Tanka črta, pričevanje nekdanje okrožne, višje in vrhovne državne tožilke Vlaste Nussdorfer, prinaša številne resnične zgodbe iz njene kariere, polne žalostnih in tragičnih usod. Tanka črta — med dovoljenim in prepovedanim, dobrim od zlim, življenjem in smrtjo — govori o moralnih dilemah, pa tudi pasteh pravosodja, s katerimi se tožilci srečujejo pri svojem delu. Kaj je bolj neizprosno in šokantno? Fikcija ali resnično življenje?

Vlasta Nussdorfer je večji del svoje življenjske poti posvetila tožilstvu. V petintridesetih letih je prehodila pot od pripravnice do namestnice temeljnega javnega tožilca, okrožne, višje in vrhovne državne tožilke. Brali smo njeno avtobiografijo Nekaj vam želim povedati, tokrat pa je pred nami Tanka črta. Avtorica sama pravi: “Na tožilstvu sem več kot tri desetletja spremljala izjemne usode ljudi, ki jim je trenutek nepazljivosti, nerazsodnosti, žalosti, besa, razočaranja ali drugih čustev vzel miren vsakdan in kdaj celo prostost, mnogim pa celo življenje. Veliko je bilo vzrokov za prestop te tanke črte. Na strani mrtvih, zlorabljenih, posiljenih ali oropanih so neomajni tožilski liki, njim nasproti pa odvetniki tako ali drugače nesrečnih obtoženih, sodbo v imenu ljudstva pa bodo izrekali v črne toge odeti sodniki. Se boste z njimi strinjali ali bi razsodili drugače?”

Vlasta Nussdorfer: Tanka črta

Predstavila bi vam rada nekaj hudih primerov, ob katerih boste gotovo spoznali, kako težko delo opravljajo tožilci in preiskovalni sodniki, da o policiji in drugih službah, ki to prav tako aktivno spremljajo, ne govorim.

Spomin seže daleč, res daleč nazaj. Preiskovalni sodnik me je obvestil, da je povozilo dve osebi v Tivoliju. Tja sva odšla izpred sodišča kar peš. Vlak je stal na tirih, daleč naokoli pa so bili raztreseni koščki mlade ženske in štiriletne deklice. Prizor je bil naravnost grozljiv. Sploh nisem vedela, kam bi gledala … Dekličina mama je namreč prosila svojo sestro, naj njeno hčerkico tisti dopoldan odpelje k pediatru. Bila je gosta megla in šli sta čez tire, česar tedaj ne bi smeli storiti … Vlak se ni mogel ustaviti. Tisti popoldan sem v vrtcu močno stiskala k sebi svojo enako staro hčerkico in jokala, jokala … Čeprav smo živeli povsem blizu Tivolija, sem kasneje dolgo zbirala pogum, da smo tja z družino spet lahko šli. In še danes razmišljam o tem.

* * *

V misli se mi prav tako še vedno vrača ogled kraja detomora v vasici daleč od prestolnice. Bila je huda zima, ležal je visok sneg. Službeni avtomobil smo pustili nekaj sto metrov od hiše, v kateri se je zgodilo najhujše. Gazili smo po visokem snegu in prišli na kraj, kjer je na zelo mrzlem podstrešju ležalo v rjuho zavito trupelce. Dežurni zdravnik Inštituta za sodno medicino ga je razvil in ugotavljal zunanje znake smrti. Vse je kazalo, da se je otročiček rodil živ, kar je kasneje potrdila tudi sodna obdukcija. Kriminalisti so opravili številna zaslišanja, tako oseb v hiši kot tudi sosedov. Nihče ni vedel ali opazil nosečnosti, saj jo je gospa zelo skrivala. Doma je bila tudi njena približno desetletna hči. V kako hudem stanju je bila nosečnica, je kasneje ugotavljal psihiater, ki ji ga je dodelilo sodišče v kazenskem postopku. Na veliko se je govorilo, da to niti nista bila njena edina otroka. Ob vsakem odkritem detomoru so se obširno razpisali tudi mediji, ki sem jim pogosto odgovarjala, saj je to tema, ki se ljudi globoko dotakne, še zlasti ob zavedanju, koliko parov ne more imeti svojih otrok in bi naredili prav vse, da bi lahko otroka posvojili. Le zakaj bi moral katerikoli nezaželen in rojen otročiček umreti? Le zakaj?

* * *

To pa ni bil edini mrtev otrok v času dežuranja. Živo se namreč spominjam ogleda kraja, kjer je bila povožena nekajletna deklica, ki je živela v hiši tik ob železniški progi. Nenadoma je ušla izpod nadzora staršev, in že se je zgodilo. Kaj bi dala, da tega ne bi nikoli videla in doživela!

Pa tudi smrti v zibelki, ko je nekajmesečni otroček nenadoma nehal dihati. Čemu sploh na ogled take tragedije, sem se takrat spraševala. A nikoli ne veš, o čem vse se lahko začne kasneje govoriti, ogleda pa ni več mogoče ponoviti. Držali smo se načela, da je bolje narediti več kot premalo.

Spomin seže tudi v čas, ko je moj sin hodil v prvi raz­red. Bilo je okoli poldneva, ko je neki prvošolček nekje v Polju odhajal iz šole. Stanovali so povsem blizu. Ko je bil tik ob cesti, je mimo, a po nasprotni strani, pripeljal njegov oče, on pa se je pognal proti njemu. Padel je pod kombi, ki je ravno tedaj pripeljal mimo. Oče je tako videl smrt svojega sinčka. Na ogledu sem neusmiljeno jokala, saj so me stvari poleg pokritega trupelca spominjale na mojega prvošolčka: torbica, zvezki, barvice, čeveljci. Na kraju je policija ugotavljala predvsem hitrost vozila, a ta ni bila kriva za nesrečo. Dečkov oče se s tem nikakor ni mogel sprijazniti, saj je trdil, da je voznika treba obravnavati kot povzročitelja. Čeprav je veljalo pravilo, da zadevo obravnava tisti, ki je bil na ogledu, sem prav tu prosila kolega, če jo prevzame, saj me je nesreča neizmerno prizadela. Pogovora z očetom, ko je zanj zaprosil, namreč sploh nisem bila sposobna opraviti. Najbrž bi z njim vred zgolj jokala …

* * *

Nepozabna in naravnost strašljiva je bila tudi smrtna prometna nezgoda dveh mladih v izložbi Name. Vračali smo se z nekega ogleda, bilo je malo čez polnoč. Službeni avtomobil je parkiral pred sodiščem, in preden smo se nameravali raziti, je preiskovalni sodnik poklical še na OKC. Tam pa so mu povedali za novo hudo prometno nezgodo v centru mesta, nasproti Pošte. Tedaj se je nenadoma zaslišalo tudi tuljenje vseh vrst siren. Na kraj smo takoj odšli peš in prispeli v trenutku, ko so reševalci iz Namine izložbe odnašali še komaj živo mlado dekle, za motorista pa je bilo že prepozno. Tisti večer je namreč maturantka na prigovarjanje matere odšla v mesto, da bi se pred maturo, ki se je bližala s hitrimi koraki, vsaj malo razvedrila. Bila je izjemna dijakinja. Tam je preživela nekaj prijetnih uric s sošolci in se okoli polnoči želela vrniti domov. Prevoz ji je ponudil fant, ki ga ni poznala. Sedla je na njegov težki motor in pritisnil je na plin. Od Mačka sta odbrzela po Zoisovi in zavila na Slovensko. Tu je le še pospeševal. Skoraj sočasno se je od Name proti Pošti peš namenil srečen novopečeni očka. Nekaj ur prej je dobil otročička in je to veselo proslavljal. Motorist je pridrvel s hitrostjo vsaj 170 km/h, in da ne bi trčil, le malenkost zavil levo, a se je z velikansko hitrostjo zaletel v Namino izložbo. Oba sta umrla, on na mestu nesreče, dekle med prevozom v bolnišnico. Tisto noč nisem spala. Trije mrtvi v enem samem dežurstvu. Zoper pešca sem sicer zahtevala uvedbo kazenske preiskave, a po njeni izvedbi odstopila od kazenskega pregona, saj sem po natančni analizi vsega zbranega in po izvedenskem mnenju odločila, da ni bilo vzročne zveze med peščevim prekrškom in posledicami. Pretrgalo ga je namreč motoristovo ravnanje — njegova velikanska hitrost.

Še mesece po nesreči je k meni prihajala dekletova silno pretresena in neutolažljiva mama. Dolgo sva se pogovarjali o vsem. Želela je videti slike mrtve hčerke, a ji jih nisem nikoli pokazala. Bilo bi prehudo. Naj ohrani v spominu tako, kakršno je videla zadnji večer, sem ji vedno govorila … in pri tem tudi vztrajala. Po odstopu od pregona sta obe družini nadaljevali subsidiarni pregon, kar se mi je zgodilo prvič in zadnjič v karieri. Obljubila sem, da ga bom v primeru možnosti uspeha ponovno prevzela. A to se ni zgodilo. Tudi z odvetniki jim namreč ni uspelo povezati peščevega prečkanja Slovenske s smrtjo dveh mladih. Tudi to je bil dogodek, ki ga ni in ga tudi ne bo nikoli mogoče izbrisati iz spomina …

* * *

Morda se kdo od vas še spomni smrti starejšega možakarja s Primorske, ki ga je neko zimo smrtno ranila ledena sveča, ki je padla nanj s strehe hotela Union. Ogleda sva se udeležili s preiskovalno sodnico Marinko Lapajne. Obdukcijski zapisnik me je pošteno pretresel. Ena sama sveča, pa tolikšno razdejanje! Naj kdo reče, da je mogoče uiti usodi, ki preži na vse nas … Gospod je namreč preživel tudi vojno, potem pa …

Tu je še smrt treh oseb v avtomobilu tik pred božičnimi prazniki. Družina se je po nakupih iz prestolnice vračala v Zasavje. Trk v obcestno drevo je v hipu povzročil smrt mame, očeta in enega otroka, preživel je le malček. Ob prihodu na kraj smo že od daleč videli po tleh raztresene otroške oblekice pa tudi darila, prizor je bil več kot grozljiv. Na njihovo usodo sem pomislila tudi na božični večer. Bil je še eden od mnogih, ko sem z mislimi kar odtavala. Trudila sem se, da domači tega ne bi opazili.

* * *

Družina je bila sicer pogosto v mislih z menoj. Neko soboto, ko sem se udeležila ogleda kraja, kjer je v Ljubljani eksplodirala bomba in vzela eno življenje, je bil prostor nesreče na široko ograjen. Kmalu se je seveda zbrala množica firbcev. Ko smo podrobno raziskovali nenavadno prizorišče, je pred nami zaradi varnosti dosledno hodil bombni tehnik. Naenkrat sem tam daleč zagledala znana obraza: sina in njegovo Metko. Prav počasi sem se premaknila k ograji, do njiju, in sin je po tihem vprašal: “Mami, tu si že dolgo in še boš dolgo. Si morda lačna? Ti kaj prineseva?” Ojoj, kdo bi tam lahko jedel, sem premišljevala in se posvetila delu. Oba sta kmalu odšla. Ko smo se spet srečali, sta povedala, da sta takoj, ko je blizu Metkinega doma počilo in sta vedela, da sem dežurna, odhitela na kraj. Hudo jima je bilo vse tisto gledati, saj bi lahko spet eksplodiralo. Zdelo se jima je, da je moja služba zelo nevarna. Takrat še posebej. Res je, dežurstva so bila pogosto silno naporna. Včasih tudi po ves dan nismo ne jedli in ne pili, celo doma mi po težkem dežurstvu ni bilo do hrane.

Tekli so letni časi in najhuje je bilo pravzaprav dežurati pozimi ali v zelo vročem poletju. Vedno pa je veljalo, da je sleherna pomlad prinesla mnoge smrti motoristov, ki so izgubili življenje ali postali invalidi, bodisi zaradi drugih udeležencev v prometu ali zaradi lastne neprevidnosti, neredko kar objestnosti.

* * *

Tako sem nekega večera v času dežurstva prejela klic preiskovalne sodnice Marjutke Paškulin, da sta na obrobju Ljubljane na vaški, popolnoma neosvetljeni cesti, na motorjih trčila dva otroka, ki sta prej vozila iz nasprotnih smeri. Eden je umrl na kraju nezgode, drugega so odpeljali v Klinični center, saj je še bil pri življenju. Ker je ravno v tistem času moj šestnajstletni sin vse svoje prihranke namenjal nakupu motorja in ga od tega ni bilo moč odvrniti, se mi je to zdela idealna priložnost, da vidi, kaj se lahko zgodi. Bil je doma in vprašala sem ga, ali bi se mi pridružil. Tega je bil zelo vesel. Seveda se mu ni niti sanjalo, kaj bo videl na ogledu. Takoj se je oblekel in po naju je prišel službeni avtomobil s preiskovalno sodnico. Na kraju je bila popolna tema, policisti so pripeljali razsvetljavo in za silo se je videlo. Telo osnovnošolca, zavito v plastično folijo, povsod kri in razbitine obeh motorjev. Prizor, ob katerem ostaneš brez besed, ob dejstvu, da veš, da sta bila oba fanta sošolca in sta še isto dopoldne sedela skupaj pri pouku. V naslednjih tednih je eden od nedeljskih časopisov objavljal prometne tragedije in poročal tudi o tej. In moj Peter je bral o žalostni usodi drugega udeleženca, ki je postal tetraplegik. Spraševal je, kaj to sploh pomeni. Nikoli več ni niti omenil nakupa motorja. Pri osemnajstih je opravil vozniški izpit in si občasno izposodil družinski avto. Še danes se kdaj spominjava tiste tragedije. Bilo jih je pravzaprav ogromno.