24. 11. 23

Tako imenovani tradicionalni slovenski medeni zajtrk, ki ga je priredila Berni včeraj v rezidenci, se dejansko obhaja in tudi jé vsak tretji petek — ali pêti tretjek, pozabil sem že — v novembru. Tako je postal prva uradna prireditev na najinem domu, odkar sva v Črni gori.

Meni je bila odrejena vloga človeka, ki je dovolj pameten, da ve, kaj se govori in o čem se ne govori na takem dogodku. Tega sem se tudi držal, čeprav sem se v zasebnih pomenkih prepričal, da so pod uradno polikano uniformo ljudje kot jaz, torej samostojno misleče in ustrezno čuteče osebe.

Razpoloženje je bilo sproščeno, čeprav so morali ljudje najprej poslušati uvodno predstavitev. Podatki so podatki, kaj hočemo. Ponavadi, kadar sem primoran uvodoma brati ali govoriti kaj, kar vsebuje letnice, imena, vrstne samostalnike, zahvale in podobno, sam nazadnje pripomnim. “Ojej, zdaj vidim, da sem pomotoma dvakrat prebral isto stran. Opravičujem se tistim, ki so to opazili.” To vsaj malce pomaga izboljšati razpoloženje.

Komični predih

Tukaj sam nisem bil govorec, pa sem poskusil drugače. Ko je Berni končala, sem si izprosil minutko za “komični predih”. Potem sem pojasnil zbranim, da smo Slovenci ne samo medarji, temveč tudi veliki mlekarji, in sem z Berni odigral pozdravljanje na tradicionalni slovenski mlekarski način.

Za tiste, ki ga morda ne poznate:

Povabite soudeleženca, naj ponavlja natanko za tabo. Sklenete roke v držo molitve s prepletenimi prsti. On stori enako. Greste z dlanmi narazen in obenem dvignete palca v zrak. Sobesednik naj vas posnema. Obrnete še vedno sklenjeni dlani navzdol, da gledata palca proti tlom. Ko ta gib ponovi soigralec, brž primete z vsemi prsti njegova palca in ju začnete izmenoma »molsti«.

Medigra je zbudila splošno veselost.

Nazadnje kar nisem in nisem izpustil Bernardinih palcev, čeprav jih je skušala izviti, in potem sem pojasnil: “To je pa zato, ker imava prste od meda.”

Iz spoštovanja do dežele

Naprej je šlo vse gladko. Medeni zajtrk je sestavljen iz medu, mleka, masla, kruha in jabolk. Iz spoštovanja do dežele, katere gosta sva, pa smo vključili še nekatere njene tradicionalne dobrote. Dodatna ponudba je obsegala vse od šunke do pršuta, z vmesnim ovinkom do sira. Tako so bili zelo zadovoljni tudi mesojedci.

Ko me je ena od gostij vprašala, kako da sem tako vitek — kar se je res opazilo, ker sem bil opravljen kot Hamlet v črnih ozkih hlačah in triko bombažni majici z ovratničkom —, sem odvrnil: “Pazim, da ne jem tradicionalnega slovenskega medenega zajtrka.”

Kramljal sem z mnogimi. Lepo sem se pomenil z Nemcem in Avstrijcem. Slednji — imenuje se Karl Müller —, je povedal, da je v začetku 1990. let služboval kot začetnik v Bolgariji. Ko sta z ženo zvedela, da gresta na prekomando v Slovenijo, sta bila zelo razočarana: “Spet eni Slovani! A ko sva se znašla v Sloveniji, sva ostrmela. Slovenci so bili — Avstrijci.”

Povedal sem mu, da me Avstrijci imajo za rojaka, ker jim je priimek na Koroškem dobro znan. Seveda se tam piše Gradischnigg. Tako Slovenci kot Avstrijci smo bili pač tlačani istega K. u. K. imperija, jasno. Navzeli smo se istih značajskih posebnosti: previdnosti, zapetosti, uslužnosti in vljudnosti. Vse to se spodobi malim narodom.

Ali kot je govoril njega dni Hans Peter Rullman, nemški disidentski novinar, ki je našel zavetje v Titovi Ljubljani in potem v Daj-Damu popival v družbi drugače disidentskih perspektivovcev: “Če bi bilo Slovencev 60 milijonov, ne bi bilo več Evrope.” Gre samo za vprašanje številk.

Ženska s smislom za humor

Posebej mi je postala simpatična ameriška veleposlanica Judy Rising Reinke, ženska s smislom za humor in pse in mačke — prepričan pa sem tudi, da za ljudi vseh sort. Njen mož je po opisu sodeč zelo podoben meni, saj sledi svojim veseljem. Edina razlika je, da je še malo modrejši, ker veselje najde v rečeh, ki absolutno ne prinašajo nobenega denarja. “Lepo me spremlja, poskusila sva s tem, da je opravljal to ali ono delo na veleposlaništvih — saj veste, ta so mnogoštevilna in vselej se najde delo še za enega —, pa ni nikoli zdržal. Trenutno preučuje križarske vojske. Pomislite!”

Nič nisem komentiral, čeprav mi je bilo jasno, da se bo taki temi posvetil dvomljivec, ki ga vselej zanima, kaj je zadaj, začenši tam med koreninami evropskega verskega vtikanja v Bližnji Vzhod.

Potem je pripovedovala, kako je zbolel in gineval njun pes, in kakor se je poslavljal, tako se je pod njihovo streho vse pogosteje oglašala klateška muca. Sčasoma sta jo začela puščati v hišo, pes ji ni hotel žalega, ona pa njemu ne. Pravzaprav sta se prav dobro razumela. Pes je nazadnje preminil.

Postojmo za trenutek.

Hvala. Na vrsto je prišla nova selitev po svetu, in strinjala sta se, da mačka, ki je zdaj že grela možu stopala in ležala Judy v krilu, ne pojde z njima, kajti maček se nikoli ne naveže na gospodarje, temveč samo na hišo. Ta splošna resnica tudi res velja.

Ko pa sta začela pakirati, je opazila, da si njen mož daje mačje pelete v hlačni žep. “Kaj pa to?” je rekla. “Za če bo med poletom postal lačen,” je rekel.

Žal mi je, da si nisem zapomnil imen njunih miljenčkov.

Psi in mačke kot terapija

Obstaja razlika med mačkami in psi, o kateri morda še nisem pisal: pes pelje človeka v okolje, ki deluje terapevtsko, mačka pa je sama po sebi terapevtka. Dovolj jo je držati na kolenih ali v naročju, ko prede. Samo da se kdaj pa kdaj podrgne z licem ob tebe, boš v evforiji.

Če se ti seveda pusti, seveda, ker mačke dobro vedo, komu bi lahko hasnila njihova felinoterapija.

Vprašal sem Judy, kaj se ji zdi: za koga je treba navijati v filmih z Jamesom Bondom — za Bonda ali za njegovo večno nemesis Blofelda, šefa Spectra? Takoj je vedela, kaj imam za bregom. “Za Blofelda, če me že vprašaš. Človek, ki crklja mačko, ne more biti zares slab.”

Prijelo me je, da bi jo povprašal še po njeni varnostnici, Črnogorki z ustnicami kot češnje s čokoladnim oblivom, kakor da bi jo izbrali na konkursu za bondovske lepotičke. Zadnji hip sem se zadržal. Ne zaradi Judy, ampak zaradi Berni.

Družba je bila zadovoljna

Dogovorili smo se, da z možem prideta na “pristni tradicionalni slovenski zajtrk“, kajti tale z medom je pač neotradicionalni. Moj bo postregel s koruznimi in ajdovimi žganci in ječmenovo kavo. Morda kot poklon Črni gori navržem še kak mehki sir in jajca.

Družba je bila zadovoljna. Zaostankarji so ostali do poldneva.

Ob odhodu je prihajalo do občasne zadregice glede plaščev. Nimava garderobe per se, pa sva z Ivono plašče nosila v pritlično spalnico, ki ima vhod blizu glavnih vrat. Ob odhodu je bilo vrlima puncama — namestnici Mirjani Vidaković in tajnici Ivoni Klepić — težko ugibati, čigav plašč je čigav. Predložil sem za naslednje take prireditve vpeljavo garderobnih številk, ki lahko obenem rabijo za neformalni loto. Ni nujno, da bi bila premija tuj plašč ali torbica. Pač tisto, kar bi ostalo, ko bi se že vsi razšli. Ker vedno kdo kaj pozabi: rokavice, dežnik, šal, denarnico …

Šarmantna Črnogorka Milena Vukotić z Ministarstva za poljeprivredu — spremljal jo je enako visokorasel kolega Željko, sicer Veskov “brat” oz. “plemenjak” — mi je ob slovesu obljubila odlično olivno olje, z njihove plantaže, organsko. Mmm. Lepo smo kramljali in kar težko sem se poslovil od tog visokog društva.

Psa sta se zelo lepo odrezala. Bila sta tiho, zaprta ves čas v garaži. Mucek Šicmic je bil prost, vendar ga ni bilo blizu. Najbrž je ocenil, da je ljudi preveč za uspešno mačjo psiho(terapijo).

Skratka, vse je šlo kot po maslu z ne preveč meda.