Famozna “tretja pot” je gotovo ena izmed najbolj popularnih, a tudi spolzkih političnih strategij, ki so se je lotevali politiki in “politiki” zelo različnih provenienc, barv in okusov. Iskanje nove poti in drugačnega političnega modela, s katerim bi presegli preživete oblike in ideje političnega delovanja, je postal politični sveti gral. Čudežni vir trajnega političnega vpliva in moči.

Med zadnjimi, ki je med iskanjem tretje poti izgubil smer — in se za trenutek znašel na naslovnicah nekaterih svetovnih časopisov —, je bil možak po imenu Andreas Münzhuber, eden izmed voditeljev nemške neonacistične stranke Der III. Weg, ki je nedavno, med nostalgičnim planinarjenjem po obronkih v bližini Hitlerjevega orlovskega gnezda v Bavarskih Alpah, stopil na mokro korenino in omahnil v globino.

Thatcherjanstvo s človeškim obrazom

Na drugem koncu političnega spektra je pod blagovno znamko “tretje poti” pred leti precej bolj vidno in uspešno deloval britanski premier (1997–2007) Tony Blair, ki je s svojo varianto socialdemokracije potrdil modrost Abrahama Lincolna, da lahko Boruta Pahorja slepiš ves čas, vse ljudi nekaj časa, ne moreš pa vseh ljudi slepiti ves čas.

Čeprav smo do politične zgodbe Tonyja Blaira v retrospektivi upravičeno kritični zaradi njegove slepe in brezmejne podpore ameriški intervenciji v Iraku, pa si zaradi posledic, ki jih čutimo še danes, pozornost in razmislek zasluži tudi njegova politična doktrina, v kateri je skušal klasično socialdemokracijo “nadgraditi” s frankenštajnovsko ideološko mineštro ekonomskega neoliberalizma in družbene liberalnosti. To je bila Margaret Thatcher s človeškim obrazom.

Kdorkoli se bo kdaj resno začel ukvarjati z razmišljanjem o vzrokih za naraščajoči vpliv populističnega avtoritarizma, ne bo mogel mimo prispevkov za biografijo Tonyja Blaira. Ekonomski neoliberalizem je na eni strani ustvaril rezervoar razočaranih in jeznih pripadnikov delavskega razreda in nižjih srednjih slojev, ki so v preteklosti tradicionalno podpirali leve in sredinske opcije, danes pa trumoma prisegajo na nacionalistične in avtoritarne mešetarje z nestrpnostjo in sovraštvom.

Grešni kozli in dežurni krivci

Blairova poudarjena pozornost in podpora družbenim manjšinam ni njihovim pripadnikom na dolgi rok prinesla nobenih koristi. Nasprotno, v kombinaciji z agresivno neoliberalno pavperizacijo delavskega razreda je populizmu na pladnju servirala priložnost, da frustracijo in bes v množicah usmerijo na pripadnike LGBT skupnosti, migrante, feministke in druge grešne kozle in dežurne krivce za vse grdo in slabo, kar se nam godi v današnjem svetu.

Glede na to, da gre del populističnih wannabe avtoritarcev v smer vse bolj očitnega fašizma, bi cinično lahko pripomnili, da tako Blairova kot Münzhuberjeva tretja pot pravzaprav vodita k istemu. S to razliko, da bi Blairu težko pripisovali naklep, Munzhüber pa v ideološki vnemi — naj mi bo glede na njegovo tragično nesrečo oproščena dvoumna pripomba — na svoji poti ni pazil, kod hodi.

Med iskalce tretje poti bi navsezadnje lahko šteli tudi ruskega predsednika Putina. Ideološko formulo, s katerim želi Rusijo popeljati v svetlo bodočnost, je Putin scmaril iz samo navidez kontradiktornih sestavin sovjetskega totalitarizma, verskega nacionalizma, homofobije in novokomponiranega fašizma.

Vseh politikov, ki iščejo pot iz zagat in pogosto upravičenega nezadovoljstva jeznih državljanov, seveda ne moremo primerjati z Münzhuberjem ali Putinom. V iskanje tretje poti jih pogosto vodijo najboljši nameni. Vemo pa, kam pogosto tako nameni vodijo in da večina teh poskusov iskanja tretje poti — od Macronove “po drugi strani” do “ne levo, ne desno, ampak naprej” pri nas — praviloma najbolj koristi prav skrajni desnici.

Parafrazirati Zaplotnika

S tretjo potjo se ne ukvarjamo samo v Evropi. Izhod iz vse globlje polarizacije v vročični predvolilni Ameriki iščeta oz. ponujata tudi neodvisna kandidata. Predvsem to počne zdaj že veteranka tovrstnega političnega aktivizma Jill Stein — znana po tem, da rada obeduje s Putinom, in po tem, da je 2016 v ključnih državah Hillary Clinton odščipnila ravno dovolj glasov, da je prinesla zmago Donaldu Trumpu.

Tretjo pot ameriškim volivcem ponuja Jill Stein tudi letos. Poleg nje je tretjo pot med Demokrati in Republikanci do nedavnega zagovarjal tudi Robert F. Kennedy mlajši, ki je poleg zagrizenega antivakserstva zaslovel tudi zaradi zakopavanja živalskih trupel v newyorškem Central Parku in zelo sproščenega odnosa do koncepta zakonske zvestobe. Robert je sicer vrgel neodvisno puško v koruzo in podprl Donalda Trumpa.

Ali če smem parafrazirati pokojnega Nejca Zaplotnika: ni važen cilj, važna je tretja pot.

Tretja pot pri nas

Na tej točki mojega zapisa nekateri že verjetno pričakujete, da bom komentiral tudi nedavno napoved iskanja tretje poti pri nas. Žal vas moram razočarati. Demokracija je v težavah. Ljudje so upravičeno razočarani nad politiko. Iskanje novih idej in poti je torej nekaj, kar je vsaj načeloma treba spodbujati. Vsakomur, ki predlaga nekaj novega, ne moremo vnaprej metati polena pod noge. Je pa res, da se vse to ne dogaja v političnem in družbenem vakuumu, ampak v stanju, ki so ga v dobršni meri v preteklosti oblikovali tudi sami iskalci nove poti. Zgodovinski spomin in posledice njihovega preteklega dela, kot tudi izkušnje z drugimi primeri iskanja tretje poti, ki sem jih opisal zgoraj, so dejstva, zaradi katerih si mnogi zastavljajo upravičena vprašanja in izražajo dvom. Prepričati jih bo treba z dejanji, ne z visokoletečimi puhlicami o širini. Iskanje aritmetičnih rešitev za vse globljo politično polarizacijo — pa naj iščejo opevano preseganje razlik skozi sredino ali širino — doslej ni prineslo demokratičnih presežkov. Prej nasprotno.

Politika in menedžment

Med komentarji o najnovejšem iskanju tretje poti v Sloveniji sem postal pozoren na izjavo predsednika Kluba slovenskih podjetnikov, ki je na vprašanje, ali ga napovedana nova ponudba na slovenskem političnem trgu navdaja z upanjem, da bo prišlo do sprememb, odgovoril, da ni preveč optimističen: “Vodenje države je bolj menedžerski kot pa politični posel. V tem trenutku imamo dosti politike in ideologije, manjka pa nam menedžment.”

Cinizem, rojen iz mojega ljubiteljskega zanimanja za zgodovino, me je ob razmišljanju o menedžmentu kot višji obliki demokracije spomnil na besede rajhsministra za ljudsko razsvetljenje in propagando dr. Josepha Goebbelsa. Ta je septembra 1933 v ženevskem hotelu Carlton razložil, “da so demokracije samo razglabljanje, nikoli reševanje problemov. Moderna struktura nemške države predstavlja višjo obliko demokracije, v kateri se na podlagi ljudskega mandata oblast izvršuje avtoritativno, brez možnosti za parlamentarno vmešavanje, ki bi izničilo in povzročilo neučinkovitost izvrševanja volje naroda.”

Daleč od tega, da bi predsednika Kluba slovenskih podjetnikov primerjal z Josephom Goebbelsom. Kaj takega bi mi gotovo prineslo zasluženo tožbo pred sodiščem. Verjamem, da ga v njegovih izjavah o bodočih smereh družbenega razvoja vodijo najboljši nameni. Vsaj glede podjetnikov in “vseh ostalih državljanov, ki živijo od lastnega dela”. Ampak — ponovno — saj vemo, kam lahko pripeljejo najboljši nameni.

Več demokracije, ne manj

Večina dosedanjih izkušenj z iskanjem tretje poti res ni dala najboljših rezultatov. A to nas ne sme odvrniti od novih poskusov, da demokracijo izboljšamo in ljudem povrnemo zaupanje v njene institucije. Apatija krepi alternative. In zanje iz zgodovine vemo, da se jim je bolje izogniti. A narediti nekaj ne pomeni delati karkoli. Še posebej, če nas pri tem vodi zgolj želja po oblasti. Verjetno bi morali začeti z vprašanjem, zakaj je danes toliko ljudi razočaranih nad demokracijo. Torej vlagati napore v utrjevanje zaupanja v politiko in njene institucije, ne zgolj — bog ne daj! — v širino manevrskega polja za bodoča pajdaštva v izkoriščanju ljudskega gneva. Tretja pot naj vodi v več, ne manj svobode in demokracije. Opravičujem se, ker me je pisanje o dosedanjih iskanjih te famozne bližnjice v lepšo prihodnost vsakič znova zapeljalo v zgodbe o populizmu in avtoritarnosti. Verjemite, da to ni bil moj namen. Do tega je prišlo organsko, samo po sebi. A morda se tudi v tej organskosti skriva sporočilo.