev nadaljevanja njune zveze. A v nobenem od teh scenarijev, ki jih je preigravala v glavi, ni bilo tako klišejskega konca. Da bi jo ljubimec zamenjal za mlajšo in lepšo ljubico. Zakaj je narava tako nepoštena, zakaj morajo vedno zmagati mlajše ljubice? In zakaj, hudiča, je tako klavrno zmrznila pred njim, pred njo? Lahko bi mu vsaj rekla kakšno pikro, lahko bi ga osramotila pred Ilarijo. Ni čutil potrebe, da bi ji odpisal. Seveda, vedno je treba prisluhniti telesu. In njegovo telo, še zlasti spodnji del, je bilo preveč zaposleno z Ilarijo. Telo Kriste Marije pa bi se v tistem trenutku najraje vdrlo v zemljo. Kako je bila lahko pri 47 letih tako naivna? Dino vendar predava ženskam o sproščanju seksualne energije, o sproščanju spolnih instinktov. Kako je lahko pomislila na nekakšno monogamno življenje z njim? Da bi lahko bila edina. Njegovo poklicno poslanstvo je, da ženske navdihuje s svojo potentnostjo. Saj ne bi bilo pošteno do drugih, če bi ga hotela imeti samo zase.

Krista Marija se vrne domov. Med kuhanjem sobotnega kosila zadržuje solze jeze in sramu. Kosilo je dobro uspelo, a ko z možem in sinom sedijo za skupno mizo, lahko vase spravi samo nekaj grižljajev. Njene oči so motne in rdeče. Ko jo mož končno vpraša, ali je kaj narobe, se Krista Marija izgovori na velik kos česna v solati. Ker je bil mož zadolžen za pripravo solate, Krista Marija izkoristi priložnost in ga nadere, da ne zna niti pravilno narezati česna. Po kosilu Krista Marija leži v spalnici in strmi v veliko sliko oceana na steni. Ocean je zdaj videti drugače: siv, pust in nedostopen. Voda v njem mora biti neznosno mrzla. Ob obali so čeri, na katerih si človek lahko razbije betico. A kljub nevarnim čerem Kristi Mariji ni niti malo žal, da se je odzvala klicu galeba in poletela v daljavo, širnemu horizontu nasproti. V spalnico pride mož in tiho vpraša, ali bi šla malo ven, na en sprehod. Mogoče na kavico. Krista Marija brezizrazno pokima. Popoldanski sprehod do sosednjega naselja in kavica s smetano v lokalni kavarni. Pomirjujoče, znano, domače, varno. V spremstvu zvestega domačega psa. Krista Marija se ravno preoblači iz trenirke v kavbojke, ko zažari ekran njenega mobitela.

Servis peči: Imaš čas jutri popoldne?