Težko razložim, kako so tuki narejeni fleti. Pač, eni v dvonadstropnih stanovanjih, drugi v luknjah. V glavnem, vsi se poznamo, ker je tok majhen blok. Sosedje se mi ne vtaknejo v nič. Tud če se skoz kadi gandža iz fleta ali pa non-stop en folk hodi do mene. Na začetku so me sicer mal čudno gledali, pol sem jim pa svoje knjige potalala. Zdej je tko: "Ah, čudak pač. Umetnica."

Sam enkrat sem dobila listek na vratih, da mam muzko prenaglas. Aja, pa enkrat mi je sosed zvonil ob petih zjutri, če lahk nehamo z galamo, ker ma službo zgodi. Jaz pa uletela na vrata v spodnjih gatah in dokolenkah, pa se drla enmu na kavču: "Kje smo že bli?" — "Ja, na tvojem literarnem večeru." In jaz vsa munjena sosedu razlagat, da je bil pač literarni večer. Da mora štekat.

Veselica

Druzga mi pa ne težijo. Dokler ni uletel en nov sosed. Petindvajsetletni odvetnik si je kupil flet. Aprila je bil listek na vhodnih vratih, da bojo štemarce driblali med jajci. Do kdaj, pa ni blo nč napisano. In ta štemarca je trajala ene tri mesce. Men se je blo za utrgat. Ob devetih zjutri ustaj vojsko in poslušat uno sranje vsak dan. Ko sem enkrat vsa živčna naletela na majstra na štengah, sem začela takoj pizdit, da eni ponoč pišemo in da ne mormo še čez dan tega poslušat. Itak da sem lagala, ker od maja nisem napisala nč.

Sam kaj, ko se je sosedom utrgalo še bolj. Ker je odvetniku ratal prerezat cev za vodo. In je bla poplava v dveh spodnjih fletih. Pol je šele ratala veselica. Kr naenkrat so vsi štemali. In spet listek spodi, da se opravičujejo za ropot, sam da so ble poplave zarad soseda. Jebala sem mater temu odvetniku po FB. Sama sreča, da sem nad njim, ker če bi men kej zjebal, bi se drugač pogovarjali.

Nč, kaj zdej?

In tako jaz lepo sedim en dan zvečer na compu, muzka, jola, pir, v miru. Cunje so se prale v pralnem stroju v tišini. Kr naenkrat pa zaslišim neki iz kopalnice. Grem pogledat in zagledam vodo, kako šprica na vse strani. Na ful. Ventile mi je ven fuknilo ventile iz tuša. Probam zapret in vidim, da ne gre. Sama sreča, da sem bla doma. Vsa mokra kličem fotra ob enajstih zvečer, da bo lihkar poplava. Sej drugač ga ne bi, sam je naš flet. Prileti fotr, probava zapret ventile, ampak je blo še hujš. Sam gledala sem vodo, kako po tleh narašča.

Nč, kaj zdej? Morit sosede ob taki uri? Scena je naenkrat izgledala tako: pol bloka v moji luknji z vsem možnim orodjem in hodit po vodi. Fotr ves živčen, uni pa cvikali, da ne bo šla voda v spodnje flete. Jaz sem si pa mislila, da fuck off že vse. Lepo sem sedela ob compu, si navijala džointe, pila pivo, muska do fula — pa nej gre vse v pičku mater. Kaj boš v takih situacijah? Ko me je drug dan srečal sosed, je rekel, da bolj flegma človeka še ni videl. Na koncu so šli zapret vodo dol v klet. In je ostal cel blok brez vode.

Rešli situacijo — dokler …

In so šli. Kao da bomo jutr dalje. Ko sem brisala tla, me je ob enih ponoč klical fotr: "Zdej prideva z majstrom. Ne morš pustit ljudi brez vode." Ob enih zjutri majstr pr men? Kje ga je najdel ob taki uri? To ve sam fotr. Model zamenja ventile in gre nazaj dol v klet odpret vodo.

Dejmo rečt, da smo rešli situacijo. Dokler ne pridem naslednji večer iz kafane in zagledam listek na vhodnih vratih stopnišča: "Sostanovalci so ponoči odpirali in zapirali ventil za vodo … bla-bla-bla … ker je bil ventil prehitro odprt nazaj, je vsem v bloku zamašilo pipe, wc, bideje … bla-bla-bla … vrglo umazanijo in pesek gor."

Koji pesek? Pa tok sem se bunila čez odvetnika, na konc pa sem jaz nardila štalo.

In zdej sem dojela, da je treba met kul odnose s sosedi. Drug dan je uletel ta sosed, k sva vrata na vrata, če mi lahk vrata pošprica z WD-jem. Ker škripajo in se vse sliši do njega. Ne bi bla jaz jaz, če ne bi izustila: "A se sliš tud, ko fukam?"