Težko razložim, kako so tuki narejeni fleti. Pač, eni v dvonadstropnih stanovanjih, drugi v luknjah. V glavnem, vsi se poznamo, ker je tok majhen blok. Sosedje se mi ne vtaknejo v nič. Tud če se skoz kadi gandža iz fleta ali pa non-stop en folk hodi do mene. Na začetku so me sicer mal čudno gledali, pol sem jim pa svoje knjige potalala. Zdej je tko: "Ah, čudak pač. Umetnica."

Sam enkrat sem dobila listek na vratih, da mam muzko prenaglas. Aja, pa enkrat mi je sosed zvonil ob petih zjutri, če lahk nehamo z galamo, ker ma službo zgodi. Jaz pa uletela na vrata v spodnjih gatah in dokolenkah, pa se drla enmu na kavču: "Kje smo že bli?" — "Ja, na tvojem literarnem večeru." In jaz vsa munjena sosedu razlagat, da je bil pač literarni večer. Da mora štekat.