Dr. Alojz Ihan (1961) je specialist klinične mikrobiologije, predstojnik Katedre za mikrobiologijo in imunologijo, redni profesor mikrobiologije in imunologije na ljubljanski MF in vodja Oddelka za imunologijo na Inštitutu za mikrobiologijo Medicinske fakultete.

Poleg strokovnega, pedagoškega in znanstvenoraziskovalnega dela na področju medicine se ukvarja tudi s književnostjo. Bil je urednik literarnih revij Problemi/Literatura in Sodobnost ter knjižne zbirke Aleph. Izdal je šest knjig poezije, tri romane, tri knjige esejev in dve poljudnoznanstveni knjigi.

Alojz Ihan: Karantena | Šibkost in sila

Od tistega kosila, ko je Egon Andreju izpovedal zgodbo o svoji mišični šibkosti, se je med njima vzpostavila naklonjenost, ki je ne eden ne drugi nista več zanemarila. Skupaj sta na primer napisala nekaj člankov o kroničnih posledicah virusnih prehladov, pri čemer je Andrej iz bolnišničnega arhiva zbiral rentgenske posnetke zanimivih bolnikov z napredujočimi pljučnimi obolenji, Egon pa je iz te dokumentacije skušal ugotoviti, s katerimi virusi so bili okuženi in kako so preživljali okužbe.

Po nekaj objavljenih člankih je njuna vnema nekoliko popustila. Virusni prehladi v majhni državi niso bili tema, ki bi recenzentom in urednikom znanstvenih revij vzbujala veliko zanimanja. Pravzaprav je še do tistih nekaj prvih objav prišlo predvsem zaradi velike vztrajnosti Egona, ki je vsak zavrnjen članek vestno popravil v skladu s kritikami recenzentov, nato pa ga poslal v uredništvo druge, nekoliko nižje rangirane revije. Andrej bi ob zavrnitvah namreč že zdavnaj obupal in ne bi porabljal ur in dnevov za preureditev članka in ponovno pošiljanje v drugo uredništvo. Tudi zato, ker so ure dela pri Andreju imele točno določeno in zelo solidno ceno. Kot rentgenolog je lahko kadarkoli, ko je imel čas, na računalniku pregledoval in komentiral rentgenske slike prsnega koša, vsako opravljeno delo pa mu je prineslo določeno plačilo. V nasprotju z Egonom, ki je imel svojo fiksno epidemiološko državno plačo, je Andrej tako neprestano živel z mislijo, da ne sme zapravljati časa tjavendan. Zato je večere raje preživljal za rentgenskimi slikami, kot da bi izgubljal čas v lokalih in na družabnih omrežjih, saj se je vsaka ura dela poznala na njegovem bančnem računu. Celo na avionih, ko je letel na kongres ali počitnice, se mu je namesto ogledovanja filmov splačalo rešiti pet ali deset diagnostičnih primerov in si je kar med poletom povrnil lep del cene avionske karte. Zato je tudi razumljivo, da je bil Egon tisti, ki je imel ob fiksni državni plači več volje, da je ure in ure popravljal zavrnjene znanstvene članke o prehladnih virusih. Kaj pa naj bi sicer ob večerih počel drugega? Andrej pa bi ob tem imel občutek, da zapravlja čas in si dela izgubo na svojem bančnem računu. Tako je imel Egon glavno zaslugo za nekaj začetnih skupnih znanstvenih objav.

Ker je kasneje tempo njunega objavljanja upadel, tudi razloga za medsebojne stike ni bilo več. Dokler ni nekega dne Andrej poklical Egona, ali bi se mu pridružil pri prevozu njegove jadrnice iz Španije do pristanišča v Puli na Hrvaškem.

“Pozimi, februarja?” se je začudil Egon.

“Poletje je za babe!”

“Nisem neki mornar.”

“Ni to, vabim te za družbo, lep moški izlet, jadrnica je top, gretje, hlajenje, avtomatika, lahko sediš v kabini in obračaš jadra z računalniško miško. Še radar ima in vozi praktično sama. Na zaslonu ji narišeš pot in pelje, se izogiba čerem in drugim plovilom, vse sama.”

“Kdo pa še gre?”

“Moj brat, samo trije bomo, vsak bo imel svojo sobo z delovno mizo, internet bo satelitski, kot v hotelu, samo da bo morski izlet.”

Egona je vabilo presenetilo, a misel na dopust in izlet mu je bila všeč. Zadnje leto ni bil na dopustu, ker se je razšel z Mariem, partnerjem, s katerim je navadno hodil na potovanja. Po razhodu ni zbral volje, da bi sam odšel v Južno Ameriko, na Tajsko ali vsaj na Karibe, kamor sta prej vsako leto hodila skupaj. Mnogokrat tudi večkrat letno. Kot epidemiolog je imel na epidemiološkem inštitutu skoraj dva meseca letnega dopusta, ob tem pa je imel tudi veliko možnosti skočiti na kakšen epidemiološki kongres v tropih in ga nato podaljšati v dopust. Na ta način se je njegovo bivanje v tropskih krajih lahko podaljšalo na več kot dva meseca letno. To je bilo zlasti vabljivo, kadar je našel partnerja, s katerim se je ujel in je imel prav tako kot on možnost potovati. S takimi partnerji je Egon potem z veseljem potoval in dopustoval, se pustil razvajati v dobrih hotelih in hodil po zanimivih restavracijah. V obdobjih, ko ni imel sreče s partnerji, pa pravega veselja do potovanj ni bilo, pravzaprav z leti vedno manj, ker ni imel veselja navezovati novih stikov in iskati partnerjev na dopustu.

“Glej, če bo tako, kot praviš, se sliši vabljivo.”

“Načrt je izdelan. Odplujemo iz Barcelone čez Port Vendres v Marsejski zaliv in od tam mimo Marseilla na odprto morje mimo Korzike in Sardinije do Ostie v Rimu. Potem pa skok na Capri in naprej na Crotone, Gallipoli, Brindisi in Bari. Od tam pa prek Jadrana na Vis, Iž in do Pule.”

Egon je dobil vtis, da je Andrej naredil zelo zanesljiv načrt in zna biti ponudba za dopust čisto dobra.

“Prav,” je potrdil, “jaz sem pripravljen.”

“Čudovito bo,” je radostno vzkliknil Andrej, “tritedenska uživancija treh morskih volkov!”

Virus z ribjega trga

Januarja 2020 je po svetu zaokrožila vest, da se je decembra 2019 na ribji tržnici v kitajskem mestu Wuhan pojavila nova virusna bolezen covid-19. Povzročitelj je bil čisto nov virus, vendar zelo soroden sarsu, ki se je pojavil novembra 2002 v kitajskem mestu Foshan in takrat izzval pozornost vsega sveta. Sars je bil namreč zmožen v nekaj dneh vdreti v pljuča in tam povzročiti tako težko vnetje, da bolniki z oteklimi pljuči enostavno niso mogli več dihati in so umrli. Četrtina okuženih je umrla! Tudi številni izmed tistih, ki so jih takoj namestili na intenzivni oddelek, so umrli ne glede na prizadevanja, da bi jim z umetnim predihavanjem pomagali preživeti.

Razumljivo je, da je pojav sarsa v letu 2002 povzročil veliko zaskrbljenost med strokovnjaki in je tudi javnost zajela panika svetovnih dimenzij. Res grozljivo je bilo samo pomisliti, da se je pojavil virus, ki se širi po zraku kot prehlad, a lahko hkrati pri vsakem četrtem okuženem v nekaj dneh povzroči pljučnico in smrt. In kar je najhuje — proti tako smrtonosnemu virusu ni bilo zdravil niti cepiv. Zato so na Kitajskem in v sosednjih državah, kjer se je virus pojavil, epidemijo vzeli zelo resno, v karanteno so zaprli vsa območja, kjer se je pojavil virus, ulice so zasedli vojaki v maskah, potem pa je cel svet z grozo pričakoval, kaj se bo zgodilo z ljudmi na zaprtih območjih. A na srečo se je v nekaj mesecih pokazalo, da sars ni bil tako nalezljiv kot prehlad. Čeprav se je širil po zraku, je postal bolnik za druge ljudi kužen šele tedaj, ko je bil že tako resno bolan, da se je znašel v bolnišnici. Ker tako močno prizadeti bolniki niso mogli hoditi med drugimi ljudmi, ampak so ležali v posteljah, niso mogli na široko širiti okužbe — razen na negovalno osebje v bolnišnicah. Ko so se torej na bolnišničnih oddelkih za sars opremili z zaščitnimi respiratorji in skafandri, ki so preprečevali okužbo osebja z virusom, je epidemija začela hitro ugašati.

Ob novici, da epidemija sarsa popušča, si je epidemiološki svet globoko oddahnil. Virus, ki je imel potencial, da postane neobvladljiva svetovna katastrofa, ki bi povzročila milijone ali desetine milijonov žrtev, je imel na srečo šibko točko — bil je preveč agresiven in je okuženega bolnika onesposobil, še preden bi ta lahko širil okužbo med drugimi ljudmi.

Januarja 2020 je svet preplavila novica o pojavu novega virusa iz družine koronavirusov, ki je bil podoben sarsu. Vendar zaradi spomina na izbruh sarsa leta 2002 izbruh epidemije na Kitajskem še cel januar 2020 ni vzbujal kaj dosti več od zanimanja strokovnjakov. Na Kitajskem vsakih nekaj let izbruhnejo nove vrste gripe ali virusi, ki se kasneje praviloma izkažejo za manj nevarne, kot sprva razglašajo mediji. Pravzaprav so januarja 2020 svetovno javnost še najbolj presenetile slike izjemno agresivne karantene, v katero so Kitajske oblasti nepredušno zaprle ne le milijonsko mesto Wuhan, ampak celo osemdesetmilijonsko provinco Hubej. Spet so se na ulicah pojavili vojaki v maskah, ki so zaprli in zastražili vsak stanovanjski blok ali stolpnico, kjer se je pojavila okužba. Ljudje, ki so se znašli v tako okuženem bloku ali stolpnici, niso več mogli ven ne glede na razlog in ne glede na to, ali so bili tam doma ali na obisku. Edino komunikacijo s svetom sta predstavljala dostava hrane in odvoz težje obolelih v ogromne bolnišnice, ki jih je vojska postavila za zdravljenje bolnikov z novo boleznijo covid-19.

Širšo pozornost javnosti je bolezen doživela šele v začetku februarja, ko je svet obkrožila vest, da je nova bolezen okužila potnike na ladji za križarjenje Diamond Princess, japonske oblasti pa so za ladjo uvedle karanteno. Ravno zaradi te nesrečne ladje je prišlo Egonu zelo prav, da je trojica mornarjev zlezla v najet kombi, napolnjen s potovalno opremo, in se odpravila proti Barceloni. V resnici ni Egon še nikoli tako željno kot zadnje tri, štiri dni pred potovanjem čakal počitnic. Novinarji, ki so ga klicarili zaradi ladje Diamond Princess, so mu zrasli čez glavo. Čeprav je prve dni, ko se je razširila novica o okuženi ladji, prav rad odgovoril na kakšno vprašanje o novem virusu, ki je prišlo v njegov elektronski predal s časopisov in spletnih medijev. Vesel je bil, da so se spomnili tudi nanj, epidemiologa za prehlade. Seveda je razumel, da so bili pred njim prve dni v televizijskih novicah predvsem infektologi, ki so razlagali, kakšna bolezen je koronavirusna pljučnica. Ko gre za bolezni, ljudi pač najbolj zanima drama z bolniki v bolnišnicah, kaj se zgodi z njimi, ko zbolijo, in kako se zdravijo, ko pridejo tja. Potem so novinarji spraševali virologe o tem, kakšen je novi virus in kakšne nevarnosti lahko od njega pričakujemo. Virologi so govorili o epidemiji virusa sars leta 2002 in o tem, da je novi virus nekaj podobnega. Po nekaj dneh pa so se novinarji spomnili tudi nanj. Sicer ga niso povabili na osrednje televizijske novice, ampak so želeli le pisne komentarje za časopisne in spletne članke. To je Egonu pravzaprav še najbolj ustrezalo. Za časopis je lahko dobro preštudiral literaturo in razmislil o odgovoru. In hkrati je za objavo lahko poslal najboljšo fotografijo, kar jih je premogel.

Zapletlo pa se je, ko so po nekaj objavljenih citatih v časopisih novinarji hoteli Egona podrobneje izprašati v časopisnih intervjujih. To je bil že prestop črte, ki ga je navdal z neznano tesnobo. Ni se imel za lepega človeka, tudi njegova najboljša fotografija v resnici ni kazala podobe privlačnega moškega. Že od štiridesetega leta naprej je imel zelo razredčene, ščetinaste lase, vodeno sive oči in skrivenčen, kljunast nos, ki se je skoraj dotikal ozkih in razpokanih ustnic. Skoraj na vsaki fotografiji je bil videti kot postaran, osivel ptič, ki se je pravkar izvlekel iz mačjih krempljev in zadihan počiva na drevesni veji. Zato so bila povabila na intervjuje za Egona mučna preizkušnja. Po eni strani se je uresničevalo tisto, po čemer je hrepenel vse življenje — da bi ljudje opazili in prepoznali, kaj dela in kako dober in prizadeven je kot epidemiolog za prehladne viruse. A zdaj, ko bi lahko prišel na svoj račun, je začutil zadržke pred fotografi, ki jih novinarji pripeljejo s seboj in med intervjujem fotografirajo, kakor se jim zljubi. Njega, ki je med stotinami pri fotografu naročenih fotografij mukoma našel eno ali dve, ki ju je upal dati v javno uporabo.

Zdaj pa naj bi ga kar po svoji presoji fotografiral neznan fotoreporter in v časopisu objavil njegov obraz čez pol strani ali celo za naslovnico.

In zares je bil šok, ko se je zgodilo! Sicer ni bila naslovnica niti fotografija čez pol strani, ampak vseeno je Egona povsem prestrelilo, ko je v časopisu zagledal svoj portret. Imel je nakremžen obraz in odprta usta, v katerih se je videl malinasto rdeč jezik. Popolnoma neprimerna podoba je Egona tako šokirala, da intervjuja sploh ni zmogel prebrati. Debelo uro je strmel v časopisno sliko, na kateri je bil videti kot ščetinast hobit, in se je ob tem počutil, kot da leži povožen na cesti in brez moči čaka, da bo z vso hitrostjo pripeljal avtomobil in ga do konca pokončal.

Ko se je od šoka spet zmogel premikati, se je po elektronski pošti opravičil za naslednji intervju, v katerega je že privolil. Sporočil je, da je zbolel in da lahko odgovori samo na daljavo iz svoje postelje. Novinar je bil zadovoljen in mu je poslal vprašanja, Egon pa je nanje pisno odgovoril. Kasneje je spoznal, da imajo novinarji tak način še rajši, saj je tako zanje opravil vse delo, oni pa so na lahek način prišli do plačila za intervju. A potem je sledil nov šok — intervju je bil objavljen s še manj primernimi slikami fotografa, ki ga je fotografiral že za prejšnji intervju. Očitno je fotograf ponudil slike fotografski agenciji, od katere jih je lahko kupil katerikoli medij, ki so mu Egonove fotografije prišle prav.

Egon, ki je bil dotlej vse življenje prepričan, da se mu godi krivica, ker strokovni kolegi in javnost ne upoštevajo njegovega epidemiološkega znanja, je nenadoma spoznal, da mu je javna pozornost neznosna. Neznosna zaradi fotografij, na katerih ni maral svoje podobe. Otrdel je in začelo ga je tiščati v prsih, kadar je v časopisu zagledal svojo ptičjo glavo, ki jo je dodatno izmaličilo poudarjeno krčenje ustnic, iztegovanje jezika ali čudne grimase na obrazu. Fotografi so prav iskali posnetke, na katerih je bil čim bolj nenaravno spačen. Postalo mu je skrajno neprijetno odgovarjati na prošnje novinarjev, naj jim pove kaj o epidemioloških razmerah na okuženi ladji, zasidrani pred japonsko obalo.

Seveda bi zlahka povedal, kar je kot epidemiolog vedel o širjenju koronavirusne bolezni med potniki nesrečne ladje, ampak že od prve sekunde pogovora bi se ukvarjal z neznosno mislijo na svojo spačeno ptičjo podobo, ki se bo pojavila poleg njegovih odgovorov. In res je šlo samo za neznosen občutek ob pogledu na fotografije, ker sicer v osebnih stikih ni imel kompleksa, da je kaj posebej neprivlačen. Sicer se ni imel za lepotca, ampak v stikih z drugimi ljudmi ni razmišljal o svoji podobi. Celo takrat, kadar je želel navezati stik s fantom, ki mu je bil všeč, ni imel manjvrednostnih občutkov zaradi svojega videza. Sicer je vedel, da ni takšne vrste tip, ki bi s postavo in božanskim obrazom vlekel nase poglede potencialnih prijateljev, ampak to ga ni motilo. Vedel je, da je bister, urejen moški, ki zna v pogovoru vzpostaviti dober odnos s podobno razumnim in urejenim fantom, in to mu je povsem zadoščalo. Imel je svoje delo, v katero je lahko vlagal viške energije, zato tudi ni imel potrebe po divjih gejevskih zabavah. Še manj

ga je privlačilo vsakonočno menjavanje fantov, ki bi jih videl prvič in zadnjič v življenju. Ne le zato, ker je bil epidemiolog, ampak še bolj zato, ker mu je bilo pomembno imeti fanta, ki bi bil tudi resničen prijatelj, to pa se pri njem ni moglo zgoditi v eni noči, niti v enem dnevu in celo ne v enem tednu.

Zaradi fotografij v časopisih se je torej začel vedno bolj izmikati novinarjem, da ne more dajati intervjujev. Nekaj časa se je izgovarjal na svoje službene sestanke in poti, potem se je začel izgovarjati na potrebo po negi svoje obolele mame, občasno pa si je namislil tudi kakšno lastno bolezen. Sistematični izgovori so pomagali, da se je število novinarskih prošenj sčasoma zmanjšalo, a še vedno je imel vsak dan nekaj telefonskih klicev, ob katerih je moral iskati za lase privlečena opravičila. Ravno zato je komaj čakal, da nastopi dopust in se z jadrnico odpravi na potovanje, dokler novinarska obsedenost z okuženo ladjo pred japonsko obalo ne bo minila.