Tisti, ki smo od Golobove vlade pričakovali resne spremembe v smeri uvajanja večje socialne racionalnosti v slovensko družbo, smo v zadnjem času dobili vsaj nekaj razlogov za pomiritev. Morda celo za zadovoljstvo. In to kljub dejstvu, da je vlada spet izgubila nekaj procentov javnomnenjske podpore.

Prva skupina razlogov je povezana s spremembami, ki se dogajajo na RTV Slovenija. Kljub vsem polenom, ki jih je zavodu zmetal pod noge Janša, zdaj vendarle nastaja novo vodstvo javne RTV. Ljudi seveda zanimajo predvsem spremembe v vodstvu TVS. Tu stvari sicer še vedno potekajo relativno počasi, a smo po dolgih mesecih brezupa vendarle zagledali luč na koncu tunela. Ta luč je predvsem zamenjava vodstva RTV in TVS ter urednikov in njihovih politik, ki so v zadnjem letu pripeljali nacionalko tako nizko, kot po profesionalnih standardih še ni bila nikoli.

Ponovitve, ponovitve, ponovitve

Ne gre samo za to, da informativne oddaje uničujejo voditelji, ki niso dorasli svojemu delu in ki nimajo niti strokovnega niti človeškega potenciala, da bi svojemu delu lahko dorasli kdaj v prihodnosti. TVS je zdaj tudi televizija, ki ponavlja nadaljevanke in filme, predvajane še ne tako dolgo nazaj, da bi jih gledalci že pozabili.

Glede dobrih filmov sem prepričana, da jih je treba videti več kot enkrat ali celo velikokrat, saj pri vsakem ogledu odkriješ nove kvalitete. Toda javna televizija ne more ponavljati toliko filmov in nadaljevank. Neglede na to, kako radi ali neradi jih gledalci znova gledajo. Ponovitve namreč pričajo o programski stiski. In ta programska stiska je poleg sesutih profesionalnih standardov nekaj, kar bo ostalo, tudi ko bo novo vodstvo TVS začelo drugače voditi javno televizijo.

Kot sem že zapisala: če se naj profesionalni standardi na TVS spet dvignejo na nivo, ki smo ga bili vajeni pred desnim pučem — in že takrat so bili v marsičem problematični! —, bi iz programa morali zabrisati večino novih voditeljskih in novinarskih janšističnih pridobitev.

Kako to realizirati? Je to sploh mogoče zakonito izpeljati. To vprašanje ostaja odprto. Zanimivo bo v praksi spremljati, kakšen bo manevrski prostor, ki si ga bo novo vodstvo vzelo za strokovno dejanšizacijo. Kako bo ta manevrski prostor znalo izrabiti. Strokovnim standardom v prid.

Odstavitev Bešiča Loredana

Drugo, kar nas lahko navdaja z optimizmom, je odstavitev Danijela Bešiča Loredana. Da Ministrstvo za zdravje zdaj vodi Golob sam, sicer ni poteza, ki bi pomirjala. Prvič zato, ker je Ministrstvo še naprej pod laičnim vodstvom zdrave pameti in interesnih lobijev. Drugič, ker to kaže na kadrovsko stisko pri iskanju novega ministra za zdravje. Ki bi moral biti strokovnjak za zdravstvene sisteme. In nikakor ne zdravnik. Kar je menda končno jasno celo Golobu.

Vemo sicer, da nekaj malega tovrstnih strokovnjakov imamo. Ni pa jasno, ali bo kdo od njih pripravljen zapustiti mirne in varne vode dosedanjih karier za divji spust po brzicah razpadajočega javnega zdravstva. Če bo Golob koga od njih sploh povabil. Če bo morda končno dojel, da je na vodilnih funkcijah ministrstev treba imeti resne profesionalce. Ne pa svoje (bleferje). Ki bodo s svojim delovanjem nujno ogrožali Golobov osebni ego s tem, da se mu ne bodo pustili podrediti. Ukalupiti. Zlomiti. In podobno. Ampak da se bo, nasprotno, moral tem profesionalcem podrediti njegov ego. Ali celo on sam.

Za 89 evrov

Tretji razlog za optimizem pa je sprejem zakona o dolgotrajni oskrbi. In to neglede na to, kakšne napake ta zakon (še) ima. Ne glede na to, da bi starostniki, ki bi ostali doma, po določenih izračunih tega zakona za lastno oskrbo prejeli mesečno 89 evrov!

Ta izračun spominja na druge socialne transferje, ki jih recimo invalidi prejemajo v zneskih, za katere ni jasno, kako lahko kdorkoli — na čelu z vlado — misli, da omogočajo človeku preživetje. Z 89 evri si starostnik po današnjih cenah pomoči na domu ne more plačati niti ene ure tovrstne pomoči na dan. Ob tem je jasno, da starostniki, ki naj bi ostali doma, namesto da gredo v dom, potrebujejo bistveno več od ene ure pomoči dnevno. Zato se tudi zakon o dolgotrajni oskrbi zdi predvsem ukrep, ki birokratom omogoča odkljukati še nekaj, kar so domnevno uredili. Čeprav niso.

Thatcherizem

Zakon o dolgotrajni oskrbi pa je vendarle razlog za zadovoljstvo in optimizem. Ker ko bo stopil v veljavo — in v veljavo bo stopil, ker ima Golobova vlada večino, pri vseh polenih, ki ji jih mečejo pod noge —, bo to ena redkih novih zmag socialne racionalnosti nad ekonomsko racionalnostjo. In to natančno zaradi spornega načina financiranja tega zakona.

Enoprocentna dajatev, ki naj bi omogočila realizacijo zakona in ki ji pričakovano nasprotujejo delodajalci, bo namreč praktična zmaga socialne racionalnosti and ekonomsko racionalnostjo. Delodajalci oz. kapital, ki delujejo po logiki ekonomske racionalnosti, spet dokazujejo, da je dodatno obremenjevanje gospodarstva zanje problematično, kontraprodutivno itd. Kar gledano s stališča njihovih parcialnih interesov — ki se jim na kratko reče profit —, tudi res je. Dajati 1% denarja za starostnike, od katerih kapital nima nobenih koristi, je iz thatcherističnega zornega kota neracionalna poraba denarja par excellence. Ki jo je po logiki ekonomske racionalnosti seveda treba preprečiti. Vedno. In povsod. Če se le da.

A tokrat se to ne bo dalo zaradi vladne večine v parlamentu. Socialno racionalna rešitev bo sprejeta kljub temu, da kapital in gospodarstvo trdita, da je ekonomsko neracionalna. Zmagala bo socialna racionalnost nad ekonomsko racionalnostjo. Uveljavljena bo družbena logika, ki edina lahko reši večino današnjih problemov ne samo slovenske družbe, temveč vseh družb sveta. Večino globalnih problemov. Vključno s segrevanjem ozračja in podnebnimi spremembami.

Tržna niša

Sicer pa: če bi kapital in gospodarstvo bila bolj elastična, bi ugotovila, koliko delovnih mest, koliko produktov in storitev, koliko gospodarskih dejavnosti in aktivnosti se skriva v realizaciji novega zakona o dolgotrajni oskrbi.

Sama že leta trdim — tudi svojim brezposelnim prijateljicam —, da se službe prihodnosti skrivajo v skrbi za ostarele in druge, ki ne morejo skrbeti sami zase. Tam je ogromno dela. Kariernih priložnosti. In navsezadnje tudi možnosti zaslužka. Že danes. Mnogi prezaposleni in dobro plačani zaposleni bi z veseljem plačevali zanesljivim in socialno čutečim osebam, ki bi njihovim staršem nudili družbo in pomoč, ki jim je sami nimajo časa nuditi.

To je že danes tržna niša z velikimi zaslužki. Zakon o dolgotrajni oskrbi bi jo lahko — če bo pametno realiziran — spremenil celo v ekonomsko racionalno področje rednega dela.

Kapitalu in delodajalcem zato predlagam, naj nehajo jamrati, kako so ubogi, in naj raje razmislijo o novih ekonomskih priložnostih, ki jih prinaša realizacija zakona o dolgotrajni oskrbi. Če celo jaz to vidim kot popolni ekonomski laik, ni hudič, da ne bi mogli tega uvideti tisti, ki so v ekonomskih logikah bolj verzirani od mene.