(Zakon, o katerem je tekla beseda, je sprejela Cerarjeva vlada. Da ne bo pomote.)

Stari članki se na te lestvice ponavadi uvrstijo, če kdo umre. Tako kot ta mesec Marko Brecelj. Zato tudi slabi dve leti star (ne)nekrolog. Sicer pa običajne aktualije.

DZ sprejel novelo Zakona o elektronskih komunikacijah z nejasnimi, ohlapnimi, nedoslednimi definicijami izrednih stanj.

Režim je na TV Slovenija sproduciral utelešenje vaške ženske (Darjo Gajšek) in utelešenje meščanke (Ano Tavčar, Lorello Flego).

Nazadnje se je zgražanju nad Ano Roš pridružil še Hojs. Že spet. Prvič jo je fasala od desnice, ko je predlani napadla vlado.

Politična debata nadomešča razvedrilne, kratkočasne dialoške vsebine, ki jih na TVS — vsaj kvalitetnih — kronično primanjkuje. 

Nacionalizirano in mediatizirano navijaštvo nas je pripeljalo do tega, da smo dolžni omedlevati ob uspehih naših športnikov.

V takih ljudeh k Brecelj se jaz najdem. Celo življenje so se mi posmehovali. Ne vsi, seveda, sam primitivci. Ampak teh je ful.

“Novi obrazi so simptom vélike nepotešljive slovenske želje z velikim Ž. Vedno bojo potrebni. Pa ne zaradi jebenega Janše.”

Izvajalko himne na hokejski tekmi so najglasneje kritizirali tisti, ki nimajo pojma ne o enem (petju) ne o drugem (športu).

Na levem političnem polu se še ni zgodilo, da bi pogajalec, ki je v nadrejenem položaju, zavrnil tistega v podrejenem položaju.

Vse sem mu odpustil. Zdaj lahko umrem — če že on ne bo (nikoli) —, ko sem ga končno slišal peti stare hite s Cocktaila.

Združena levica je danes edina učinkovita protijanšistična politika. In antijanšizem je danes edini učinkoviti volilni program.