Francoska sramota na fronti
Steze slave — posnete po istoimenskem romanu Humphreyja Cobba iz leta 1935 —, se dogajajo med 1. svetovno vojno na francosko-nemški fronti. Film tematizira izprijenost poveljnikov, pripadnikov francoskega generalštaba, ki iz častihlepja pošljejo v gotovo smrt skoraj celoten regiment vojakov — po neuspeli akciji pa v imenu krepitve morale postavijo pred strelski vod naključno izbrane "strahopetce".
Zaradi Kubrickovega antimilitarizma in "subverzivne propagande, usmerjene proti Franciji", se filmu ni dobro godilo. V izogib francoskemu nezadovoljstvu je bil umaknjen s programa 8. Berlinala. V ameriških vojaških bazah je bil prepovedan. Švicarji so ga lahko prvič videli leta 1970, Francozi še pet let kasneje, Španci šele leta 1986.
V Stezah slave so ključni trije možje na treh različnih položajih v vojaški hierarhiji: štabni general Broulard (Adolphe Menjou), general Mireau (George Macready) in polkovnik Dax — good guy —, ki ga igra Kirk Douglas.
Broulard ukaže Mireauju napad na nemško strateško točko Anthill. Kljub zavedanju, da gre za samomorilsko misijo brez možnosti uspeha, Mireau nalogo sprejme, saj mu je obljubljeno napredovanje.
Odstotki, odstotki, odstotki
Izraz "topovska hrana" ali "kanonfuter" je v nekoliko drugačni obliki — "la chair à canon", "topovsko meso" — prvi uporabil francoski pisatelj Chateaubriand, podobno poimenovanje — "food for powder" "hrana za smodnik" — pa se pojavi že v Shakespearovem Henriku IV. Frazeološki slovar pripisuje izrazu dva pomena: kdor je v vojni izpostavljen smrtni nevarnosti za tujo korist in kdor je brez možnosti proti močnejšemu tekmecu.
General Mireau prenese navodila za napad polkovniku Daxu. Ta se nerazumni zahtevi upre, a brez uspeha. Generala povpraša po pričakovanih izgubah, ta pa mu odgovori:
"Pet odstokov jih bo umrlo zaradi lastnega obstreljevanja, deset odstokov na poti čez nikogaršnjo zemljo, še dvajset odstokov pri prehodu žice. Recimo, da še dodatnih petindvajset odstokov pri zavzetju Ant Hilla. Tako ostane dovolj velika četa, da zavzeti del tudi obrani. Drži, plačali bomo obupno ceno, toda imeli bomo Anthill."
Komercialni (ne)uspeh
Nadaljnji razvoj dogodkov — pozor, hudi kvarniki! — se naslanja na afero Souain, francosko vojaško sramoto 1. svetovne vojne.
Zavzetje Anthilla krvavo spodleti. General Mireau si želi umiti roke, zato obtoži vojake strahopetnosti in terja usmrtitev naključne trojice. Nadrejeni Broulard se s predlogom strinja.
V času nastajanja Stez slave je bilo slavljenje vojne popularnejše od njene kritike, zato je bila produkcija tako izrazito protivojnega filma tvegano početje. Tega se je ustrašil tudi še neuveljavljeni Kubrick. Nazadnje se je le odločil, da bo filmu odvzel ostrino in ga naredil komercialno zanimivega — in pri tem zaslužil, kot je sam priznal. Po popravljeni verziji scenarija bi bili obsojenci na koncu oproščeni.
Protivojni film s srečnim koncem bi bil seveda nesmisel. Toda na srečo je bil zraven Kirk Douglas, ki se s tem ni mogel sprijazniti. Igralec je verjel v pomembnost Kubrickovega projekta, tudi če ne bi prinesel niti centa. Kot piše v svoji avtobiografiji The Ragman's Son, mu je uspelo doseči, da je obveljala originalna različica scenarija z ne-srečnim koncem.
Steze slave niso bile pomembne za Kubricka samo zaradi kariernega preboja, ampak tudi na osebni ravni, saj je na snemanju spoznal svojo bodočo ženo Christiane. Ta v vlogi zajete Nemke s petjem nemške ljudske pesmi Der treue Husar do solz gane zbrane (francoske) vojake.
Strelski vod
Osredotočimo se na razplet, ki razkriva zanimivo nianso v delovanju generala Broularda. Polkovnik Dax se pred izvršitvijo smrtnih kazni pri njem še enkrat zavzame za pomilostitev treh vojakov, hkrati pa Broulardu pove, da je general Mireau, pobudnik eksekucij, med neuspelim napadom na Ant Hill ukazal streljati na lastne može, ker ti niso zapustili jarkov. Broulard kljub vsemu ostane neomajen.
Ko so vojaki usmrčeni, Broulard polkovniku Daxu ponudi generalsko mesto. Šele ob njegovi burni reakciji — "Ti izprijeni, sadistični starec!" — se presenečeno zave, da je Dax resnično želel rešiti na smrt obsojene vojake in da mu ni šlo samo za preračunljivo kazanje kreposti zaradi želje po napredovanju. Broulard označi Daxa za idealista, vrednega pomilovanja.
Vojaki bi torej lahko bili rešeni, toda samo, če bi general Broulard verjel, da je polkovnik Dax v svojem zavzemanju zanje iskren. General ne samo da ne premore nobene človečnosti, temveč si niti ne more predstavljati, da jo premore kdo drug. Če bi si lahko, do usmrtitve ne bi prišlo. A ne zato, ker bi se general omehčal, temveč iz preračunljivosti — v izogib konfliktu z "idealistom" Daxom.
Der treue Husar
Steze slave niso bile pomembne za Kubricka samo zaradi kariernega preboja, ampak tudi na osebni ravni, saj je na snemanju spoznal svojo bodočo ženo Christiane (Harlan). V zaključnem prizoru, ki se odvije v kavarni, Christiane v vlogi zajete Nemke s petjem nemške ljudske pesmi Der treue Husar do solz gane zbrane (francoske) vojake. Prizor je ganljiv, a grenak — možje se namreč vračajo na fronto. S tem pa se vrača tudi strah pred smrtjo.
PS: "Nihče noče umreti."
Arnaud, eden od usmrčene trojice, ima o smrti in z njo povezanim strahom posebno teorijo, ki jo na predvečer napada na Anthill deli s soborcem. Soborec mu pritrdi, da bi tudi sam bil raje pokončan z mitraljezom kot pa z bajonetom. V obeh primerih ti kosi jekla razparajo čreva, a je mitraljez hitrejši, čistejši in manj boleč. Ni nas strah smrti, ampak tega, kako bomo umrli: "I'm not afraid of dying, only of getting killed."
"Če bi bila res smrt tisto, česar se bojiš, zakaj bi ti bilo mar, s čim si ubit," nadaljuje Arnaud. Sogovornik pa zaključi: "Prepametni ste zame, profesor. Jaz samo vem, da nihče noče umreti."